Nisem imela namena odgovoriti, ker nimam osebnih izkušenj, ampak bom vseeno - vera, moja tema

Ne bom se spuščala v sodbe, kdo zdaj pri vama bolj "krši" dogovor, nekako sem razbrala, da ga itak oba oz. ga oba niti ne.
Praviš, da ne on ne ti nista institucionalna vernika; to je zelo velika prednost za nevtralno vzgojo, ki jo želita. Meni se zdi super, da otroka seznanita s kulturo (vera, muslimanska ali katoliška, je pač tukaj nerazdružljiv del narodnostne kulture), ki ji pripadata ter seznanita otroka s prazniki, ki jih praznujeta po neki družinski in/ali narodnostni tradiciji. Kot je že ena napisala, je to za otroka super, saj nenehno nekaj praznuje in se nečesa veseli - mar ni to super?

vsaka tretja beseda je "Isusek!", čeprav pri mojih ni nobenih slik od Isusa, ali Marije na stenah....pa vedno po obisku mi teži da o tem, kako bo najina hči ko bo spregovorila, bo po obisku začela govorit o Isusu in podobno
 
Ja, in? Ga bo pač omenjala. Tudi jaz ga kar precej omenjam, pa se en smatram za institucionalno kristjanko - frazeologija pač, ki jo vsakodnevno poslušam v okolju, v katerem živim. Če bi živela v islamskem svetu, bi pa Alaha omenjala, verjetno.

Dejstvo je, da je Bog en sam. Eden in edini. Naj ga imenujemo Jezus, Alah, Jahve, Šiva ali žnjlb, je še vedno en sam. Eden in edini. Kakor je pač ena ena, uno=ena, one=ena, jedan=ena ... neglede na poimenovanje, boš povsod po svetu za izraz 1 dobil točno in samo eno (jabolko). In če Bog res je (v kar tudi sama verjamem, da je), me bo uslišal neglede na ime, s katerim ga bom poklicala ali imenovala. Ker če je Bog vsemogočen, ni vrag, da me ne bi razumel, pa če molim očenaš ali se priklanjam k tlom ali butam z glavo ob steno.

Torej, to da sta "osvobojena" institucionalizirane vere, se meni zdi fajn. In na tak način lahko vsi skupaj, ne samo vajina hči, v imenu Boga (enega in edinega) ali medkulturnega dialoga ali medkulturne strpnosti ali v imenu slovenskega naroda barvate jajca z veliko noč in postavljate smrekico za božič, kakor se lahko v imenu Boga (enega in edinega) ali medkulturnega dialoga ali medkulturne strpnosti ali npr. bosanskega naroda veselite bajrama (žal obredja ne poznam). In se imate fajn.

In še napotek: otroka le vzgajajta v "verskem" duhu: tako pri katolikoh kot muslimanih veljajo iste zapovedi: ne kradi, ne laži, ne ubijaj, spoštuj očeta in mater in v končni fazi imenuj enega BOGA (ki ima na nesrečo vseh Zemljanov več imen, kot je v resnici potrebno)!

To je res, ljubezen, dobro in lepota ne potrebujeta vere. Za njih ne potrebujes praznikov in obredja, ker z njimi je praznik vsak dan.

Tukaj se je zataknilo pri obredju in zunanjem izkazovanju vere, ki ni njihovo lastno, ampak povzeto po doloceni tradiciji. In tukaj so ze "malo manj" nevtralni.
Lastna vera bi lahko pomenila tudi to ali pa samo to, da gredo na sprehod na hrib in gledajo oblake :).

ker pač ve kaj je edina prava pot...


Vsak pripadnik ene vere misli da je to prava pot.


Muslimanka se ne more oziroma če je res muslimanka se ne bo nikoli poročila ali šla v zvezo z katerokoli drugo vero razen muslimanom... Po sheriatu je to namreč strogo prepovedano
 
 
**** to ni prepovedano samo v muslimanski veri oziroma po sheriatu . Je prepovedano tudi v  pravoslavno vero da bi se pravoslavni in muslimani poročili.Namreč so dovoljene poroke samo med pravoslavnimi in katolici.   


