No, ja lih tako hudo ni, Škratek, je pa precej žensk, ja, ki trpijo za zelo žensko privzgojeno boleznijo: cilj partnerstva je moškega spremeniti in preoblikovati po svoji podobi. Še moja mami, sicer zelo razumna ženska, mi je enkrat rekla, da moram partnerja spremeniti, ko sva še malo časa skupaj, kasneje ne gre. Pa sem se ji samo smejala . In potem te ženske čez leta iz moža naredijo copato ter so z njim nezadovoljne, ker nikoli ne udari po mizi, ker nima hrbtenice, ali pa razočarano ugotovijo, da on ni moški njihovih sanj ampak še vedno upajo na spremembo in nesrečno vztrajajo zraven. Niso sposobne ali pa ne znajo, ker so bile tako naučene (ali pa geni, kaj vem), nekoga sprejeti takega kot je. 

Dejstvo je, da dlje ko živiš sam in bolj ko si navajen samskega življenja, bolj ti je to komot, ker pač skrbiš samo zase in se ti ni treba nikomur prilagajat. Ni odgovornosti, je fajn, vsak trenutek lahko počneš, kar te je volja. Če si v partnerstu, je to težje, v vsakemprimeru je treba partnerja upoštevat in se medsebojno prilagajat, če imaš otroke, je to še toliko bolj izrazito. In enemu zagrizenemu samcu družinske vrednote nič ne pomenijo. Meni ogromno, takemu pa ne.
Po drugi strani pa npr. poznam enega zelo srčnega moškega, ki je tudi že vstopil v trideseta, imel je do sedaj tri zelo fajn punce, z vsako skupaj živel, bil srečen, do trenutka, ko so punce načele pogovor o otrocih in poroki. Z dvema se je razšel, za tretjo pa pomoje ravno zdaj razmišlja. Njegova mama je manipulatorka in mu že od otroštva dalje tupi, da za nobeno žensko ni dovolj dober, očeta ni imel, nasploh si ga je mama okupirala namesto moža. In ta fant oz. moški ima hudo slabo vest, da bi mamo zapustil samo. Žalostno pravzaprav, punce živijo v iluziji, ker nobeni ni nikoli iskreno povedal, kaj bi rad, vse so z njim zapravile nekaj let, on pa je sicer zelo fajn po karakterju, prepričan, da bi bil slab mož in oče, mati pa ga še vedno manipulira z igranjem uboge žrtve.

 O jamranju bi pa lahko kakšno rekli.Res.

Zame je to nesramno do ženske s katero "namerava" živet. Ne zdi se mi prav, da zdraviš neke svoje komlexe nad nekom, ki si pač želi ustvariti neko družino. Sama spoštujem ljudi, ki so iskreni in povejo, da si pač tega ne želijo in konec. Pol pa naj sama ženska odloči, če ji je tako v redu ali ne. Ne pa, da non stop iščejo neke izgovore in vlečejo neko nehvaležno razmerje naprej v nedogled.
Prevečkrat sem tudi vidla kako kolegico ki si je isto želela narediti korak naprej in partner "ni bil pripravljen", pa so se pol kregali in uničili vezo do konca in je pol ta isti nepriprevljen osebek našel punco, se poročil in naredil otroka v zelo kratkem času.
Ni da niso pripravljeni-niso zaljubljeni-vsaj za moje pojme.
Sej ne se sekirat drage punce-tem ne bom več odpirala-me je izučilo-zdi se mi, da pa še vseeno lahko podam kako mnenje. Tako da zdej kr svobodno zadihajte, ker mojih tem sigurno ne bo več.

Škoda

Ja ti boš zagotovo najbolj od vseh "trpela".Sam po eni strani se vam moram zahvalit, ker ste ble tolikokrat grobe do mene-marsikaj sem razčistila zaradi tistih komentarjev.
Hahahaha...da ne bom zašla s teme-a je ta deklica zdej že kaj sporočila kaj si misli glede naših grdih komentarjev al nas bo pustila na cedilu kot une poprej...

Ja, ta paradoks me je že od nekdaj zelo čudil: najprej kot iz Šifrerjeve pesmi ( lepa dekleta ljubijo barabe ), potem, ko jih spremenijo iz barabe v kaj bolj pohlevnega, pa niso več tako zanimivi. Kot, da bi bilo bolje ostati "baraba", vsaj v tistem smislu, ki je prej privlačil partnerko  .....
    Ma, ogromno resnice je v temle, četudi se sliši hecno na prvi pogled.

