Joj, in še vedno se nisem naučila teh citiranj, copy/paste-ov, lepljenj in vsega...  

Mendek, oprosti za neupravičeno obtoževanje in  za rešitev. Zdaj pa le skrbi zase in za svojo pikico

_____________________________

23.1.2008; veliki nagajivec Anže
10.2.2010: mala navihanka Daša

Ja, nama pomagajo, zelo. Finačno sicer večinoma sama, ko pa sva kupila hiško, nama je za okna dal moj ati. Pa še kako drugače pomagata, ne finančno. Mami otroka vozi v vrtec in iz vrtca, pomagata nama sedaj pri hiši (mami sploh meni z urejanjem vrta ipd.) Pa tudi brez vsakega negodovanja živiva pri mojih. Seveda tudi midva nekaj prispevava za stroške.

Jaz pravim, da če imaš razumne starše, to zelo veliko pomeni.

Vem pa, da si za take stvari, kot so avto in vse tisto, za kar lahko ceneje kupiš, denarja ne bi izposojala, pa magari je to od staršev. Bi si pa pač cenejši avto kupila.

Ne, niti nimam namena si sposodit. Upam, da nikoli ne bom rabila.

podpis

meni oz. nama s partnerjem so moji starši veliko pomagali .... Drugače pa starši pomagajo po svojih močeh . . Nekateri pa si mislijo da naj se sami znajdejo kakor so se mogoče oni morali. Težko je reči ker smo si različni. Vem da moji starši bi vse raztalali meni in bratu .... včasih že rečem da si bom kaj tudi sama kupila in naj že malo neha

Je pa res, da če bi videla da se sama ne trudiva tudi onadva nebi potem namesto naju vse naredila ...

Dobro vprasanje.
Lahko das.
Nekateri dajejo tudi pod pogojem, da se naprej manipulirajo s tabo. V konkretnem primeru mislim, da gre za to. Tudi 100e bi sprozilo enako nezrelo in ponizujoco reakcijo.

To je sicer res, vendar ni posebne potrebe, da situacijo dojemaš kot ponižujočo - ta je odvisna od tvojega dojemanja in izkljčno od tega. Lahko jasno vidiš, da imajo nekaj v možganih, kar jim preprečuje jasno in normalno razmišljanje, čutenje in reagiranje in če razločno dobesedno vidiš to kot tumor, ki se ga iz možganov ne da izrezat, tega ne dojemaš ponižujoče, ampak se ti zgolj smilijo. Takrat tudi lažje iz distance gledaš reči in ne reagiraš z obrambo, ampak z razumevanjem situacije in spelješ svoje po svoje, na nek kulturen in trezen način, ne glede na njihove bolezenske pripombe, ki itak ne odločajo o ničemer in so same po sebi nepomemben zrak, ki vibrira.

Če pa gledaš na besede kot na nekaj resnega, pomembnega in na nekaj, kar te je prizadelo, pa boš v skaldu s tem ravnal, se branil, se počutil prizadetega. Vse je odvisno od dojemanja. A ni boljše, da je to njihov problem, kot pa tvoj? Saj to pove nekaj zgolj o mami in očetu, nič o tebi.

Sicer pa star rek pravi: "Pri dnarju se vse konča". Mogoče pa res.

ko sem 2 leti nazaj kupovala nov avto, sem se slepo zaljubila v citroena c2. imela sem skupaj z delnicami takrat našparanih nekje zdajšnjih 5.000€. pa sta se oče in mama sama ponudila da mi prispevata zraven še onadva 5.000€. tako sem si lahko kupila nov avto. ampak če se onadva takrat nebi sama ponudila, bi si pač še kakšno leto ali dve počakala in šparala denar in si ta avto kupila kasneje. ali pa pač kakšnega 2,3 leta rabljenega.ali bi pa v končni fazi tudi še ene par let vozila stari avto ki je bil še čisto ok......