Drugač pa je pri nama tako da je mož katolik in jaz pravoslavka.Otroci so kršteni v katoliško cerkev in sicer mi nisva ne vem kakšna vernika. Ampak imam to srečo da praznujemo vse praznike in moje in njegove in imam srečo da je moja družina bogatejša in da moji otroci bojo spoznavali obe vere.


To je res, ljubezen, dobro in lepota ne potrebujeta vere. Za njih ne potrebujes praznikov in obredja, ker z njimi je praznik vsak dan.

Mič to pa je super napisano.
 
 
 

< Sporočilo je popravil sneška_ -- 12.3.2008 0:00:46 >

_____________________________

Najdojenček

Točno tako! Naslov debate je kar pravšnji - mislim, da tukaj sploh ne gre (več) za problem vere, verskih praznikov in obredij, ampak za "spopad" dveh kultur. To pa zna biti ne glede na vajino sicer "versko nevtralnost" hud problem.

Dejstvo je, da če živite v Sloveniji, bo hčerka hočeš-nočeš mnogo bolj izpostavljena zahodnoevropski, torej krščanski kulturi in tradiciji. Če bo obiskovala vrtec, bodo lahko že tam za veliko noč barvali jajčka (iz stiropora), za božič izdelovali adventne venčke ali kakšno drugo božično-novoletno okrasje, za gregorijevo gregorčke, za materinski dan izdelke za mamico ... in to bo deklica dojemala z enako intenzivnostjo, kot bo dojemala "Isuščke" in molitve pri starih starših na Hrvaškem ali bajram pri njegovih starših. Nanjo to ne bo vplivalo nič bolj kot slovnica ali matematika v šoli. Vedela bo za te stvari, skušala jih bo usvojiti in razumeti, iz njih potegniti kakšno korist zase in to bo to.

Vse ostalo, tisto najbolj pomembno, bo rezultat vajinega dela in kasneje njene osebnosti oz. njenega lastnega pogleda na svet.

Pri meni je bilo tako, da smo pri eni babici praznovali le veliko noč brez kakršnega koli verskega poudarka,  pri drugi pa pred jedjo celo molili, medtem ko me starši niti enkrat niso peljali v cerkev ali me kako drugače versko vzgajali. Pa mi nobena od omenjenih ceramonij ni delala nobenih težav. Tako je pač bilo. Pika. Tukaj tako, tam drugače. Jaz pa sem zrasla in šla svojo pot

Miča, to si zlo lepo napisala.
Ampak vrag je v podrobnostih...

Ljubezen, dobrota, lepota... res ne potrebujeta obredja, ker vse to so univerzalne vrednote, vrednote, ki jih ceni vsak, ker so nekje v naši podzavesti in bistvu kot take smatrane. Nisem antropolog, ampak vseeno.

Človeštvo samo, človek, homo sapiens ima v sebi neko pradavno željo po zunanjem izkazovanju vsega tega, lepega dobrega... in vedno ga je gnala radovednost, strah pred neznanim in želja to neznano spoznati.
Človek kot tak potrebuje praznike, potrebuje neko zunanjo formo, nek tek dogodkov, ki ga umeščajo tukaj in zdaj. Če smo pošteni tudi popolnoma 'brezverske' družbene ureditve so imele neko svoje obredje. Roko na srce so imele tudi Boga, ki pa ni bil tisti klasično razumljen Bog ampak so vseeno v nekaj verovali - pa čeprav je bila to znanost.
Ker ljudje enostavno POTREBUJEMO to. Potrebujemo verjeti v nekaj (ni nujno da je to Bog v katerikoli obliki in imenu) in potrebujemo formo v katero zavijemo to 'vero' (pa naj bo to versko obredje, stroga znanost...)

Če pogledaš v zgodovino, zelo nazaj, že v pradavnini so molili k Bogu/Bogovom, ni važno poimenovanje, ni važna forma...imeli so neko 'praznično leto', sosledje obredja...Vedno je bila narava tista, ki je določala koledar teh dogodkov in vedno so bili procesi v naravi tisti, ki so vodili to 'praznično leto'... Stvari se niso spremenile, danes pač ne poznamo več teh pra-verovanj imamo pač obstoječe religije, ki hočeš nočeš imajo neko izoblikovano formalno formo...