Škratek, ti kar piši, meni te je čist fajn brat .

Sicer pa, npr. tisti prijatelj, o katerem sem pisala. Za njega sem 200%, da je imel vsako punco res rad, to sedaj pa obožuje. Ampka vsakič ko pride pred tisto točko, resnično se ustaliti, se ustraši. Ustraši se sam sebe oz. tega, da mu ne bi uspelo vezo uspešno peljat naprej. Zablokira in to tako zelo, da rajši prekine s svojo drago, kot da bi vsaj poskusil. Kaj pa vem, kot da se boji biti prizadet. Ima težke travme iz otroštva in to sedaj zelo stopa v ospredje, žal. Pa mislim, da bi bil dober mož in očka, samo mu je mama tako sprala možgane, da glava boli. Na drugih področjih je čudovit, tu pa zablokira in tega ne razumem najbolj. Rad bi družino, a ga je grozno strah lastnega neuspeha.

V primeru avtorice te teme pa se mi bolj zdi, da gre za ležernost fanta, kot pa kaj drugega. Paše mu biti na pol samski in dejansko nima nobene želje se ustaliti.

Ah-hvala...tudi če ti povem, da sm kasneje dojela, da sm morda res prenaporna in da se popadam z letom največjih sprememb v mojem življenju in da te stvari moram rešit sama.

Mene glede te teme živcira, da vidim punce kako se matrajo v takih nehvaležnih odnosih, ker ponavadi rabimo mi stabilnost in se mi zdi da če si s partnerjem res za skupaj gledaš tudi v isto smer, ker je tisto o tem da se nasprotni privlačijo ena velika bedarija kar sem jst iskusila v življenju.
Pol vidim mojega sodelavca, ki ima eno zafnano žensko, ki jo res noben ne prebavi in ravna z njim, ko z enim izmečkom in ga ponižuje ob vsaki priliki in on si z njo noro želi otroka-ona pa ni šans, ker je tudi sama rekla, da ona želi situiranega moškega(beri paketarja-da njej ne bo treba delat) ob sebi.
Take stvari meni ne grejo v račun-me prizadane, ko to vidim.

Ja, te razumem, težko je gledat ljudi, ki eden drugega mučijo.
Ampak sem sama že en parkrat ugotovila, da so ti dejansko za skupaj, pače še tako jamrajo, so nesečni, nimajo skupnih ciljev - za nekatere se konec koncev izkaže, da so točno v takem odnosu, kot so si ga sami ustvarili, ker njim tako paše. Paše jim jarat, paše jim biti copata, paše jim streči in enim celo paše se stalno poniževat. Pa še ena stvar - nekaj kar je meni fajn in cenim kot pomembno v mojem življenju, je za nekoga drugega največji križ. Oz. so mu čisto druge stvari pomembne in je videti nesrečen samo z moje perspektive. On/ona v tistem dejansko uživa. In bi bil/a nesrečen, če bi živel/a moje življenje. Eni pa vztrajajo skupaj, ker še vedno upajo, ne vidijo boljšega za sebe, so jih učili, da je razhod z partnerjem najhujša možna stvar, nimajo samospoštovanja... kaj pa vem
Nobeden pa ni srečen 100%. Ljudje smo pač ljudje, zmotljivi. V idelanem svetu bi si vsak našel točno takega partnerja, kot ga rabi, po videzu, vrednotah, višini, karakterju, potrebah,... ampak ker svet ni popoln, je treba imeti tudi malo sreče, samospoštovanja, potrpljenja, diplomatske žilice,... pa še marsikaj bi se našlo.

Aja, nasprotja se privlačijo, samo vprašanje, koliko jih je tako odprtih in spoštljivih, da so sposobni ravno nasprotja pri partnerju toliko ceniti, da obstanejo skupaj. Takih je malo, obstajajo pa.

Spet smetim, ja, saj vem .

Veliko jeze se mi zdi, da je v tebi, Škratek .

Ni jeza-res ni. Stres je in preveč imam rada ljudi okoli sebe da bi to gledala.

ja , res je - gledanje v isto smer je v bistvu podobna vizija prihodnosti in glavni cilji v življenju.



ja, to se je men tud zgodil - what a pile of bollocks

avtorica te teme, kje si, a si rešila situacijo ali ne?


javi se nam malo....vsaj mene firbec matra

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Ne štekam ga, zakaj pa si potem vse rihta? A se boji, kaj bo potem? A mu kupimo omaro, pa pol vidimo, kaj bo .

 
Najdi si takšnega, ki bo želel živeti s teboj.