Ja, zadnje čase kar velikokrat. Sprašujem se tudi kaj sem storila, da dobivam po grbi? Sprašujem se, kje sem storila napako, da sem prišla v to fazo, da sem kjer sem,... Tolažim se tudi, da bi bilo lahko še slabše kot je, da drugim je še huje kot meni,... - včasih pomaga, včasih ne,.... Jamrat sem pa nehala, ker sem ugotovila, da je potem samo še slabše in tudi na zdravju se že pozna.

Spominjam se časom, par let nazaj, ko sem skoz nekaj jamrala, med drugim tudi zavidala ljudem - sedaj bi bila zelo vesela, če bi se tisti časi vrnili.

Ne verjamem v to. Sem pa prepričana, da marsikdo premalo naredi, da bi bil zadovoljen sam s sabo in okolico in da ga vsaka malenkost spravi v slabo voljo in razmišljanje o tem, kako je enim fajn, meni pa ne. Rekla bi, da se je v življenju treba maksimalno potruditi, pozitivno misliti in seveda razmišljati pa bo vse tako kot si želimo.

Ne, Muca Copatarica, ne malenkosti, ampak hude, krute in velike stvari me spravijo v slabo voljo. predvsem pa nepravičnost. Pozitivno razmišljanje? Se zavedam, da kjer je problem, je tudi rešitev, ampak vedno pa to ne gre, kajne? Glede varstva se najde rešitev, glede odnosov najbližjih in tudi ne najbližjih, ki trajajo že od rojstva pa to ni ravno prijetno. Tu ne pomaga še nevemkakšno pozitivno mišljenje. Sicer je pa lahko reči pozabi in misli kaj drugega, ko se gre pa to zate, pa ni tako preprosto, kajne?

< Sporočilo je popravil decembrka -- 15.3.2008 9:48:27 >

V življenju je vedno treba iskati pluse. Ko pridemo do zaprtih vrat pa vedno iskati nova, ali pa uiti skozi okno.

Pomaga, pomaga.... Samo si ne dovoliš gledati na ljudi ljubeče, četudi t sovražijo, "tepejo" in prezirajo. To so njihove osebne težave, ne smejo biti tudi tvoje, ker če so, si se spustila v njihov začaran krog. Vedno imaš možnost "odklopiti" se od negativnih ljudi. Seveda je pa za to treba marsikaj narediti, drugače ne gre.

Se ZELO strinjam

se strinjam s tabo

Decemberka, pomoje smo ciiiist vsi kdaj  v takem sranju.. oz se tkole al pa pdb pocutmo.. No, jaz priznam da se najdem v takem razpolozenju, ki vcasih kar traja in traja in traja.. in ze mislim da ne bo konca.

In oprosti, ker se ne bom vzdrzala tega komentarja.. Saj ne bom rekla da si sama kriva, vendar vse tole logicno izhaja iz nas samih.. Sami sebi povzrocamo tako razpolozenje.. Ce si hoces priznat al pa ne. Le da je vcasih fino, da se sam seb mal zasmilis.. Vendar ko to neki casa ze, potem ni vec tok fino.. In na koncu tudi sama priznas, da te je sama fousarija. Kar pomeni, da se v bistvu dobro zavedas, da JE le od tebe odvisno in da vse izhaja iz tebe.. iz nas.

Foušarija ali ne, hotela sem samo povedati, da se moramo nekateri vedno  truditi in vlagati v stvari, brez katerih smo lahko ali pa ne moremo biti (pa ne mislim samo na materializem), nekaterim pa se zdijo samoumevne. Sicer pa se skušam držati reka; Če ne veš, ne boli. In kaj mi potem ostane; da se odmaknem stran od ljudi, kar pa to že itak velja. Samo včasih se pogledam v ogledalo, če mi slučajno kaj piše na čelu. Sicer pa kdor hoče naj kakor hoče razume to, kar sem napisala. Pa lep  .