In te forme so del kultur. Vsake kulture. Ne moreš brati grške drame, epskih pesnitev, če vsaj okvirno in  v grobem ne poznaš grške 'mitologije' (da ne rečem vere), ne moreš brati rimskih piscev, če ne poznaš rimske mitologije, ne moreš brati indijskih, egipčanskih, kitajskih, japonskih itd... tekstov, če vsaj okvirno ne poznaš njihove ''vere''.
Enako ne moreš brati zahodnoevropske klasične literature, če ne poznaš vsaj osnov krščanstva (namerno se bom izognila terminu ''katolicizem'') in isto je z islamom.

Da se vrnem na prvotno temo. Če otrok spozna obe kulturi že v ostroštvu... bo imel zeeelo veliko popotnico v življenju. In to je največ kar mu lahko date - poznavanje korenin, tega iz kje izhaja, kaj je...Tudi če zna kakšno molitvico iz katerekoli vere (škode gotovo ne more narest)... Gotovo je v kakem literarnem segmentu tudi kje le-ta uporabljena.

O tej problematiki bi se dalo pisati še in še. Trenutno še nimam otroka, ampak ko bo... Kaj pa vem... Noben od naju ne bi smel vsiljevati svojega (glede na to, da sva se spustila v vezo, kjer sta dve različni veri), ampak samo pač poučiti otroka v kateri veri je bil vzgojen oče in v kateri mama. Meni je pomembno, da otroka vzgojim v ljubečo in pošteno osebo, ki bo spoštovala ljudi okoli sebe ne glede na to kaj so. Ko pa otrok odraste...

Nejcko je tole zelo lepo napisala.
Drugače jaz nimam teh problemov, saj sva z možem enake vere. Je pa to večni problem, kako potem otroka vzgojiti. Ali ga naučiti obe veri, ali čisto nič. Jaz mislim, da je lepo da otrok pozna obe veri, ko pa bo velik se bo pa sam odločil v kaj bo veroval, če sploh bo v kaj. Drugače pa je tako, vera naj ne bi učila nič slabega. Pa jaz mislim, da več je praznikov pri hiši bolj veselo je. Zakaj pa ne bi praznovali obeh?

IZVIRNO SPOROČILO: sneška_


**** to ni prepovedano samo v muslimanski veri oziroma po sheriatu . Je prepovedano tudi v  pravoslavno vero da bi se pravoslavni in muslimani poročili.Namreč so dovoljene poroke samo med pravoslavnimi in katolici.   


No v Islamu pa ni prepovedano da se musliman poroči z žensko katerekoli druge verske izpovedi. Ker gre v Islamu vera po očetu... Zato sem tudi napisala, da mora musliman to pred poroko povedati svoji izbranki in jo postaviti na realna tla... ali sprejme ali pa gre... Sicer pa v tem primeru to ni bilo tako ker je on musliman le po imenu ( predvidevam iz napisanega prvotnega posta) in je pač hotel nevtralno vzgojo, vendar se ona tega enostavno ne zna držati - se pravi njunega prvotnega dogovora...

Podčrtala sem stavek, brez zamere ker si že druga ki ni znala prebrat.  Samo da tisti prvi post mislim, da uporabnice Edine se mi ni zdelo niti vredno komentirat...Muslimanka in musliman ni isto... In ko sem govorila o sheriatu in kaj je prepovedano sem jasno zapisala da govorim o  muslimanki, se pravi izključno o ženski pripadnici Islama...

Mislim, da ste zašli v podrobnosti v zvezi z vero in običaji, bistvo vsega je vprašanje koliko se v določenem kulturnem okolju lahko izognemo vsem vplivom. Takšna vprašanja iz začetnega posta so enaka temu, da se obremenjujemo kako bo na našega otroka vplival turistični ogled Markove cerkve v Benetkah ker je tam bil izpostavljen katoliški ikonografiji. In če bi bognedaj bil izpostavljen orientalskim ćilimom na tleh džamije. Mislim, da je vsem jasno, da ima največji vpliv na otroka njegovo primarno okolje - starši skupaj z ostalimi skrbniki. Kako mi vplivamo na naše otroke v tem smislu je tisto kar je merodajno. In naj se naučijo običajev, tako enih kot drugih. Mislim, da je bogastvo, ki ga črpamo iz dediščine naših prednikov neprecenljivo. Treba je znati ločiti "kukolj od žita" in dati otroku kar naj bo nekoč del njega.  

