Tinkatonka, žali nima pametnega nasveta. Jaz razmišljam isto, kot ti in sem izredno vesela, da moj mož misli enako - ne marava motrojev. upam, da tudi sina ne bodo mikali. Sem pa imela prijatelja, ki je bil res pravi motorist. Bila sva na dobri poti, da postaneva kaj več, pa enostavno ni šlo. Motor je bil med nama in se nekako zavestno nisva hotel zbližat, ker sva oba vedela, da s tem ne bova mogla živeti.
Sprijaznit se ne moreš, on tudi dela po svoje in tvojih strahov ne upošteva. Ne vidim neke super rešitve za oba, to da bi ga pa zaradi tega pustila, se pa tudi meni zdi noro, bi bilo pa treba pri vaju res nekaj spremeniti, če te takole ne upošteva - se zna to v letih stopnjevati in boš samo čedalje bolj nesrečna.

Ne gre za to, da nekomu kajprepoveš, ampak da če sta 2 skupaj (no, ali pa celo trije ali več), da se upoštevajo želje, strahovi in pričakovanja vseh in se ne deluje samovoljno. To, kar pišeš zgoraj je čisti egoizem in tak človek ni za zvezo, kaj šele za družino, če svoje želje postavlja pred vse in vsakogar.

Sicer je banalen primer, ampak kot je že ena zgoraj napisala, sem se tudi jaz odpovedala mački, pa jih obožujem. Mož jih ne mara in ga zato ne bom posiljevala z mačko. O vseh stareh, ki kakorkoli vplivajo na življenje v neki skupnosti, se morajo posvetovati vsi člani in najti nek kompromis.

Moj stric ima tak načrt: ko bodo otroci veliki (mal mora še počakat ), si bosta z ženo kupila motor in bosta potovala naokoli- kar se meni zdi še najabolj pametna rešitev.

Zdaj pa itak skupaj potujejo ali pa kolesarijo, rolajo, ...

Meni bi pri motorju najbolj motilo dejstvo, da to ni družinski šport in že itak sva  preveč časa okupirana s službo, zdaj naj pa še prosti čas preživimo narazen.

Moj partner se izredno navdušuje za potapljanje - je pa zdaj zaenkrat dal to željo dal na stran, ker prvič nima časa, drugič pa varčuje za hišo.

Kakšnega pametnega nasveta pa žal nimam ...

< Sporočilo je popravil Olivija -- 2.4.2008 11:56:57 >

Razložim mu to kar si tukaj napisala, da ga ljubiš, imata majhnega otroka, si želita še enega, da ga nočeš zgubit.

Moja prijateljica je zgubila življenje v prometni nesreči. Čelada ji ni nič pomagala. Od takrat še bolj sovražim motorje in vse kar je povezano z njimi.

Po moje pa ne bo tako hudo, kot zdajle izgleda. Kupil si bo motor, ga hodil gledat v garažo, ga malo glancal in sem in tja v lepem vremenu malo nedeljsko popeljal.
Saj niso vsi motoristi nori, so tudi taki, ki so predivni. Posebej če nima izkušenj s težkim motorjem, si po moje ne bo upal drugega, kot nedeljo se peljati. In tako je tudi prav.
Verjamem pa, da če je to ena njegovih največjih želja, da bi bilo hudo mui preprečiti, da jo uresniči. Naj jo ima lepo v garaži vso popedenano, pa bo.

Motorjev ne marava ne jaz ne moja žena. Lahko pa pride strah za otroke. Nikoli ne veš. Tvoj strah razumem.

Mislim, da je tu predvsem upoštevanje partnerjevega odnosa. Če je tvoj strah prevelik, bi se moral on iz ljubezni do tebe temu odpovedati. Če je njegova želja prevelika, bi se ti morala odpovedati strahu.

Kaj je prav? Ne vem. To morata ugotoviti sama.

