Moj mož je tudi moj najboljši prijatelj. Ko sva se spoznala, sva se veliko pogovarjala, pa tudi sedaj, ko imava otroka, je pogovor pomembna sestavina najinega odnosa. Pomemno se mi zdi tudi to, da imava podoben pogled na življenje in skupne cilje. Če tega ne bi bilo, mislim, da bi težko zdržala skupaj.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Midva sva že od vsega začetka kot dve branjevki na trgu: čvek, čvek, čvek, čvek    O vsem možnem  .

Ko še nisva živela skupaj, sva imela tiste dni, ko se nisva videla, dolge telefonske pogovore. Zdaj pa sva itak neumorna. Velikokrat zvečer, ko mali zaspi, ugasneva TV, naštimava kakšno fajno muziko in čvekava.

Ja, vse probleme sproti razčistiva. V treh letih in četrt, kar sva skupaj, še nikoli nisva bila sprta več kot nekaj ur .

Pogovarjava se relativno malo, zmeniva se pa vse. Noben od naju ni čvekač in sva pri pogovorih zelo jedrnata. Edino ko se odpraviva sama na kakšno dolgo vožnjo, ali pa če otroci med vožnjo pospijo, potem se pa razpričava. Pa če nama rata it samima na kavico.
Kar se problemov tiče pa....ko se pojavijo, rada najprej razčistiva vsak pri sebi, da se občutja skristalizirajo in da ni nepotrebnega rompompoma okoli vsega. Potem se v parih besedah pomeniva vse

Midva se največ pogovarjava in zmeniva po telefonu med službo. Ker popoldne, ko smo vsi doma je vedno akcija in se je nemogoče pogovarjat o kakšnih pomembnih stvareh (zaradi otrok, ki seveda ne znajo počakati ). Si pa praktično vse poveva, tut razne neumnosti, ki se nama zgodijo tekom dneva in, ki so totalno brezveze.
Čeprav tudi jaz mislim, da pogovora ni nikoli preveč in bi se tudi midva lahko več pogovarjala, predvsem o naju.

LP; B

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Oba sva ene čveke, iz službe me pokliče vsak dan in čvekava tudi po pol ure. (Upam da ga ne kontrolirajo, mene ne.)
Ampak posebej globokoumna po moje nisva.

Med tednom pač zvečer ko se vidiva, čez vikend pa skoz neki čebljava. Sploh jst

se podpišem, s to razliko, da sva midva skupaj enajsto leto

Jaz pa mislim da je pogovarjanje (pod pogojem da se partnerja znajo pogovarjati) bolj indikator odnosov. Ko padeš v konflikt tudi pogovor preneha.

Primer iz življenja: Negdo bi ti nekaj bil dolžan dati ampak noče. Za to nima racionalnih razlogov. Rajši se preneha pogovarjati.

Primer iz partnerstva: Ko sva z bivšim bila nad 35 on še vedno ni hotel otroke. On bi ih imel mogoče čez 10 let, za mene to seveda ni bila opcija. Pa smo se prenehali o temu pogovarjati.

Pred poroko sva se zelo veliko pogovarjala o vsem..najinih željah, potrebah, kako bi bilo, če bi bilo itd...Zdaj se pa včasih kar v svoj konec zabubiva pa svoje stvari delava, pa se pogovarjava res manj kot prej. Ampak se mi zdi da čisto dovolj, da rešujeva sprotne stvari, težave, probleme...
Se pa zgodi da se včasih nabere in pol poči-sploh pri meni....Potem si vse poveva, razčistiva, mal pokuhava mulo, se pobotava, in izljubiva.

_____________________________

May you be strainghtened by yesterday¨s rain, walk straight in tommorow¨s wind and cherish each moment of the sun today.

Midva se od vsega začetka pogovoriva o vsem in všeč mi je da je tako, ker vedno vem kaj lahko pričakujem.

Midva se tudi ful pogovarjava. Meni je to bil itak med najpomembnejšimi kriteriji - da se bom lahko pogovarjala s svojim partnerjem. Ko še nisva živela skupaj, sva se po telefonu po pogovarjala tudi po 4 ure.

Zdaj pa se morava obvezno pogovarjat vsaj zvečer, ko prideva skupaj. Če je kdaj najin urnik tako natrpan, da se ne vidiva, mi to ful manjka. In vem, da oba komaj čakava, da prideva skupaj, da izmenjava novice ...
PA tud tako kot pravi Jutra - tudi meni je pomembno, da imava podobna pričakovanja in poglede.


_____________________________

Letos pa bo!

No tud o gospodu Ku*cu se pogovarjamo ja.. in tud o vsem ostalem. Kolk? Zlo velik.. u bistvu se skoz in o vsemu. Ce se bova kdaj tud o vrtcu pa se ne vem.

Se popravljam.  Tud o vrtcu sva se ze pogovarjala ja..

Pred poroko sva se zelo veliko pogovarjala o vsem..najinih željah, potrebah, kako bi bilo, če bi bilo itd...Zdaj se pa včasih kar v svoj konec zabubiva pa svoje stvari delava, pa se pogovarjava res manj kot prej. Ampak se mi zdi da čisto dovolj, da rešujeva sprotne stvari, težave, probleme...
Se pa zgodi da se včasih nabere in pol poči-sploh pri meni....Potem si vse poveva, razčistiva, mal pokuhava mulo, se pobotava, in izljubiva.



se podpišem

tudi jaz imam enga tazga doma.Trenutno imava tihi teden kar mene to zelo muči ker bi rada se pogovorila če pa kej zinem ne posluša potem popenim in smo spet tam!Pa en velik problem je še BLAZNO!!!je ljubosumen (delam v gostinstvu)pa mu ne morem dopovedat da mi še na kraj pameti ne pride kaka neumnost!

bolj malo. sicer se trudim, v primerjavi z leti nazaj bi se ful hotla pogovarjat. no, moj tip je mnenja, da je pozabiš na probleme, zginejo. js pa mislim, da se povečajo. sam moja zveza itak škripa

Men je moj bivši enkrat izjavil, da se jaz sploh ne zavedam kolk se midva pogovarjava.
Sam to je zgledlo tako... on je govoril, jaz pa naj bi poslušala (govoril je lahk cel dan).
Če sem pa kaj rekla, je p izjavil, da kaj govorim ko itak nimam pojma.

Hm.. le zakaj nisva več skup

Midva se vsak dan pomenva in povprasava eden drugega kako je dan minil, ce ne ob kosilu pa zvecer ko se ulezeva. Ko se pa razjeziva en na drugega, ne letijo grde besede, mal obadva povzdigneva glas, se kako urco ne pogovarjava, se na koncu oba opraviciva in greva naprej...
Mislim da ko z nekom zivis skupaj in imas druzino, da se je za to treba trudit in ohranjat... zato je pogovor in medsebojna pomoc zelo pomembna, drgac nek zdrav odnos med dvema hitro zacne slabit in pride do varanja in na koncu do locitve.

_____________________________

Vse je tako, kot je. Samo naš odnos do tega je pomemben, In tega lahko vedno spremenimo, saj mi odločamo o njem!