 Za lepe odnose, srečo, zadovoljstvo, ... se mora čisto, ampak čisto vsak potrudit. Nobenemu ne pade iz neba. Denar ni problem, ali ga podeduješ, zadaneš na loteriji ali pa si res priden, iznajdljiv, podjeten in ga zaslužiš (na pošten ali nepošten način, to je drugo vprašanje).
In prav vsak človek ima kdaj obdobje, ko gre v partnerstvu vse narobe, ko se  kregaš z otroki, sosedi, sodelavci,... Razlika med posamezniki nastane v tem, kako sprejmajo probleme in kako in koliko se v reševanju le-teh angažirajo. Ali dneve, tedne, mesece ali celo leta preživiš v samopomilovanju, smiljenju, fovšiji, ali pa se zamisliš sam nad sabo, razmisliš, kaj hočeš narediti s svojim življenjem, kaj te bo osrečilo in potem v tej smeri začneš delat. Počasi in vztrajno. Saj pidejo vedno padci, ampak potem bolj ceniš vzpone in si zadovoljen s sabo zaradi vloženega truda. Ker se sam sebi zdiš koristen, se spoštuješ in ti to vračajo tudi drugi.

Včeraj je bila v oddaji radiu Ga-ga ena poučna "predstavitev s Hribarjem: tam je imel kao same pesimiste, ki so pravili, da se je brezveze trudit, ker itak nič ne dobiš nazaj, vsi ti mečejo polena pod noge, itak bo enkrta konec sveta, zakaj bi kaj naredil,... Ja no, kaj boš potem vegetiral do konca življenja in se smilil sam sebi?

Ankica.

Decembrka..  tud tebi.

Biti rojen pod nesrečno zvezdo ...
Če premišljujem o življenju s te strani, bomo našli okoli sebe ogroomno ''dokazov'', da je to res. Mogoče, če spremeniš pogled - in namesto, da misliš na nesrečno zvezdo, pomisliš na zvezdice, ki te obdajajo.
Mislim da imaš vsaj dve zlati zvezdici, potem možek (poišči dobro lastnost pri njem, trenutke, ko te nasmeji), ti - ti sama si zvezda in svetiš tako močno, kolikor optimizma se skriva v tebe, pa še se ozri in preštevaj zvezdice v svoji bližini... če dobro premisliš - kaj je ena nesrečna zvezda, proti vsem ostalim, ki te obkrožajo in te imajo radi?
Vem, po svetu se dogajajo take in drugačne krivice, ampak, če si doma narediš svojo galaskijo, svoje zvezde ... drugo ni važno! Le en nasmeh, le en iskriv pogled, lahko polepša dan tebi in tvojim zvezdicam. Ne obremenjuj se s tem, kaj kdo vse dobi na lahek način, ampak raje pomisli, da tudi ti lahko te stvari dobiš, le včasih rabimo potrpežljivost.
Želim ti zvezdice v očeh!

Samo rada bi odpustila materi, nič drugega, pa ne morem....    Moj um ne more razumeti, dojeti, naj pozabim in grem naprej. Ne morem.

Beatlesi so ob neki priložnosti izjavili, da so slavnejši od Boga. Nato so se zaradi pritiskov javnosti opravičili za to izjavo. Proti Bogu se ne govori, če se že kaj diskutira, je treba paziti, da ne zanikaš njegovega obstoja in vsemogočnosti. Zato sem doslej samo v eni reviji doslej prebrala, da je verovanje v bistvu prelaganje odgovornosti...on ima nek namen z nami...on nam je določil našo družino z nekim namenom...blablabla.

Nekdo je napisal, da je primerov rojenih pod nesrečno zvezdo še pa še. Ni vse odvisno od nas, od pozitivnega mišljenja. Ni res, da če imaš sebe rad, se bo našla rešitev pri svojcih. Mišljeno je bilo verjetno, da je treba za vsako ceno potrpeti z bližnjimi, starši...ni res...če te bližnji nimajo radi, je treba sebe rešiti, oditi iz neljubeče okolice, ki ti odvzema energijo. Tudi od staršev, ki te ne ljubijo, tako kot npr. dečka z zajčjo ustnico. Iz neljubečega okolja ne odidejo le tisti, ki imajo nek interes ostati. Tisti, ki jih je strah spoprijeti se z očitki, ki jih pričakujejo od okolice.