Ja, Mišni, ampak to je še bolj nevarno, se sem in tja zapeljat - ker nimaš izkušenj in si jih tudi ne nabiraš. Na motorju moraš imeti ekstra super hitre reakcije, te pa lahko dobiš samo s treningom. In s tem mislim treningom varne vožnje. Saj ta bi vsem prav prišel, ne le motoristom.

Vse mislite, d aje njen mož neodogovren:
kaj pa če bi si ona sama omislila nek tak hobby, nad katerim bi bila čisto navdušena in tudi bi bil potencialno življenjsko nevaren (kar je lahko tudi kolesarjenje, ne?), pa ji mož ne bi dovolil. Potem bi pa vse po možu pljuvale, verjetno.

Jaz vedno izhajam iz tega, da če bi sama imela nako tako strast, niti v sanjah ne bi dovolila nikomur, niti možu, da bi mi jo prepovedal. In tako obravnam tudi hobije in strasti mojega moža. Razumem jih ne vedno, ampak jih sprejemam. Sicer pa, kot je že ena napisala, kako odraslemu človeku kaj prepovedati?
Mene bi to samo še bolj podžgalo.

Ja, jaz vedno pravim, pa kako je moral ravno takrat nekdo pripeljat? To mora bit hudo. Pri nas je tudi na eni odročni cesti en peljal, pa ga je kap, ravno takrat pa en  drug pripeljal. Pa vsake kvatre gre po tisti cesti en avto. Ampak ravno  takrat.

Jaz temu pravim usoda.

Včasih sem mislila, da si jo krojimo samo, samo očitno ni tako.

Isto, ni važno, kdo si zamisli. Pa saj nismo 10 letni otroci, da nekaj delamo iz kljubovanja, menda naj bi se v partnerstvu prilagajali eden drugemu in se medsebojno spoštovali.

BTW, s kolesom en povprečen kolesar ne gre prehitevat kolono v škarjice ali polagat ovinkov, niti ne vozi 200 na uro, kjer je dovoljeno 70. Veliko motoristov zaradi motorja samega, njegove moči, zavestno množično krši predpise. Kolesar pa to težko počne. In večina jih vozi po predpisih, kar za marsikaterega motorista (ne vse) ne moremo trditi.

Meni je neodgovorno npr. tudi, da ponekod na kmetih pustijo fantom, starim 10 let žagat drva ali vozit traktor. Glede na število nesreč je traktor še bolj nevaren od motorja.

Jaz pa izzivanje usode.

Se pa strinjam s Sazi - partnerstvo je en velik kompromis. Jaz sem se tudi Pikiju odpovedala (Hrošč cabrio), ker bi bil trenutno prevelik strošek in žal tudi ni bil primeren za prevažanje mulcev.

< Sporočilo je popravil Olivija -- 2.4.2008 13:21:52 >

Potem je vsaka vožnja, z motorjem ali avtom, ali s čim drugim, izzivanje usode .

tudi tako lahko gledaš, samo je pa že statistično gledano verjetnost veliko večja, da se ti z motorjem kaj naredi.

Meni se zdi, da izzivam usodo že s tem, da se na letalo spravim - pa mi je v teoriji jasno, da je to najbolj varen način prevoza.

Zdaj se lahko spustimo v filozofsko debato o usodi, naključjih in naši svobodni volji ... pa grem raj po kavo.

< Sporočilo je popravil Olivija -- 2.4.2008 13:30:21 >

jst pa razumem njo ... in njega ...

ja razumem, kljub moji izgubi ... in postavljanje pogojev definitivno ni prava rešitev

pogovarjanje in argumentiranje ... samo ne smeš preveč pričakovat ... lahko pa upaš na klik v njegovi glavi ... da bo občutil vso odgovornost, ki jo nosi do otroka in nje

Sicer ne vem, kaj ti naj rečem, ampak mi2 sva oba bila zaprisežena motorista. Kamor le se je dalo, sva šla z motorjem, prečesala celo jadransko magistralo, celo Slovenijo, Avstrijo...

