Skupaj sva 15 let, imava 2 leti starega otroka. On je zelo dober oče in mož, ima me neizmerno rad.

Jaz pa sem izgubila čisto vsako željo po njem. Skupaj nisva spala že kar nekaj mesecev (zaradi mene), enostavno ne čutim več nobene privlačnosti. Imam ga rada, vendar kot zelo dobrega prijatelja, intimnosti pa si ne želim.

Zaradi tega sem nesrečna, pogrešam nežnosti, željo po nekom. Tudi ko odide službeno na pot, ga ne pogrešam kot včasih...

Ali je vredno vztrajati v taki zvezi? Mislila sem, da se bo s časom kaj spremenilo, vendar ne gre prav nič na bolje..

Ja, samo po sebi pa res ne bo šlo na bolje.
Za dober odnos je potrebno tudi marsikaj narediti in se potrditi.
Čakanje s prekrižanimi rokami še ni nikoli prineslo kaj novega.
Mar je tako malo vredno dosedanjih petnajst let, njegova dobrota in prizadevanja za vaju,
da bi ti kar tako zlahka vse to zavrgla??

Daj no, potrudi se, začni kaj novega, preberi kaj in se z njim pogovari o teh rečeh.
Samo pogovor lahko prinese rešitev!

Poznam kar nekaj takih primerov, pa ti povem, kako je bilo potem naprej:

Ko se partner navelica cakati, imeti rad in nic dobiti nazaj, biti prijatelj in ne partner,.., se neha truditi. In sele takrat se druga polovica zave, kaj je imela in kaj izgublja in si zeli nazaj vse to. Upati je samo, da ne prepozno...

Mislim, da imas veliko, vec kot marsikatera zenska. Naj ti to ne bo samoumevno, v zvezo je treba vlagati. Pomisli, zakaj si bila z njim v startu, kaj vse sta skupaj prezivela, kaj te je na njem najbolj privlacilo,...., mogoce zacutis spet tisto....saj ves.

Ce pa ne, pa sledi resen pogovor, ki je v taki situaciji najbolj fer in neizogiben!

Srecno!

Živjo,

Kot, da bi brala mojo pravljico vendar v najstniških letih. Tako je bilo pri meni. Vendra brez otrok. Skupaj bila 6 let. Potem pa sem se začela ohlajati. Tudi sama nisem vedla popolnega vzroka za to. Imel me je res res rad. Vse bi naredil zame. Včasih kar preveč. Pa nisem to izkoriščala. Bila sva povezana. Samo seksat se mi ni več ljubilo, ni me več privlačil. On pa je skoz po meni skakal.

Pa se je zgodilo. Zapustila sem ga. Posledica, da mi je bilo kasneje zelo žal. Vendar potem prepozno. Našel je drugo. In življenje gre naprej.

Se strinjam z Nyah. Srečnica si, vsaj kar se partnerja tiče.

Poleg tega pa je možno tudi, da so ta čustva deloma posledica tega, da imata . Skupaj sta celo malo večnost, otročka pa imata šele 2 leti. Mogoče si se zaradi dodatnega dela, odgovornosti, rutine, pomanjkanja prostega časa in vsega kar spada zraven k naraščaju, tudi malo odtujila od njega. To ni nič hudega ali nenavadnega. Samo začiniti morata svoj odnos z nekaj romantike  (moja sestra si je kupla luštkan priročnik z malim miljonom idej za romantiko špilat - od celih vikendov do drobnih malenkosti, ki jih narediš spotoma), si vzeti nekaj časa samo zase, se pogovarjati o vama in vajini preteklosti in skupnih načrtih za prihodnost.

Nič ni narobe, če si načrtujeta romantične večere, dasta kak vikend otročka k babici, takrat pa si vzameta cajt za neizživeto: romantična večerja z litrčkom rujnega, sveče, masažno olje, dober dvd, se mogoče zapeljeta pod kakšen kozolec (ne pod vplivom )... pač karkoli.

Si pa on zagotovo zasluži, da mu poveš, kaj se dogaja s teboj -obzirno seveda, ker je tudi on zelo fair do tebe. Razhod je v tvojem primeru zadnja možnost (ker maš fajnega dedca, pa še otroka), zato najprej vprašaj sebe, kaj pogrešaš in kaj ti ni ok, nato se pomeni še z njim.

Malo soli, malo popra, pa bo juhica spet okusna. Probaj.

Držim pesti za vaju

Sama sem bila na istem.12 skupnih let, en otrok. Vsi so mi govorili, da imam polno rit vsega in da je mož predober do mene in da se zato preseravam in sanjam o neki ljubezni, pa sreči pa drugačnem življenju... Da naj bom hvaležna za vse kar imam,ker to ima redko katera...
In priznam na zunaj je res tako bilo. Super mož, super oče.
Toda jaz ga nisem več ljubila?!Ko berem tvoj zapis kot da bi bilo včeraj...
In...

