http://www.youtube.com/watch?v=2_A44UodoCI

Če v dveh mesecih pozabiš, nisi nikoli ljubil. V dveh tednih toliko manj.

Če pa si res ljubil, traja dve leti. Samo če si resnično ljubil, traja eno leto. Ker nekoga resnično ljubiti, pomeni tudi spustiti ga. Dati mu prostost. Dati mu prosto pot, da gre tja, kjer misli, da bo bolj srečen. Ker če resnično ljubiš, mu želiš da bi bil srečen. Pa čeprav nekje brez tebe.
Samo to je težko. In traja eno leto, da dozoriš v spoznaju in v notranji rasti.

no tole je nekakšen podnapis, za izjavo ''svaka prava ljubav je tužna'' ... in Florina, očitno je tvoja ljubezen prava ... njegova pa

Ko mine zaljubljenost, se pomirijo hormoni in preostali sokovi živega bitja, začne se obdobje, o katerem odloča človek, in ne kemija.


_____________________________

24.4.2004 Nina :-)
24.6.2009 je ati dobil najlepše darilo za RD - Manco :-)

[/quote]

Kako le!?  Obstaja kaksen nov izum?

Kot je meni znano, to pride le s kaksno nesreco.. prometno.. mozganska kap.. udarec v glavo.

No, jaz si NE zelim nicesar od tega.. Za neke lepe spomine, ki si jih nikoli ne zelim pozabit.

Bolecina ob izgubi pa itak s casom izgine.. Vedno!
[/quote]

Se strinjam ......

_____________________________

24.4.2004 Nina :-)
24.6.2009 je ati dobil najlepše darilo za RD - Manco :-)

Tako, da se zavedaš, da živiš v sedanjosti in ne v preteklosti.
Sicer je beseda pozabiti v tem primeru malce napačna. Pozabiti ne moreš človeka, edin če nisi prekleto sklerozen. Lahko pa se prilagodiš življenju brez njega - ga preboliš in veš, da te čakajo lepše stvari v življenju, lepši ljudje in močnejša ljubezen. In vse to te najde, ko pustiš preteklost preteklosti.

Se strinjam z vsemi pa vendar je težko.

Nihče ni rekel, da je lahko. Kaj v življenju pa je?

Lahko pa si rečeš: "Kar te ne ubije, te naredi močnejšega."

no...kaj pa bi bilo prav?

da travmiraš, prebolevaš, jočeš...a to je potem ok?

Čist enostavno.
Najdeš si druzga in ljubezen gre svojo pot.


_____________________________

Nasmejanost je božji dar.
Hinavščina po človeška napaka.

Hmm, meni pa tole potegne na radosti preko plota. Pa se je zdaj zgleda odločil, da se vrne tja, od koder je prišel. Imam prav?

Je pa hudo, če eden ne bi več, drugi bi pa še. Iz kakršnega koli vzroka. Ampak se da tudi to preboleti. Odstraniš njegov mobi s seznama in mu blokiraš številko, ne srečuješ se z njim, sploh se delaš, da ga ni in ga nikoli ni bilo. Potem pa enkrat pride tisti dan, ko te boli malo manj, ko vsaj za trenutek dobiš občutek, da se ti vse to sploh ni dogajalo, da ga res ni in ga ni bilo v tvojem življenju, ko spet zagledaš rožice, pa ptički spet začnejo pet, pa sonce vzide zjutraj. In potem si pripravljena, da greš naprej v tisti sončen dan in srečaš nekoga, ki je rad s tabo. In takrat tista bolečina tudi neha obstajati in je samo še (lep) spomin. Ti si pa močnejša in najbrž tudi pametnejša oz. bogatejša za življenjsko izkušnjo.

Bistvo: da se preboleti, če se tako odločiš. En čas traja, ampak da se pa.

V dveh tednih ravno ne, če po sebi sklepam, so pa tudi taki. Ali pa skrivajo čustva.

Pa še res je čeprav tisti trenutek in čas misliš,da nikoli neboš prebolel.Čas naredi svoje.

Brez težav...ko vidiš, da to ni to, vsaj jaz pozabim iz dones na jutr....nimam težav s tem...zakaj bi trošila energijo za nekaj kar ne obstaja?

Zakaj se pa tako mudi - ravno v 2 tednih?

Verjetno je pač že prej razmišljal v tej smeri in samo ni rekel  - vsaj ne s temi besedami - pri meni je bilo tako, težko se je odločit za ta korak in ko zbereš pogum, dejansko nimaš več tako zelo rad tistega s katerim si...  Pa saj nima veze, da ti mora priznat, da te ma še rad, če itak ne bosta več skup?

Sicer pa žur s prijatelji, ples, glasba, kar te pač pritegne, da pozabiš... In včasih nova simpatija - vse to pomaga... In to,da ga začneš gledat z realnimi očmi - takega, kot je res, ne kot si si ga slikala...