Aja...še to...Resnica te bo res osvobodila tod aza kakšno ceno...da na koncu ti izpadeš pes, ki širi neke govorance okrog, ki neposredno prizadanejo tiste, ki jih imaš rad/a. Ne včasih je boljše biti tiho in reči...:"...hm?Ja,ja...":zmeden:

frutka imaš prav, se strinjam. Samo eno pripombo imam - zame je belo ali črno.

frutka,
to se mi zdi pa večno vpršanje kaj narediti, če vidiš partenrja tvoje prijateljice z drugo..
mi smo imeli že ogromno debat na to temo pa še vedno ne morem 100% povedat kaj bi v dani situaciji naredila, upam da nikoli ne bom..

Jaz tudi upam, da se mi nikoli ne bo potrebno odločit ali povedat ali ne. Vem pa, da sestrama pa bi povedala.

Joj, nikoli več nočem biti pred tako odločitvijo...in ravno v tem primeru je resnica zame siva...sicer vem, da ga on sračka okrog...ampak če me ona nič ne vpraša o tem tudi ne bom nič rekla...torej vem, ampak ne povem,zlažem se tudi ne, ker gospodična nikoli tega konkretno ni vprašala.

Morda bi me prizadelo tudi to, če bi mi kdorkoli rekel, da je moj otrok butast (pa tudi, če bi bil oz. bo bil mi tega ne govorit.Pustite človeku sanje!).V tem primeru raje držite jezik za zobmi!

Ja, ja frutka, samo resnica je še vedno JO VARA , JO NE VARA,... ni vmesne variante, to sem hotla povedat. Pol je pa druga stver, da ti ne poveš,... ti ne poveš črne resnice, s tem je ne narediš sive, ker je še vedno črna,...zdaj pa sem zafilozofirala, kajne,..:zmeden: Pa se mi zdi, da sva kar na isti valovni dolžini,...

Frutka, ti si zelo mežno bitje. Upam, da te bo Izi lepo čuval! :rozica:

No frutka tukaj smo pa vsi občutljivi.. kar se tiče naših otrok! Glede sebe prenesem, ja če bi mi pa glede mojih fantkov kdo kaj podobnega rekel bi me pa bolelo. Verjetno bi mi bilo hudo tudi če kakšna prijateljica ne bi sprejemala mojega partnerja :( zdi se mi da si kar se tiče svoje lastne družine najbolj občutljiv.. hja, ljubezen vse do neskončnosti in še nazaj..
KAr se tiče tele resnice ima še toliko podvprašanj, bolj razmišljam o tem, bolj se mi odpirajo različni odgovori

Jaz pa mislim, da če bi si vsak vsakemu vse povedal, kar si misli o njem, da bi se vsi ljudje med seboj pobili.
Jaz nikoli ne lažem. Povem pa v obraz kakšne grde stvari samo takrat, ko vem, da je ta človek tudi kaj grdega počel. Posebej komu drugemu, ne meni. Takrat me tudi posledic ni strah. In jih tudi ni, ker dobim nadnaravno moč (vau, a je koga kaj strah!?). Kar tako brez veze pa nikoli, tudi če mi na nekomu kaj ni všeč. Če se me ne tiče, potem to res ni moja stvar.

Joj frutka, vem kaj misliš.
Jaz sem predkano z eno prijateljico rešila problem, predlagala sem ji, da če kdaj vidi mojega z drugo, naj mi pove. In seveda je ona isto predlagala za njo.
Potem sem nekaj dni počakala in jo še enkrat vprašala, če to resno misli in ji povedala.
Bila je hudo žalostna, ampak jaz sem ji stala ob strani in ji bila v podporo.
Tudi sedaj poznam eno, sam se nažalost, še ne poznava tako dobro, da bi ji lahko to predlagala:zmeden:

Ah, bo že kako.......je dovolj brihtna, da bo počasi seštela 1+1

lp
willma:sloncek:

Joe, meni moje ime kar pristoji,ker v latinščini (?) moje ime pomeni "nežna". Agnes je Ines...mogoče bo držalo, ker mi je že več ljudi to reklo...sicer pa je moj moto:" zakaj bi se kregali, imejmo se radi!"


ja...malo naivno...

