...sej ne vem kako začeti...

Najina mala bo kmalu stara 3 leta, in ko bomo zrihtali stanovanje bomo "naštimali" še enega . Tak je "dogovor". Saj ne rečem, da si ne želim imeti še enega ali pa še 2 otroka, ampak tako hudičevo me je strah nosečnosti. Prvo nosečnost sem zelo težko prenašala, najprej 3 mesece groznih slabosti, potem pa še popuščanje MV in odpiranje v 30. tednu. Rizična nosečnost v glavnem. Saj vem, da ni nujno, da bo tudi v naslednji nosečnosti enako, ampak vseeno se bojim...kaj pa če? Kaj pa če bo enako (popuščanje MV, strogo počivanje,...)? Kako bom v takšnem stanju poskrbela za družino? Ok, saj bi imela pomoč od mami, tašče,...ampak vseeno.

Pa ni samo to....končno smo začeli spati čez noč, kar prej nismo. 5 ur spanja v kosu vsaj 1xtedensko je bil že pravi luksuz..Da bi šla še enkrat ali dvakrat čez to? Pa zobki, pa bolezni in bedenje čez cele noči.....ah ja...

Partnerju sem se o tem že zaupala in me razume. Ampak si želi imeti vsaj še enega.  Jaz pa zase ne morem reči, da si še enega otroka ne želim, ampak želja po še enem otroku pa ni tako zelo močna kot bi morala biti.


Upam, da razumete bistvo iz mojega zmedenega pisanja...

Vse ob svojem času...

...in ne prehitevaj po desni.

Pa še malo počakajta, mogoče se bo tudi tebi čez čas pojavila želja po še enem otroku.
Kar se pa počivanja tiče v nosečnosti in gospodinjskih opravil, pa bodo sigurno vsi priskočili na pomoč .
ne prehitevat, kot pravi Mič

Ko bo prišla tista neustavljiva želja,takrat se vsega tega ne boš več spraševala.
Verjetno te bo v podzavesti še strah vseh težav prejšnje nosečnosti,ampak boš prepričana v to,kar si želiš. Do takrat pa počakaj.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Saj lahko še malo počakata,  dokler ne boš 100% pripravljena. Tudi jaz sem parkrat pomislila, pa končno se lahko malo naspim, pa vse jovo na novo. Jaz sem bila sicer med 1 nosečnostjo čist o.k., po porodu pa nekaj časa utrujena do konca.

Hvala enako! S tem da mene nosečnosti same ni strah - me je bolj strah poroda, in pa predvsem novorojenčka. Pri prvem sem bila namreč nedaleč od depresije in je bilo grozno. Pa še šola, kariera...mah...ne vem če si bom kaj premislila - zaenkrat sem pri 1.

Ko boš pripravljena, boš pripravljena. Začuda se jaz ne bojim nove nosečnosti, moram pa reč, da si ne želim 3,5 mesecev bruhanja kot prvič, pa strogo ležanje od 26. tedna, pa bivanja v porodnišnici ž-njkrat zaradi skrajšanega MV in popadkov. Jaz se tolažim, da dvakrat ne bo tako, pa da še enkrat ne bom imela otroka tako bolnega, da bomo  dolgo trepetali za njegovo življenje in da bo v bolnici toliko časa. Ne dvakrat se mi pa to ne bo zgodilo. Ko bova pripravljena, bomo naročili tretjega člana in upali na najboljše. 

težko ti kaj svetujem iz lastnih izkušenj, vendar sem se med branjem spomnila moje prijateljice.
Tudi ona se je bala ne toliko nosečnosti ali poroda kot pač novega člana in obveznosti in pomanjkanja financ. Nato pa je nenačrtovano zanosila in skoraj vsi so bili proti. Seveda se je obrnila name, saj je dobro vedela, da bom navijala zanjo. In tako se je rodil mali in glej ga zlomka vse je spremenil. Ta mali je tako priden, že od prvega dne, da prijateljica pravi da je mislila, da je velik nezahteven, otrok da šele zdaj ve kaj je to. In zadnjič se mi je rekla, kako sta zbirala okoli  stvari za ta prvega in nikoli ni bilo dovolj denarja zdaj je pa kr vsega dovolj. Tud ta večji je zelo zadovoljen z bratcom.
Hočem samo povedat, da lahko novo bitje prinese novo energijo in če ge ne bi bilo bi določenih stvari v življeneju lahko zamudil, spregledal ali se pa ti enostavno ne bi zgodile.
Vem, da vse to veš in da te je vseeno strah, kar je pa popolnoma normalno. Samo to te ne sme ustavit pri taki odločitvi. Pol ko boš pa v filingu pa hiter še tretjiga naštimi
jaz bom vedno tvoja navijačica

mogoče bo pa naslednja nosečnost minila brez težav, otrok bo spal in vse bo šlo super  ne vem, pri mani je bilo vse lepo pri ta prvi, pa me je v bistvu tudi strah imeti še enega-kaj pa če bo šlo v drugo vse narobe?  in lahko gre še kaj bolj hudo narobe, ne samo to, da otrok ne spi...bom počakala, da bom čutila željo po otroku v taki meri kot prvič in potem bo vse lažje. če ne bom, ga pa pač ne bom imela...če bi pa mož vztrajal, potem bi moral narediti vse, da mi zadevo olajša, ne pa da bi bilo vse na mojih ramenih.

