Jaz čisto popenim, če se med previjanjem ali ko je mali brez pleničke, kdo poheca z njegovim lulčkom. Pomoje je to edina stvar, ko se resnično ne morem kontrolirati in mi ni važno, kaj si bo kdo mislil.
Že če ga stara mama, ki rada sveti zraven, ko se previjava, požgačka in reče, kej maš ma fonzija, strogo protestiram. Pa vem, da ne misli nič slabega, samo jaz tega resnično ne odpobravam. Sama se pohecam v stilu, kje maš lulita, samo dotikam se ga pa spodaj v tri krasne nikoli.
Pred kratkim sem imela v bolnišnici cimro, ki je bila včasih babca. Zdaj je že v penziji. Pogovor je nanesel na otročke, pa kako jih ima rada in da je v porodnišnici, ko mamice niso videle, dojenčke lupčkala po ritki, luliki in lulčkih, ker so ji tak sladki. Jaz sem čist ven padla, tko, da smo se skregale. Ker to pa presega vse meje zdravega okusa. Da ti eno zdravstveno osebje, ki naj bi mu povsem zaupal svojega dojenčka, na tak način zlorablja zaupanje in prepričanje o njihovem poslanstvu! Pa verjamem, da ni mislila nič slabega, samo to je nesprejemljivo.
Iz tega se je potem razvila precej huda diskusija, tako, da so morale pristopiti sestre. Grrrr jaz bi se še stepla.