Tudi mi imamo vragca doma,stara je tri leta in štiri mesece.bila je najbolj priden otrok na svetu,vedno sem govorila,da hočem drugega otroka popolnoma enakega prvemu.Znala je ubogat,v vrtcu same pohvale,hitro je začela govorit,ma vse super no..do zdaj.Mogoče je krivo to,da smo se pred devetimi meseci preselili v svojo hišo,takoj po vselitvi sem rodila njenega bratca,dobila je tudi svojo sobico v kateri je spala sama,posledično zaradi selitve je začela hoditi v drug vrtec.Vse to v zelo kratkem času.Včasih se tudi polula v hlače(ponoči ne),joka ponoči,da o ne govorim o trmi,zelo je postala občutljiva,za vsako figo cmeri,vse mora bit po njenem.Bratca ima zelo rada,čudno mi je to,da stalno omenja,da bi imela še sestrco in tako mamico ki je noseča.Pri nas je že dolgo glavni ati,kot,da ga ima rajši,včasih mi take potala..včasih pa pride k meni in reče..pocartala bi se..in rada te imam !Nevem kaj jo muči?Al je res tako obdobje,ki mine?!Vem samo,da grožnje ne zaležejo,pa tudi po riti ne,do zdaj je najbolj zaleglo NA IGNOR,in pa v sobo za kazen.Lp vsem mamicam!

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

Preberi sama za sabo, kaj je morala 3 letnica v 1/3 svojega življenja dat skozi. DObro preberi, besedo za besedo. Postavi se v kožo 3-letnika, ki je doživel toliko turbolenc v tako kratkem času. jaz mislim, da bi ne bila normalna, če ne bi začela pokat po šivih in besno zahetvat pozornost zase, da opazite tudi njo in njeno malenkost. Po mojem skromnem mnenju je še dobra, da samo tako kaže svojo stisko.  Naš je samo bratca dobil, ki ga ima sicer zelo rad, pa ga je metalo (in ga občasno še) 100 na uro. Tvoj pa selitev, bratec, svoja soba, nov vrtec, sama zaspat - se ti ne zdi to veliko preveč za 3-letnico?!

_____________________________

Dva sončka svetita v naši galaksiji!

Se strinjam z obema.
Bogica mala, naenkrat se ji toliko zgodi... cel njen mali svet se je postavil na glavo. Šok za šokom.
Moj nasvet: cartat, cartat, cartat... skupaj se igrajte, naj bo povsod vključena zraven, pogovarjat se, skupaj risat, plesat... Pa veliko pojte in vsak dan ji povej, kako je pridna, kako rada jo imata, kako je vajina mala miška, objemat se...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

saj res, sem spregledala da so jo tudi po riti že ...

_____________________________

ojej!

Se strinjam, da je trenutno stanje po vsej verjetnosti odraz sprememb v zadnjem obdobju, a jaz vseeno ne bi opisavala male kot 'boga reva' ipd. , ker s tem boš hitro zapadla v pretirano razvajanje in kmalu bodo problemi še večji.

Moj nasvet: naredi spremembe zabavne - skupaj okrasita sobico, naj si sama izbere kak kos pohištva, posteljnino, izberita kak motiv za na steno in ji ga nariši oz. nalepita nalepke, svetleče zvezdice ... Verjemi, da bo postopoma začela uživati v sobici.

Čez dan  se z njo ukvarjaj, kot je že ena omenila - pojte, plešite, berite knjigice, pojdite v knjižnico, na kako predstavo. Objemaj jo, crkljaj, a ne popuščaj pri pravilih  in odgovornostih.

Obravnavanje otrok kot 'ubogih revčkov' po mojih izkušnjah še nikoli ni prineslo nič dobrega.

Komentarje na 'eno po riti' pa prezri, ker se itak vedno najdejo mamice, ki so bolj papeške od papeža. Pa ne da bi bilo to ok, samo vsaka realna mamica, ki je že izkusila kaj več kot le prvo angelsko leto otrokovega upiranja in preizkušanja, bo priznala, da je vsaj včasih na to pomislila, če ne že tako reagirala.

Pa srečno.

Danes pada dež - obleci malo v pelerinco in škorenjce pa pojdita skakat po lužah, potem pa noter na čaj in piškote ter pravljico, boš videla, da bo mala spet 'angelček'. Pa zamiži, ko bo hotela skočiti v vse najbolj blatne luže.