------------------------------
Vsak dobi v življenju to, kar rabi .
Verjamem, da je težko kar tako razumet, ampak poskusi tako gledat v življenju. To je tvoja lekcija, na tebi je kako jo boš oddelala... A se ti zdi smiselno primerjat se vso življenje s sosedi in bit v depresiji, ker so dobili veliko dediščino in mesto v vrtcu ?!
Sama odločaš o svojem življenju, boš vsako stvar vzela za slabo ali kot dobro...

Npr.: pokvaril se mi je avto, jasno, da nikoli ni pravi čas, ampak jaz sem brez odvečnega denarja, avto pa nujno rabim. Naj jočem doma in si grenim življenje, ker si soseda lahko v vsakem hipu kupi drug avto, jaz pa ne?! Ma ne no, škoda je življenja! za kaj takega ! Najprej sicer malo potarnam, potem pa si rečem, dobro, da se je pokvaril zdaj, lahko bi se na cesti med vožnjo, ko bi vozila otroka in bi prišlo do nesreče, tako pa mi bodo zdaj avto zrihtali in bom varna na cesti !
Ali pa hujšam in hujšam, pazim na hrano in nič, matram se kot , da spravim dol vsaj kakšen lušten žlauh , kolegica pa se baše s belim kruhom, krompirjem, čipsi.. in še čim nonstop, pa izgleda, tudi nonstop, kot da gre na tekmovanje za miss! Lahko bi umrla od zavisti (če bi razmišljala drugače), pa grem raje laufat, pazim na hrano, trudim se in vem, da bom nekoč (kmalu!) spet zadovoljna sama s seboj (vizualno)...

V glavnem, bodi sama sebi merilo glede tega, trudi se delat na sebi, na svojih hobijih, zadovoljstvu, psihi, telesu.. Če ti ne gre takoj, se trudi 2x, 3x bolj, vse to te samo krepi, tako tvoje telo, kot tvoj um...
TAKRAT boš lahko zadovoljna sama s seboj, tudi drugim boš lahko oprostila njihove grehe, gledala boš bolj univerzalno na življenje, ker boš gledala iz kože, v kateri se dobro počutiš, pa magari si doma v najskromnejši hiški...




_____________________________

ROŽICA

Mati. Zamera. Globoka.

To je zelo huda, težka stvar. Mati predstavlja ljubezen, varnost, zavetje, zaupanje, .... Tega ne imeti, v sebi, globoko v srcu, je težko. Težko se tako živi. Težko se tako hodi v svetu.

Želeti odpustiti pomeni imeti rad. Ljubiti. Vendar ranjenost od tam, od koder bi morala izvirati vsa varnost je pregloboka, da bi človek mogel odpustiti. To enostavno ni v človekovi moči. Odpuščanje je milost. Je dar, ki ga prejmeš. V človekovi moči je samo odločitev, odpuščam, pa čeprav ne čutiš spremembe.
Torej, želja odpustiti je del poti. Odločiti se, odpustim, je del poti. Prositi da bi mogli odpustiti pa je najpomembnejši del poti. Brez posega tu ne gre.

Lahko ti povem eno mojo izkušnjo odpuščanja.