Jaz sem enostavno odšla. Vse sem pustila, razen otroka in odšla. Na začetku je bilo hudo in dostikrat sem se skoraj zlomila, da bi šla kar nazaj...Ampak čas prinese svoje.

Da skrajšam, teško je za drugega povedati kaj je prav in kaj ne toda :

Zame je bila to pravilna odločitev. Ker danes sem zaljubljena - ljubljena in srečna. (alhamdolilah)

Kaj pa je najbolje zate... veš najbolje ti. Pravzaprav čutiš najbolje ti.

Kakor koli že srečno ti želim.

Sama pri sebi boš morala črto potegnit in se odločit,kaj bi sploh rada.Tega nihče drug ne bo naredil namesto tebe.Ko človek enkrat spozna,da hoče ostat z neko osebo,to preprosto deluje.Enostavno se trudi povsod in na vsakem koraku.Oziroma se oba trudita.To,da ni želje po spolnosti,še ne pomeni,da morata narazen.nevem,jaz bi se najprej vprašala,zakaj je sploh prišlo do takega razmišljanja,očitno obstaja en vzrok.
Pa srečno

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Ne vem, boš mogla sama ugotoviti, kaj je, ali si se odljubila, ker se tudi to zgodi, normalno, človeško, se mi zdi, čeprav je težko za vse vpletene,... ali pa si zapadla v rutino in rabiš samo nekaj konkretne (ne enkratne) spodbude in popestritve, ampak za to se moraš tudi sama potruditi. Rutina je strup za vsak odnos, težko jo je premagat, ker naša čustva otopijo, vse je smaoumevno in je težko spet ustvariti nekaj posebnega z nekom, ki ga poznaš do obisti. Se pa da, če hočeš.

Veliko sva se že pogovarjala na to temo. On hoče slišati vzrok in ker ga jaz enostavno ne najdem oz. mu navedem, da sem se enostavno ohladila.
Z odgovorom ni zadovljen, prepričan je, da tiči nekje drugje. Misli si, da je kriva tretja oseba...

Vem, da zelo trpi...zaradi tega tudi ne naredim odločilnega koraka.

Trudim se, vendar enostavno ne najdem sreče, zadovoljstva...rada se zabavam, hodim ven, njemu to več ne diši, raje je doma...vendar se strinja, da grem sama in me nikoli ne omejuje.

Zadnje čase se je v meni prebudilo tudi zanimanje za druge moške, vendar sem se tega ustrašila, saj do sedaj nikoli nisem niti pomislila na to.

Razmišljam o situaciji 24ur na dan..ni več tistega nasmeška na mojem obrazu, optimizma ki sem ga vedno imela...nisem vec takšna kakršno me ljudje poznajo.

Tole kar si napisala zdaj nam, povej njemu. Sem prepričana, da te bo pol zastopil.



_____________________________

Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja

Ne, ne bo je razumel. On jo ljubi in razmišlja z srcem... zato tudi išče vzroke na napačnih koncih...

Če je zelo razumem moški, pa se bo morda vsaj potrudil da bi razumel .

Spremeni se toliko, kot si za to naredila. Če je vložek=0, potem se ne čudi rezultatu.

res je.
najbolj me motijo uni ločenci, ki pravijo nekaj v stilu: ja, ljubezen je vmes kar izginila in je ni več blo.. mislm   najstnike bi še zastopla, odraslih pa - ne.

Ma jaz mislim, da tu ni prav nič najstniškega...zgodi se, da čeprav si z osebo, ki te ljubi, se počutiš osamljena...in mislim, da je to pri njej. Deloma te razumem, ker sem bila nekoč v podobni situaciji, moja sestra, pa še dva dni nazaj  . Res je, da nima otrok, a starši preveč mislimo na otroke in o tem, da jim bo ločitev škodila. Sploh pa ne vemo, kako nezdrav odnos med staršema šele škodi. Ko sta se moja ločila, sem mami na koncu rekla, da je bil čas in zakaj je toliko časa čakala. Odgovor: zaradi mene in moje sestre...slab odgovor, ampak je pravilen. In tu je napaka...kaj mislite, da otrok ne čuti žalosti svojih staršev. Niso potrebni prepiri in kričanja...tišina je hujša od tega...verjemte mi!

_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

ni nujno da je kaj najstniškega pri njej. ponavadi mladi najstniki misljo, da v ljubezen ni treba nič vlagat in da kar sama raste in se razvija. na to se je nanašal moj komentar. če delaš podobno ko si odrasel pa zelo verjetno menjaš partnerje, ker slejkoprej ljubezen (zaljubljenost) izgine, če nič ne delaš na tem. ne vem pa kako je pri njima, sama najbolj vesta.

Ce je vredno vztrajati? Ne vem.

Cas ne bo prinesel boljsega, ce bos samo cakala.