< Sporočilo je popravil Anuška79 -- 29.4.2008 10:21:23 >

Jaz se pa povsem strinjam z Anuško79. Prav lepo in življenjsko napisano. Naša 3 letnica je tudi bila prej angelček, da so mi vsi govorili, da tako pridnega otroka še niso videli. In seveda sem si tudi drugega želela takega, a drugi je čisto nasprotje in mi sedaj pri skoraj enem letu kravžlja živce, a tavečja ponavlja za njim. Ponavadi je kontra, a ne? . Skratka naša tavečja je prva pol leta po prihodu bratca funkcionirala kot prej, a potem se je začelo uporništvo, trma, jezikanje,... skratka vse to sem sprejela kot neko opozorilo, da ji nekaj ne štima. Poizkusila sem jo čimmbolj zaposliti z igranjem, z risanjem, z ustvarjanjem, z mojimi deli v kuhinji in moram priznati, da je bilo naporno, a se je nekako obrestovalo. Še vedno ima svoje izpade trmoglavljenja, a to sprejmem v zakup, saj je vendar otrok, ki se razvija v samosvojo osebnost.
Tebi nanč pa želim obilico potrpljenja in predvsem delaj tako kot se zdi tebi najbolj prav. Pa srečno.

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Halo, hvala za te odgovore sedaj končo nekako razumem svojo hči, čeprav je bila že v začetku zelo uporniška ampak sedaj je , upam da bo kmalu prišla nazaj prej ni bila tako huda, vedno pa sem se spraševala zakaj . Hvala vsem.

_____________________________

Sreča moja so moji sončki, ki sto po čudežu prišli v moje življenje....Čeprav je mami biti težko je to najlepša naloga, ki jo ena ženska lahko ima...

najprej hvala vsem za odgovor,še posebej Anuški,ki se mi zdi še najbolj razume moj problem.Ne mislit,da za vsako figo dobi po riti,se zelo ogibamo tega!!Ampak včasih popustijo vsi ventili(čeprav naj  ne bi).Z obema se ukvarjama čez cel dan,še posebej,ko je mlajši rodil,sma bila na to pozorna.Da ja ne bi dobila občutka odrinjenosti.Vsi po vrsti babice,dedki,tete,,vse se vrti okrog nje.Rišemo,pojemo,pomaga pri zunanjih opravilih(ker sama želi)hodimo na sprehode,v gozd.Enkrat tedensko hodi na telovadbo,doma plešemo skupaj..Včasih se mi zdi,da bi mogla biti več sama,da bo samostojna.Vse te spremembe majo svoje posledice,ki mislim,da bi lahko bile še hujše.Za piko na i pa je še v takem obdobju trmarjenja.Npr.danes sma šle v nakupovalni center z babico.Na začetku je bilo še ok.,kasneje pa mi je mama rekla,da si  ni mislila,da je tako problematična,Sma bile obe čist na koncu z energijo.No toliko od mene.Lp

Se kar strinjam z Anuško. Vsak otrok rabi občutek stalnosti, torej stalno potrjevanje, kar se tiče občutkov varnosti, ljubljenosti, sprejetosti, po drugi starni pa to pomeni stalnost tudi kar se tiče doslednosti - pravila morajo biti točno določena in držati se jih je treba kot pijanec plota, tudi kar se tiče kazni, tudi ta mora biti jasno in ko se s čem grozi (npr. ne bo risank, igrače bodo šle v smeti,...), je to potrebno tudi izvršiti. Le z stalnostjo je otroku jasno, kaj se od njega pričakuje in zahteva ter predvsem kaj dobi nazaj za svoje dobro/slabo obnašanje.

Še na eno stvar sem pomislila, ne vem, nanč, boš najbolje vedela, če mogoče to velja tudi za vas: mogoče se z vašo pupo veliko ukvarjate, veliko se ji dogaja, vendar je zanjo tega preveč, pa premalo samega stiskanja, crkljanja. Namreč naša pupa je zeeeelo crkljiva, nežna duša, po drugi strani pa je zelo trmasta   in ko si nekaj zapiči v glavo, se bo drla tudi dve uri, da bi tisto dosegla. Ji pa ogromno pomeni, ne da skupaj riševa, igrava,... temveč, da se stiskava, da se vleževa na posteljo in se lahko stisne k meni, vmes pa se kaj pogovarjava. Tega rabi eno uro na dan, najmanj. Potem je kot angelček, leta okoli, se sama zaigra, sama bere knjigice,  če pa tega stiskanja ni (ker moramo kam iti,...), je cel dan tečkana, jokava. Mogoče je tudi vaša punčka taka?  

Ja,ti dam kr prav!Pri nas je problem to,da ko ji zagrozimo z kaznijo,tega potem ne izvedemo..npr.če ne to in ono,gre pupa v koš in ji res odnesemo,km pa začne tulit v nedogled ji jo damo nazaj.Pri tem pa res nismo dosledni in vem,da je  to narobe. Glede cartanja pa bo verjetno držalo,da ji to manjka,kr kot sem že napisala pride sama,da bi se pocartala.

