uršika, ti kar jokaj, bojo solze odplaknile žalost. Ampak činčilam je gotovo najlepše med činčilami, tako da zdaj mu je super (če je še vedno činčila
- saj veš, maš teorij ko listja in trave, kaj vse se zgodi potem ko umremo).
Čestitam za veliko nabavko!
Ronja: a tvoj dragi nima več noge poškodovane?
Ja, gleženj ima še vedno zvit, samo mu ne zateka več toliko. Pa če se spomnim, pa če on po naključju pusti, si ga/mu ga povijem in takrat je boljše. Pa midva nikoli ne komplicirava preveč okoli teh poškodb - najagava en drugega v bolnico, da se vidi, kaj je narobe, pa malo se nazaj drživa (en drugega, sama sebe bolj težko), ampak v glavnem pa normalno delava vse, ker je itak skoz komu kaj

. Mal pretiravam, ampak vsaj 2x na leto si on kaj polomi/zvije... in vsaj 1x na leto jaz kaj (če odštejemo tele čudne

). Lani sva recimo oba imela počeni rebri - on iz basketa, zame pa rajši ne praši, kako se je to zgodilo... (strast

+ otrok, ki se zbudi ob nepravem času, ki ga mami sliši, oči pa ne, hehe, daje hecne rezultate včasih

)
Grem cartat tamalo, zdaj sva se skrivali izza monitorja, pa je šlo tole vmes napisat, zdaj hoče pa bolj fizični kontakt