Moji ne pridejo nikoli (nimamo stikov), moževih iz spodnjega štuka pa tudi ni, odkar ne kuham več za njih.
Kaj čmo

Za moje pojme moji pridejo dosti premalokrat. Posebej od kar imamo otročke, se mi zdi, da bi se lahko večkrat oglasili . Pa vabim in vabim, pa gre kar čez ena ušesa not, čez druga ven. Veliko raje imajo, če pridemo mi k njim. Jaz bi pa raje obratno.
Njegovi živijo pod nami, pa jih vseeno redko vidimo. Zadnje čase še tašča pride samo  za par minutk, če kakšno pošto prinese, pa prec gre . Ma ne vem, a res ni več takšnih babic in dedkov k so včasih bli?

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Živimo v hiši mojih staršev, tako da se z njimi videvamo vsak dan, seveda.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Ja, o tem govorim. Vabim, a bolj malo pridejo. Moji stari starši so večkrat prišli k nam na obisk, najini starši pa

Imam občutek, da se današnji generaciji starih staršev zdi povsem normalno, da se njihovi otroci (z vnučki) "vračajo" na svoj stari dom, sami pa grejo kar težko na obisk k otrokom ...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Dvakrat na leto mi gremo k mojimi in dvakrat na leto oni pridejo k nam ker so daleč.Drugač pa Skype komunikacija vsak dan . 

_____________________________

Najdojenček

Z moževimi starši se dobimo enkrat na teden-živimo v isti hiši. Včasih še to ne, se pa zgodi tudi spontano tu in tam. Moja mami pride 1x ali 2x na leto, ker mi vedno pravi, da morajo otroci k staršem in to njeno staromodno razmišljanje me blazno moti. Oče z ženo pride ene parkrat na leto. Sem zelo vesela. Včasih,če nihče ne pride imam občutek kot da me res nič ne pogrešajo ali pa da je res težko priti v tisti oddaljen kraj med bregovi-30 km je mama oddaljena in 40 oče. Tašča in tast pa imata obilo svojih obveznosti in če že prideta, ne zdržita več kot pol ure maksimalno. Tašča verjetno zato,ker ne more kaditi, tastu se pa zmeraj mudi nekaj delat. Ne zastopim to, no. Preveč ni fajn, premalo pa tudi ne!

Ej, beli, tudi naši imajo to staromodno razmišljanje. Stanujemo v sosednjih hišah, vedno moram priti jaz, ker so oni najraje doma in se spodobi, da pridejo ta mladi na obisk.  Jaz grem enkrat tedensko, drugače je halo v hiši. Oni pa ne pridejo k nam niti na kakšno praznovanje.