Izboljsaj vezo s seboj...in mogoce se izboljsa tudi zveza s partnerjem. Mogoce ja, mogoce ne, ampak ce poskusis s sabo, nimas kaj izgubiti.

men se tudi zdi da bi lahko malo začinila vajin odnos. Tako da se oba uredita, gresta na sprehod,kino,večerjo, ti pa pod obleko imej oblečeno kaj bolj preverznega

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Zakaj si pa enkrat sc-2 ( 12 objav ), drugič pa s_c2 ( 1 objava )

Tudi meni to zdej ni jasno.  

Nekaj sem "zamuckala" pri registraciji. Pa sem se morala na novo registrirat.

Hvala za vasa mnenja, vem da se moram sama odlociti in da ni lahko, trudim se, vendar mislim, da je žal že vse mrtvo...
Enostavno ne čutim več ljubezni.trudim se pa še posebaj zaradi otroka...samo se bojim, da bova ostala skupaj res samo zaradi tega...

Problem je očitno samo v tebi.

Prviš, da si želiš nežnosti, po drugi strani pa si ne želiš ničesar z njim.

Glede službenih potovanj in pogrešanosti-tudi jaz sem že tako navajena, da ga ne pogrešam, ko ga ni par dni ali cel teden. Pa to ne pomeni, da ne hrepenim po njem.

Pa pogovori se z njim, najbolj mrzim to, ko se ženksak ali moški "drži", pa vprašaš, kaj je nareobe, pa odgovri za nič. Verjetno te je že kdaj vprašal podobno, verjetno si se mu bala povedati resnico, ker ga imaš na svoj način še vedno rada in ga niso hotela prizadeti.

Samo, tako življenje, to ni to. Mogoče pa, ko se pogovorita, zopet najdeta en drugega. Poskusi, zakaj pa ne.

čakaj, v vsakem postu napišeš še nekaj zraven - v prvem si govorila le o pomanjkanju želje po intimnosti, zdaj na koncu o tem, da ne čutiš več ljubezni - kako zdaj, oboje ali le nobene spolne sle?
Ker če je problem le v seksu, potem se mi zdi, da se to da rešit - če mogoče jemlješ kontracepcijske tabletke ali kaj podobnega, ti to lahko zavira željo po spolnosti, če pa je problem na splošno v tvojem odnosu do moža, pa boš mogla sama ugotovit, kako in kaj.
Sem mnenja, da noben odnos - ne ljubezenski in ne prijateljski ne more živeti brez tega, da se zanj potrudita obe strani ...

Če se splača vztrajat ti ne morem rečt, se mi pa zdi, da je tale tvoj partner čist preveč dobr s tabo in te ima resnično rad. Če je res vse mrtvo s tvoje strani potem je edino fer, da mu to poveš tko kot je, zdi se mi pa nesmiselno, da razmišlajš v tej smeri, da bi vse pustila samo zato ker si želiš nežnosti z nekom , dvomim da bi se to obneslo na dolgi rok.

Mal se 'odklopita' pa zna bit še veselo .

Po mojih izkušnjah je bilo tako, da se ti na neki točki neha dogajati. Stvari so mirno ustaljene, živiš človeku vredno življenje pa vendar te motita mir in ustaljenost. Če si brala teme za nazaj, si lahko videla ogromno primerov mizernega življenja in obupanih deklet, žensk, partnerk, ki bi vse dale, da bi imele življenje vsaj malo urejeno.
Zate ne vem, ampak jaz se ob vsakem tiste branju še posebej zavem, kako srečna sem lahko.
Najbrž si izgubila stik s sabo. Da si zadovoljen z okolico, moraš biti najprej in v prvi vrsti zadovoljen s sabo.  Lahko, da se ti zdi, da si, ampak potem boš težje našla vzrok tvoji hladnosti in čustveni otopelosti do moža. Veš, ko sva z mojim imela neke čudne dneve, šlo je za precej težko obdobje, sem non stop nergala in bila slabe volje. enostavno nisem našla bistva kljub temu, da je bil popoln moški. In potem, nekega trmastega in potrtega dne, se usede k meni na posteljo (v svoji čustveni otopelosti sem lahko samo ležala in se smilila sama sebi) in reče, da se enostavno nočem potruditi. Da me obožuje, ljubi, da bi dal zame vse na svetu, ampak da se stvari ne bodo izboljšale dokler sama ne bom popustila zapreke, ki nama to onemogoča. Ko je vstal, potiho zaprl vrata spalnice in ga ni bilo več, sem začela razmišljati. Kdo se bo potrudil, če se za svojo srečo ne bom sama?

Mogoče ti manjka samo to. Tvoj mož je. Oseba, s katero si se sigurno presmejala do onemoglosti, oseba, ki ti je povzročala metuljčke v trebuščku. Ti metuljčki so zdaj spoštovanje, ljubezen in zaupanje. Vse je isto, samo oblika se je spremenila...