To je pa najmanj za kar se lahko sekiraš...kako bo namreč?
Moja 1.nosečnost je bila idealna, pa zato v 2.nisem imela nobenega privilegija, je bila od 6.tedna ena sama mora.
Poznam pa jih veliko, k so imele 1.grozno, pa v 2.kot da niso noseče. Zato vedi, da si niti dve nosečnoisti nista enaki, in če si že vse dala skoz, slabše ne more biti.Ti pa toplo priporočam čimpreje, ker je tako fino, če so otroci med sabo z čim manj razlike!

vsaka nosečnost je drugačna in otrok tudi,zato se ne obremenjuj vnaprej,pa čim bolj pozitivno misli.

Joj, sem na istem kot ti. mali bo tudi vsak čas star 3.leta, želja oz.misel po drugem otroku je že nekaj časa tu, pa vendar se ne morem odločiti in zbrat poguma za drugega. Grozno me je strah, da bom imela zopet strogo mirovanje ( kar me verjetno čaka, saj sem že prvič imela zelo kratki MV, sedaj pa sem še imela konizacijo ), strah me je kako bom rodila ( rada bi rodila naravno ), strah me je, da bi zopet padla v poporodno depresijo. Poleg tega je bil prvi kar težaven otrok : ni spal, krči, ni se hotel dojiti,... Pa ko se spomnim na vse dneve mojega joka, ko sem morala poslušat kritike in nepotrebne nasvete, ki so mi dajali še dodatne nepotrebne občutke krivde.  Joj, kar slabo mi postane... Pa če gledam sedaj : mali je izredno trmast, ipičen, močne volje, ne znam si sploh predstavljati, da bi zraven krotila še enega. Poleg tega se z možem že zaradi enega preveč kregava, pa služba v katero zelo rada hodim, pa končno se prvič v življenju v svojem telesu počutim dobro in zadovoljno, saj sem odkrila način gibanja, ki me izredno veseli, pa.... saj vem, da se sliši egoistično, ampak vse to me drži nazaj. Vendar želja ostaja, čakat ne smem več predolgo ( leta ), mene je pa strah...Sploh, ko vidim kake svežega dojenčka, vidim, da si res želim še enega, bi ga kar vzela in odpeljala domov  . Jaz vedno pravim, da bi imela takoj otroka, če bi mi ga kar prinesli starega tam okrog 3.mesece

Joj, kje si pogum ???

Iz mojih izkušenj ti povem, da res ni niti ena nosečnost ni podobna drugi, niti en otrok drugemu.

Pri meni je en otrok bedel vse noči- ni potreboval spanja, drugi je kar naprej spal, tretji....

Tako da, vse gre...





_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

purple, a tole na avatarju so vsi tvoji? Svaka ti čast! Občudujem mamice z veliko otroki!

Ja, purple je carica :).

No, daddy tudi.

 Hvala.
Ja, vsi so moji in daddyevi.

Zato pa ti lahko rečem, da ni tako hudo.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Caffee je tvoja mala mogoče majčica ? Ker potem imava odgovor

Sploh ni hudo. Navadiš se že pri tretjem. Pri petem pa daš obrt nazaj.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Kofečk, naj te potolažim. Enako je z mano. Rodila sem v 28. tednu, zdej pa ima že 3,5 leta. Pa nimam neke želje po še enem otroku. Zakaj ker sem egoistična. Zdej mi je končno fajn. Končujem faks, nejc je že tok velik, da mi ga ni treba imeti stalno na očeh, preselili se bomo na svoje, počasi si iščem službo, nič več jokanja, pa previjanja, pa zbujanja, dojenja, pa segrevanja flašk,...Pač vsega kar spada zraven. Mi je lepo tako kot je, čeprav bi tela met še enga, se pa res bojim da se tudi zgodba ponovi. ker vem že vnaprej, da bom obravnavana kot rizična.
Tako da ostajamo na enem, morda čez par let, ko bo drugačna pamet naredimo še kakega. če nam seveda ne rata prej!!

Čim manj razmišlat o vsem skupaj, pa je.
Moj prvorojenec je bil tako naporen otrok, da sem rekla, da si raje roke na živo stran režem kot še enega otroka ... potem sem se pa brez večjega razmišljanja kar odločila za še enega. Odmislila sem vse, si rekla, kar bo pa bo, oziroma sploh nisem nič razmišljala, če sem iskrena ... in drugorojenka je bila nagrada za pogum

dobre ste. meni se je komaj uspelo pobrati po prvem. poporodna depra do leta in pol.....

noseča bi bila še desetkrat in rodila bi tudi še desetkrat, če bi bilo kot prvič......samo tisto leto in pol

hvala, ne hvala.

_____________________________

...vox populi...