V molitvi, kontemplaciji, sem rekel: Jezus, kaj naj pa jaz odpustim, saj sem tako OK. Sem pa res dober človek. Nobenemu nič ne zamerim. No, nič se ne spomnim, da bi lahko uporabil v tej vaji odpuščanja. Pa sem rekel (v molitvi), Jezus, drugega nimam kaj najti ti bom pa to povedal, ljubim te. In takrat se zaslišal glas (notranji), Ali me ljubiš tako, da bi odpustil TEMU človeku.
In pred oči sem dobil sliko stanja v službi. S sodelavcem se nisem ravno razumel. Pa ni bilo neke resne frke, samo zameril sem mu pač nekaj stvari.
V trenutku so mi v oči stopile solze in rekel se JA, v vsej notranjosti. Solze od veselja, da imam nekaj, kar lahko kot izraz svoje ljubezni do Jezusa naredim.
Takrat sem začutil v svoji globini, kot da bi dobesedno Jezusova roka segla v globino notranjosti in mi iz srca nežno odvzela bolečino zamere. To dejanje je bilo tako ozdravljajoče, toplo, ljubeče, olajšajoče. Še isti dan sem v službi stopil do sodelavca in se mu opravičil (pa mu nisem niča naredi, ignoriral sem ga).

In to je bila majhna zamera. Koliko bolj oživljajoča, ozdravljajoča in polna ljubezni je milost odpustiti svoji materi.

V nesrecne zvezde ne verjamem, niti v izjemne rezultate pozitivnega misljenja. Nekoc sem ze nekaj pisala o terorju pozitivnega misljenja. Ne verjamem, da moras biti vedno pozitivno naravnana "cankarijanska" pozrtvovana zenica, ki bo vsem vse odpustila, ki ne bo cutila nikoli nobene zamere in fovsije...
Poznam in verjamem, da se zgodi, da gre vse narobe. In ko ti gre vse narobe, te zelo jezi in frustrira, da nekdo, ki ti lahko pomaga, ni za to. Ko ti jamrajo osebe, ki imajo dalec manjse tezave.... ko gre vse, prav vse kar lahko - narobe. Fora je, da taksen cas mine. Vmes pa, kako kdo prezivi. Lahko se trudis s pozitivnim misljenjem, lahko tistim, ki jamrajo poves na lep ali malo manj lep nacin tisto kar si povedala nam - odkrito misljenje o njihovem jamranju, o njihovih postopkih.
Pravzaprav imas vso pravico jamrati, biti slabe volje, biti fovs. Mora biti grozljivo, ko bi se nekomu iskreno zjadal in povedal kako se pocutis, pa dobis vrsto nasvetov o lastni odgovornosti in temu kaj sam naredis, da situacija ne bo taksna. Verjetno tezko preprecis sosedi, da ji tasca cuva otroke in tezko preprecis, da ima dva, na racun katerih potem dobi plus tocke in vrtec. Na vse okoli nas, pa tudi na nas same pogosto delujejo okoliscine, ki jih sami ne moremo upravljati, spreminjati, oblikovati.
Odpuscati. Odpustila bos lahko, ko bos za to pripravljena. Na silo in na ukaz ne gre - tudi ce sama sebi ukazujes in zelis. Ko bos pripravljena, bos odpustila. Kdaj bo to, bos zacutila. Verjetno takrat ko bo konkretna situacija za tabo. 
Vcasih to pozitivno misljenje in zadovoljstvo z danim, lahko bremza cloveka k tezenju po necem vec. Imas garsonjero in 4 druzinske clane in si zadovoljna - krasen primer pozitivnega misljenja. vendar lai si res zadovoljna? Ce si, zakaj potem isces nacin, da prides do vecjega stanovanja? Ker ocitno s tako malim nisi tako zadovoljna, kot govoris. Za nekatere je namrec, pozitivno misljenje tolazba, za nekatere druge pa to ne deluje. Si slabe volje, nesrecna, vse gre narobe? jamraj, tuli, preklinjaj...Imas vso pravico biti nesrecna, jamrati, tuliti, preklinjati. delaj tisto, kar TEBI pomaga in kar ti olajsa. te nervirajo jamranja drugih za vsako bedarijo - povej im to... Imas pravico pocititi se kakor se pocitis in delati tako, kot ti pomaga ali mislis, da ti pomaga. Za koga zna bit biti nesrecen vecja spodbuda od biti srecen. Pa kakorkoli kdo to razume.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

------------------------------------
Ampak saj njej ne pomaga njen način! Je edini, ki ga pozna in se ga poslužuje. Če bo nadaljevala v tej smeri, bo kmalu zapadla v depresijo...