Halllo!!ma ene ste res pametne,ej!O kakšnem pretepanju govoriš???Če daš otroku po riti,kr ti po glavi skače,in trmari v nedogled in absolutno ne uboga,je to pretepanje??!!Se pravi,da naj kr pustim naj dela kar hoče,ker smo se pač preselili,in je dobila bratca...in si mislim,boga A če se ne bi vse to zgodilo,bi pa bilo kot v raju,ne?malo morgen.Vsi otroci pridejo v obdobje samouveljavljanja in trmarjenja.Mi pač ne pustimo,da dela kar se ji zahoče,vse ma svoje  meje.Otrok mora vedet kje je črta.Ne razmišljamo vsi enako,vidim pa kako so eni otroci vzgojeni,delajo kar se jim zahoče,češ;saj je samo otrok!Ja,iz majhnega zraste VELIKO!

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

Vemo kako se obnašajo otroci in kako odrasli...Angel-Vragec pa ni mišljeno dobesedno.Za mene bo vedno moj sonček,pa tudi v tem težkem obdobju...

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

Jojojo a ste vsi tako poplni starši da v vsaki situaciji razumete kaj otrok rabi da bo ok?
Se nobenmu nikoli ni zdgodilo ,da je kdaj zavpil ,otroka po riti...?

Ravno zadnjič sva se z eno mamico pogovarjale: da ja če si ti miren v sebi lahko veliko več dosežeš pri otroku, če pa si živčen pa ponavadi rata otrok zopern in potem en drugmu stopnujeta slabo voljo. Sam so dnevi ko ne moreš čez sebe in si pač živčen, al pa imaš tok skrbi d ane opaziš da ti tako vplivaš na otroka.

Jaz kadar vidim da me mali izživcera se malo omknem za par minutk in se pomirim. Nato pa poskušam na drug naćin.

Ali pa sebi in njemu usmerim pozornost na nekaj prijetnega...

Ja včasih pa ne rata pa sva zoperna cel dan, sam se res poskušam se mal umaknit ker drugače sem zvečer k izmozgana cujna.

Joj, ko berem tole se mi zdi kar hecno, kako gre vse v korak s časom, samo starši včasih nekako ostanemo nekje tam...v času naših staršev, ki imajo vsaj opravičilo, da se včasih niso toliko posvečali vzgoji, prebiral raznih literatur. Vaši sončici ste očitno vzeli vso varnost, ki jo je imela...stanovanje, vrtec, vaju z možem, bratec...kar na enkrat je bila drugje, v drugačnem okolju, same spremembe, nič več ni tako kot je bilo...sploh neve kje je, kaj je in zakaj je...za tako majhnega otroka je vsaka sprememba stresna, čeprav se nam odraslim zdi poplonoma jasna in logična, njim enostavno ni.
Sploh pa ni na mestu vprašanje, kaj je z njo? Z njo je vse uredu, popolnoma logična posledica na vse spremembe.
Mamica in očka morata imeti samo ogromno razumevanja za njeno prilagajanje na nove situacije, potrpljenja in ljubezni...ogromno ogromno ljubezni.
Srečno

Ufffffff,jaz pa svoje punčke zlate nikdar ne udarim po ritki,nikoli,pa še kregam je ne!Vedno je razumem in oh in sploh...
Če otroka udariš po ritki pa ja ni zločin?!Udariš al pa natepeš je pa tut razlika!Razlika pa je če otrok razume zakaj je bil "tepen",al za brezveze!če otrok ve in toliko dojema da mora bit priden in kako se obnašat,pol dojema tut to zakaj se tako obnaša!Ker je zamerljiv,jezen,razočaran,užaljen....
so spremembe seveda so in za triletno punčko je to res veliko!če pa sprejema to postopoma in udari to ven čez mesce in ne takoj,kaj je seveda možno,pa je to treba nekak popravit....
se ji posvečat,kot pravite,ampak kaj pa tisti otroci ki ne doživljajo sprememb,pa je vse monotono v njihovem življenju,pa se tako obnašajo?kaj pa s tistimi delat?
Pa ne rečt,da ve ne boste nikdar svojega malčka po riti,....


_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

Mlada mamica...ja sama sem vsekakor proti kakršnikoli obliki nasilja...in ena po rit je ena po rit. Rada bi videla vaše presenečenje, ko bi vas kdo samo malo po riti, ker se ne bi strinjala z njim, ne bi poslušali? Ne nobena fizična oblika vzgoje ne prinese pozitivnih rezultatov, kar pa ne pomeni, da starši nimajo pravice imeti slabega dne , izgubiti živcev...in malo usekati mimo pri vzgoji in otroku eno pripeljat...ampak to je naša napaka.
otroci so ogledalo svojih staršev in včasih sami nismo pripravljeni sprejeti samih sebe takšnih kot smo. Otroci pa nas vidijo točno take kot smo, ker nas opazujejo in nato posnemajo. Je pa včasih res presenetljivo, kaj vse se lahko naučiš od njih in se začneš spreminjat in izboljševat svoj karakter.
No ja vsaj sama sem se precej...
LP

IZVIRNO SPOROČILO: Mlada mamica