No jaz lahko povem mojo izkušnjo.

Jaz izhajam iz podobne družine, kot jo sedaj opisuješ ti. Moj oče je katolik (slovenec), mama pa muslimanka (bosanka). Samo, da sta se pri nas oče in mama dosti bolje dogovarjala oz. nista toliko komplicirala.

Ker smo se vsi otroci rodili v Sloveniji in tu tudi odraščali, sta se odločila, da nas bosta vzgajala v kulturi, ki je tu običajna. Torej v krščanstvu. Vsi smo dobili slovenska imena, hodili smo k verouku, itd. Oči je dostkrat rekel, da sta se tako odločila, ker živimo v Sloveniji in prevladuje krščanstvo. Če pa bi živeli v Bosni, pa bi nas vzgajala v tisti kulturi in bi normalno hodili v džamijo. Zavedata se, da vera je ena vera, da obe veri učita o ljubezni in dobrih stvareh in imata obe veri enega Boga in to celo istega Boga. Zato ni bilo toliko važno ali v krščanstvu ali v muslimanstvu.... obe veri verujeta v Ljubezen, kar je bilo za njiju bistveno.

Kar se tiče praznikov: predvsem smo praznovali naše ''slovenske - krščanske'' praznike. Vedno pa smo vedeli tudi kdaj je Bajram in je mami takrat pripravila kakšno posebej dobro kosilo, pa baklava itd. Mi pa smo ji kupili kakšno rožico za darilo.

Redno smo hodili tudi na obiske v Bosno. Šli smo z babico tudi v džamijo, kar se je meni zdelo full imenitno. Babica (nane ) me je učila klanjat, kar se mi je zdelo tudi full super. Skratka, druga kultura me je še dodatno bogatila že od majhnega. In zaradi tega, se mi zdi, da sem bolj razgledana.

Ampak tako se bosta lahko dogovorila, le če bosta zrelo in odraslo razmišljala. Tvoj mož se mi zdi malo otročji in nerazgledan.

Meni se zdi tale rešitev, ki so jo imeli pri MIssLady popolna. Če ne gre drugače se prilagodiš okolju v katerem živiš.
Pol so muslimani res tak patriarhalen narod?!   Za mene je to čist nek drug svet...

Mišk, ni ravno tako kot misliš da je. Da bi razumela bi bilo treba stvari dosti bolje poznati. Kdor ne pozna mentalitete ljudi iz bivših republik težko karkoli sodi. Marsikaj je povezano z dogodki na Balkanu v zadnjih, pa da ne rečem 20 letih, ker se je stvar v bistvu začela mnogo prej, vsaj tam od druge svetovne vojne, če ne že prej. Sploh pa smatram muslimane iz bivše SFRJ kot poglavje zase.

< Sporočilo je popravil Bakfark -- 12.3.2008 14:35:08 >

Jaz sodim ravno po poznavanju ljudi iz bivše SFRJ. Pa to, kar vidim in slišim po televiziji. No, zaenkrat imam same slabe izkušnje. Žal...

****, z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak iz Zaničinega posta je jasno razvidno, da je ON tisti, ki krši dogovor! On nasprotuje, da bi šli k njenim domov za večje (krščanske) praznike, medtem ko za bajram grejo k njegovim brez vprašanja. Torej, še enkrat si preberi, ker sem res dobila en tak čuden občutek, da hočeš tole punco kar malce preveč okriviti.
Kljub temu, da se v islamu vera prenaša po moškem, je tukaj dejstvo, da sta se oba, tako on kot ona odrekla "pravici" vzajatti otroka v svoji veri.  To, da dopuščaš, da se otrok pri sorodnikih na obisku sreča z verskim obredjem ene ali druge vere, pa nikakor ni kršenje njunega dogovora, ampak za moje pojme prej izraz visoke medkulturne strpnosti. A očitno tukaj eden od njiju tega ni sposoben.

Ostalo sem pa že povedala.