Vsi smo ljudje in vsi imamo dobre in slabe lastnosti.:)
Jaz osebno dobro prenesem kritiko :bravo:in imam dosti raje če mi nekdo v obraz pove kaj si misli o meni kot pa da za ovinkom o meni govori.
Seveda obstaja za to veliko lepih načinov da nekomu poveš kaj te moti pri njemu in če znaš lepo povedat mislim da bi moral biti vsak vesel tega,saj se iz napak učimo.
Se strinjate?
Vem pa da niso vsi enaki in jaz pri mojih prijateljih točno vem komu lahko čist direkt povem in komu ne,ker nekaterim tudi če čisto na lep način poveš kaj si misliš se užalijo.
Ljudje smo različni!

ni naivno!!!!!

ena oseba lahko spremeni svet!!!!!


ps: poglej en post prej.....sem ti napisala, kako sem jaz rešila tvoj sivi problem;)

Jaz se na kritiko odzivam zelo različno. Včasih jo sprejmem, potem pa jo premlevam in premlevam in premlevam. Spet drugič pa je ne morem in ne morem. Takrat človeku vržem v obraz vse, kar se tisti trenutek spomnim. Pri tem ne mislim na prijatelje, tam sem sicer bolj zadržana, mislim na moje ožje domače (fant, sestra, res redko pa tudi starša!!!).

Je pa res, da poskušam biti do vseh iskrena, čeprav kdaj pa kdaj - samo zato, da ne bi nekoga hudo prizadela, povem kakšno belo laž. Ali pa zelo olepšam resnico.

Aja, pa še to - ljudi, ki so hinavski in zahrbtni, ne prenesem in jim to tudi izrazito pokažem. Pač imam z njimi zelo zelo malo stikov - in še to samo tiste, ki so nujni. Četudi se različno odzivam na kritiko, pa tiste, ki mi svoje mišljenje povedo v obraz, spoštujem.

Jaz sem pa čisto preveč po ovnovsko direktna. Včasih je to fino, dostikrat pa ni, ker ljudje imajo radi vse v vato zavito. Mam rada ljudim ki tudi direktno povejo, pa se znajo postavit zase in predvsem, ki stojijo za svojimi besedami. Me ne moti kritika. Vedno se vprašam, ali ima tisti človek prav ali ne. Če ima, poskušam stvari popravit, če pa nima, se pa tako nimam za kaj sekirat.

Glede varanja in poved ali ne. Imam prijateljico, za katero smo vsi vedeli, da jo je mož varal. Potem se je eden od kolegov razjezil in rekel: pa kaj ste take riti, nekdo ji mora povedat, to ni fer do nje. Ali bi vi radi videli, da vsi prijatelji vedo, vi, ki vas vara pa ne? Je šel in ji povedal. Naslednji večer, ko je prijateljičin mož prišel domov ob 3.00 ponoči, je našel kovčke pred vrati.:bravo: Danes, po sicer kar nekaj letih, ima novega partnerja, s katerim je srečna.:)

Strinjam se z Mišo99, resnic je ponavadi več oz. jo vsak drugače dojema. Tudi jaz sem marsikdaj prehitro stegnila jezik v imenu resnice in pravice, ko bi bil razmislek in izbira besed bolj na mestu. Posebej v družini veljam za :hudicek:, pa mi to ni zmeraj v čast....

Kar pa se tiče varanja: v prvem trenutku sem ob tem vprašaju seveda sama pri sebi rekla, ja, seveda bi povedala! Potem pa sem se spomnila resničnega primera izpred nekaj let, ko sem bila v taki situaciji in takrat sem sklenila, da prijateljici to zamolčim. Slišala sem namreč samo namigovanja (sicer sem vedela, da so resnična, a nisem imela direktnega dokaza), prijateljica je bila noro zaljubljena in ni videla 5 cm okoli sebe, vedela pa je, da njenega fanta ne maram preveč.

Bila sem prepričana, da bi s tem, ko bi ji za namigovanja povedala, ogrozila najino prijateljstvo, saj punca v tistem trenutku ni bila pripravljena pogledati resnici v oči. Tako sem se distancirala od njiju in ko je končno sama začela opažati tipove napake, se je obrnila name in takrat sem ji vse povedala. Razložila sem ji tudi, zakaj ji tega nisem povedala prej in se je strinjala, da mi takrat ne bi verjela. Še vedno sva prijateljici, tistega tipa pa že dolgo ni več na sceni.