Preklinjaj , Decemberka, kolikor čutiš, ampak potem pa kramp v roke in koplji, do koder hočeš priti! In zraven trdno verjemi, da so v življenju zmeraj trenutki tako sreče, kot obupa in žalosti. In kaj je vmes? Vmes je sivina, rutina, vsakdan... To je resnično življenje, vse ostalo (kako boš pa to preživela) je pa v tvojih rokah ...

_____________________________

ROŽICA

A samo v tem je tezava?

Hmm, ne verjamem. Ko bi radi pobegnili pred tezo lastnega zivljenja, se radi zatecemo k izgovorom "samo to in nic drugega" me bo odresilo nesrece in prineslo sreco.
Res je, da so nekatere stvari lazje, drugje tezje, ampak da nas bo eno samo dejanje odresilo nesrece, je utopija. Zivljenje prihaja v valovih, vcasih so visji, drugic nizji, njihova visina sama po sebi ne pomeni veliko; pomen dobi sele, ko se v teh valovih pokaze nase plavalsko znanje, moc, volja...pa tudi priznanje neznanja, nemoci in nevolje.

Sprejmi vse plati zivljenja. Prej jih bos sprejela, lazje bo. Zdaj se pa ze ponavljam, sori.

mislite, da ste rojeni pod nesrečno zvezdo-ker sami vidite vso nesrečo, vaša prepričanja in odnosi do stvari so taki...spremenite odnos, pa bo drugače...samo v tem je štos...

ni nesrečen zvezde- je samo priložnost, da se nekaj iz izkušenj, ki jim pravite, da vam jih "daje" nesrečna zvezda, naučite...

ne se zgovarjat na nesrečno zvezdo, ker ste sami odgovorni za svoje občutke in življenja, in za vse kaj se vam dogaja...to ste ustvarili, pa še spremenite...

Pocutiti se nesrecno in slabo, ne nosi s seboj nujno obup in ne izkljucuje nujno borbo za boljse (jutri) oz. ureditev stvari, ki nas tezijo.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

S tovrstno teorijo se bom sama strinjala, ko mi bo nekdo znal pojasniti kaksna je odgovornost posiljene deklice za to kar se ji dogaja oz. se ji je zgodilo; kaj je ustvarila mati, ki ji umre otrok; kaj so ustvarili "navadni" ljudje, da umirajo in zgubljajo najdrazje v vojnah. Floskula o lastni odgovornosti je..... Verjetno je mati, ki so ji poslili in ubili se ne 6 letno deklico sama odgovorna za svoje obcutke... in seveda, ker je sama to ustvarila, naj se sama spremeni....

Za nekatere stvari, ki nam se zgodijo v zivljenju smo sami odgovorni, na nekatere stvari pa nimamo vpliva. In natovoriti nekomu odgovornost za ustvarjanje tezkih situacij in posledicno odgovornost za njihovo resevanje je zelo zelo mimo.
Ce se spomnim samo neke pogosto opisovane situacije na tem forumu: kaj sem naredila, da me je prevaral in pustil z dojenckom / otrokom/dvema otrokoma... in neskoncna pojasnjevanja, da za dolocene stvari odgovornost ni nasa, nosimo pa posledice tujih odlocitev/postopkov..., pa tudi slabih presoj, nebriznosti, brezobzirnosti itn.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Ce bi sprejeli nesrecno pocutje kot tako, bi nam bilo tudi jasno, da je samo nesrecno pocutje, nesrecen dan, teden, mogoce tudi leto. Tezko bi rekla, da za vecino pomeni tudi obup. Obup postane, ko ne vidis nobene resitve vec, nobenega izhoda....se mi zdi.

Meni je ta nesreca en tak cuden pojem....sem nesrecna in se takoj pojavi tisto cudno pitanje "pa kaj ti je, kaj si tako nesrecna"? Kot da nesrecen dan ne bi smel priti. Pac vcasih sem, se zgodi. In kaj potem? Kot da bi bila to ze drama.