Isti oz. podoben patriarhat kot je doli sem sam videl tudi v povprečni slovenski družini. Če pa sodiš ljudi iz bivšejugoslovanskih republik po tistih, ki jih poznaš tukaj, moram reči da to ni ravno reprezentativen vzorec. Velika večina priseljencev "od doli" so večinoma pripadniki delavskega razreda, večinoma z osnovno- oz. srednješolsko izobrazbo in večina prihaja iz ruralnega okolja, za katerega je zopet značilna specifična mentaliteta.


< Sporočilo je popravil Bakfark -- 12.3.2008 14:49:22 >

Pridi ti k nam za kak teden ali dva. pa ne vem če boš še hotela iti domov.  Muslimani iz bivše SFRJ, so res poglavje zase... Izkušnje pa si je bolje nabirat v real lifeu kot pa preko medijev...

[/quote]

****, z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak iz Zaničinega posta je jasno razvidno, da je ON tisti, ki krši dogovor! On nasprotuje, da bi šli k njenim domov za večje (krščanske) praznike, medtem ko za bajram grejo k njegovim brez vprašanja. Torej, še enkrat si preberi, ker sem res dobila en tak čuden občutek, da hočeš tole punco kar malce preveč okriviti.
Kljub temu, da se v islamu vera prenaša po moškem, je tukaj dejstvo, da sta se oba, tako on kot ona odrekla "pravici" vzajatti otroka v svoji veri.  To, da dopuščaš, da se otrok pri sorodnikih na obisku sreča z verskim obredjem ene ali druge vere, pa nikakor ni kršenje njunega dogovora, ampak za moje pojme prej izraz visoke medkulturne strpnosti. A očitno tukaj eden od njiju tega ni sposoben.

Ostalo sem pa že povedala.


Se POPOLNOMA strinjam s tabo.
 
**** tole kar si napisala je pa čist mino.......
"Zato sem tudi napisala, da mora musliman to pred poroko povedati svoji izbranki in jo postaviti na realna tla... ali sprejme ali pa gre... "

..................kje pa je tu ljubezen in spoštovanje,...........po vsem tem kar si ti napisala, je vera na prvem mestu,......
Brezveze.

Mislim, da je ženska dovolj jasno napisala kakšna je situacija in je več kot jasno da je on tisti ki se ne drži prvotnega dogovora.

Nejcko:

Tudi jaz sem najprej tako prebrala kot ti. Potem me je nek uporabnik opozoril da nimam prav in sem šla še enkrat prebrat. In ona piše da sta se dogovorila za nevtralno vzgojo potem v nadaljevanju pa piše da mu sedaj želi dopovedat da tako nevtralno se pa spet ne da. Najbolje bo da si prebereš vse tri strani..vse komentarje in boš videla, da očitno le ni on problem...

Namreč če sta se dogovorola nevtralno potem naj se tega tudi držita - oba.
Sicer to ni nekaj kar bi jaz naredila. Ampak pač samo odgovarjam na konkreten primer.

Kot je ona povedala pri njemu ni nič verskih obredov ni molitve , skratka nič razen sladice in pa družina na kupu za njihov praznik. Pri njej pa vse to je in molitev in verski obredi..in seveda to ni nevtralno kakor sta se zmenila in seveda njemu to ni prav...

Drugače pa dobro je nekdo zapisal ma kaj dobro zadel je point...in si ga oziroma jo bom drznila kar citirat:

Predvsem je hecno, da iščejo pravo mero ene ali druge verske vzgoje tisti, ki itak vere nimajo. To mi je še najbolj mimo. Ker pri tistih, ki vero živijo kaj takšnega sploh ni vprašanje.

Z vsem spoštovanjem Edina... tebe nisem želela  komentirati. mislim tvoj prvi post...Toda tokrat se obračaš direktno name pa bom probala biti precej kratka...  Žalostno, da se predstavljaš kot muslimanka pa nimaš blage veze o Islamu..niti osnove ti niso jasne..O čem naj se potemtakem pogovarjam s tabo??

Za začetek  Islam ni izključno veroizpoved ampak je način življenja. Način življenja ,Edina...

Pa res brez zamere... ker se nimam namena kregat ...