Ko sem zanosila, sva sedal in sklenila, da motor prodava. Zakaj? Ker se nama bi zdelo nodgovorno, da se fijakava naokoli, doma pa imava majhnega otroka. Enostavno se gre za to, da si ti alhko še tako dober voznik in imaš v riti še toliko kilometrov, pa se vseeno lahko zgodi nesreča, v katero si vpleten. Posledice pa vsi vemo, kakšne so lahko.

Midva sva se zavestno odločila in prodala motor (imava pa še vso motoristično opremo). Sva pa dorekla, da ga bova kupila, ko bosta najina sončka dovolj velika. Potovalnega.

se strinjam z ankico in sazi
 
pol se pa čudimo zakaj toliko zvez razpade....kompromisi ženske, kompromisi so tisti ki nas držijo skupaj...pa naj gre za motor  ali karkoli drugega.

Kaj pa, ko je nekdo trmast in ni glih za kompromise sklepat?

se ena...

potem s taknim človekom ne bi bila v zvezi, še manj pa imela otroke. sej se to hitro pokaže.

Tocno tkole se je mojmu bivsmu zgodil... NIC KRIV!

hvala vsem za vaša mnenja, taka in drugačna, z nekaterimi se strinjam spet z drugimi ne. Ampak želela sem slišati mnenja, da vidim al sem res "tečna" žena, al so moji strahovi upravičeni. No kot sem že napisala v enem izmed začetnih postov, imam nekaj prijateljic, ki imajo partnerje, ki se vozijo s cestnimi motorji, pa v tem one ne vidijo težav. Z veseljem bi tudi jaz rada tako čutila, ker enostavno motor zdaj tukaj je, zdaj je bolj pomembno kako bom to sprejela. Ena je napisala, da tega nikoli ne bom. Nikoli ne bom odobravala tega, to je res, sprejeti pa bom morala, saj zaradi enega motorja, niti malo ne razmišljam, da bi pustila moža.

Strah bo ostal. Vedno. Ker ga enostavno preveč ljubim. Jaz čutim in vem, da gre pri njemu izključno za uresničitev želje, ki je v njem tlela že veliko časa, zdaj, ko si pač to lahko privošči, si je privoščil.

Dobila sem občutek v vaših postih, da vi vaše partnerje samo naderete in jih pošljete v p.m. ( no mal pretiravam), naredite cel halo v hiši, potem se pa oni vam podredijo in je tako kot ve želite. Vedno in povsod. Midva sva v zakonu enakovredna. Vsak ima svoj glas, enako pravico, da se ne strinjava v kakšni zadevi. Če ni po moje itak da sem tečna, kot je on tečen, če ni po njegovo. To je človeško. Res je tudi da rabi kdaj GLASNA IN JASNA navodila, ampak je pač moški, ne moreš pomagat. Pa da mu moraš kdaj kakšno stvar 1001 razložit, da vidi v čem je problem. Pa ni neumen, da ne bo pomote. Je pač tak. 

kompromisi...ja se strinjam. Ampak vedno nekdo izgubi oz. je na slabšem. Kompromis, ki ga vidim trenutno da je možen, je da se bova zmenila in pogovorila,kako bo ta "motor" vplival na naša življenja. Kako si bo razporedil čas, ki ga bo namenil svojmu hobiju in čas z družino. Ampak tukaj vem da ne bo težko sklepat kompromisov, ker mu čas z nama veliko pomeni.

Hvala še enkrat vsem za vaša mnenja.

Bom se spopadla na svoj način. 

Držim pesti in upam, da mu ni usojeno umreti na cesti.

Lp Tina


_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Mah kje, pri meni ni tako, še nikdar mu nisem enega pogoja postavila, ali bo tako, kot jaz hočem, ali pa grem...nisem pač tak tip.

Mogoče ti bo lažje, ko bo naredil izpit, pa se bosta skupaj odpeljala na kakšno vožnjo, pa ko boš videla, da je v bistvu preudaren voznik in ne divjak. Mogoče se ti bo potem vse lažje zdelo.