Dam pa ti samo en nasvet če smem, seveda glede na to da si " muslimanka" po tvojih besedah, vsedi se in se vprašaj:

- Kaj je Islam?
-Ali poznam sheriat?
-Izpolnjujem svoje dolžnosti kot muslimanka?
-Sledim in držim se vsega kar je fart ?

... ah, lahko bi pisala, do zjutraj. Pa si že do tukaj verjetno vsa zmedena...

Mislim da vsak slovenski otrok, ki ima v šoli predmet Etika in... v okviru katerega se naučijo tudi nekaj o Islamu premore več znanja na to temo od tebe..
Želim samo povedat, da lahko komentiraš kolikor te je volja konkreten primer in daš svoj nasvet osebi ,ki je to temo odprla, Islam pa raje pusti ob strani...


Skratka Edina muslimanko te ne naredi ime niti noben poseben verski obred... muslimani imamo vsakodnevne dolžnosti in obveznosti do Boga in soljudi. Če jih opravljaš si muslimaka drugače pa si kefer.. siple us that

In Edina da imaš prav vsakemu muslimanu je Bog na prvem mestu in spoštovanje in ljubezen je točno v tem, da do takih zapletov sploh ne pride, ker je vse lepo v naprej znano po pravilih ,ki nam jih je dal Bog.
Se pravi do tega problema sploh ne pride..

Se mi zdi da si mal skrenla s teme.Mal si zamorila s tem.
Pač nismo vsi zavedni muslimani in muslimanke kot ti.
Sorry.

Lp

Edina, skrenila si ti že s svojim prvim postom...potem si se v drugem zopet dotaknila Islama in ga celo naslovila name...in ko me kdo ogovori se čutim dolžna da mu odgovorim.

Drugače pa ne nisem glih en biser ali pa recimo zgled oziroma kakor ti to nazivaš zavedna muslimanka
Se pa trudim...  čeprav nisem bila take sreče kot ti, da bi imela kakega sorodnika muslimana ali pa bila celo rojena kot muslimanka.

Pa hvala ker nisi zamerila moje odkrite besede in vse naj ti želim.

Vi nikoli neboste naredile konca v prepucavanju.
Vse dok ena od vas ne naredi Sabur.


_____________________________

Nasmejanost je božji dar.
Hinavščina po človeška napaka.

da mal pomagam - Sabur (potrpljenje)

samo a se nismo mal oddaljil od teme?

Medkulturna strpnost je dokaj sirok pojem, a srecevanje z verskim obredjem je nekaj drugega kot sodelovanje v verskem obredju. Dejmo malo se vprasat kako se moz od Z. pocuti ob tem obredju. Z. navaja obredje oz. skupno molitev ob praznikih kot nekaj kar povezuje njihovo druzino. Sama bi se ob tem pocutila zelo slabo. Kot nekdo, ki v to druzino ne sodi in nikoli ne bo sodil, saj se z njimi ne more zblizat na tisti ravni, ki jih najbolj zblizuje - skupna molitev.
Medkulturna strpnost ni samo ne pljuvati po pripadniku druge vere ali nepripadniku nekaksne verske skupnosti, temvec tudi upostevanje, da nekdo ne deli enakih verskih custev in neodrivanje te osebe zaradi slednjega. Skratka, tudi Z. bi morala spostovati medkulturnost njene ozje druzine in iz tega spostovanja izhajati. Visoka medkulturna strpnost ni samo pricakovanje in zahtevanje, da nekdo drug spostuje nase obicaje, tradicijo, versko naklonjenost, temvec tudi nasa odgovornost in zavezanost, da upostevamo tuje obicaje, tradicijo, versko naklonjenost in ne pretiravamo s tistim kar nam pomeni.
Menim, da bi njen moz sel k njeni druzini za praznike, tudi verske, ce tega zivljenja v veri ne bi bilo v toliksni meri in ce se ob vsem tem "cirkusu" on ne bi cutil zapostavljen in odrinjen. Ni samo vprasanje ali bo otrok del verskega obredja ali ne, vprasanje so tudi custva moza, kakor bi bila v vprasnaju njena custva, ce bi se cela druzina klanjala, izrazala povezanost preko vere, a ona bi bila nekje na margini in bi rabila razmisljat o visoki medkulturni strpnosti.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related