nekaj tednov nazaj sem bila povabljena na poroko, in sem šla skupajz mami kupovat kej novega za oblečt in obut.. pa sem kupila ful luštne čevlje za 80€.. sem mal odlašala, ampak na koncu sem si rekla ajde jih bom kupila. potem sva pa šle še v bato, pa sem spet najdla ene salonarje za 70€ ki so mi bili ušeč, pa sem rekla da jih ne bom kupila ker sem si že itak ene čevlje kupila tistidan.. pa je rekla mami: ah pusti, ti bom jst plačala   

pa zadnič sem šla v h&m v city park kupovat za tamalo poletna oblačila.. kratke bodye, oblekice, kratke majčke, tanjše hlače,.. mami je šla z mano, pa je pri blagajni kar rekla da bo ona plačala in takoj je blagajničarki dala kartico pod nos. pa ni bil znesek tako mali.. nekje okoli 120€. najprej sem ji rekla da bom že sama plačala, sej je moja hčerka, ona pa je vseeno vztrajala pri svojem..    

Mandek
Moji tudi ne želijo da jih prosim za denar niti za pomoč, jaz pa se temu moram izogibat, ker sem se dostikrat opekla.
Jaz tudi res ne razumem takega razmišljanja ampak oni so pač TAKI  in jaz nemorem pomagat.
Jih imam zelo rada in zato sem se odselila že pri 19 zdaj pa imam28 in povem da mi je dosti boljše
NESMEŠ SPRAŠEVAT IN NIČ PRIČAKOVAT.........to ti je najboljše zdravilo, boš videla da ti bojo zatem več dajali in pomagali.......pri meni je vsaj tako!

< Sporočilo je popravil BEBIII -- 27.5.2008 22:24:49 >

Lea23, poznam podobne zgodbe, ker so mamice kolegic istePri meni se to ni nikoli zgodilo. Ampak sem se navadila. Začneš delati, ker vidiš, da moraš za vsak kos bluzice ali hlač ustvariti posebno proceduro prilizovanja. In sčasoma se ti ne da več. Nekako odrasteš in si misliš- pa naj imata. Zanimivo je, da sem bila vedno prepričana, da nimata denarja in da jima moram pomagati. In s plačo, ki jo imam, pomagam pri skupnih računih in stroških, ki jih imava z dragim. In decembra lani sem klicala mamico, da peljem njo in staro mamo po nakupih. Misliš, da je rekla, da nima denarja in naj privarčujem ali sebi kaj kupim? Nikoli. smili se mi moja stara mama, ki ima res mizerno penzijo in komaj preživi. Kljub vsemu pa sem takrat obema z največjim veseljem kupovala cunje, čevlje...In stari mami bom še pomagala, ker mi je v največje veselje. Ampak, ko sem si prišla gor, koliko denarja imata onadva...Tu se pa zgodba konča. Že, ko je sestra zaključila šolanje in je bila cela DVA meseca na zavodu kot iskalka dela, je mogla doma plačevati za stroške. Od tistega bogega nadomestila od denarja...In mami je komaj čakala, da gre na zavod ali v službo, da bo lahko obirala lastno hči, ki se postavlja na noge. Edino bolelo jo je, ko se je, pametna punca, odselila. Kapo dol.

Kar pa opisuješ ti, Lea23...je nekaj, o čemer sem tudi jaz dostikrat slišala in razmišljala. Po moje bom tudi sama takšna, ko bo šlo za mojega otroka. Komu pa, če ne svojemu? Čisto tako kot je napisala že predhodnica...

pomagali finančno nič.... ker tudi sami ne pobirajo denarja na drevesu.......... jaz nikoli nisem vprašala staršev naj mi posodijo denar, niti na misel mi ni prišlo, ker se lahko zgodi, da ga ne bi morala vrniti. drugo je, če bi jim ga ostajalo....

pri novem domu sem jih prosila samo to, da ker sem jaz ravno iz porodnišnice prišla če mi ga gresta počistit in oče je s svojimi pridnimi rokami tudi kaj popravil. nisem jim ravno keša dala, smo šli pa na bogato kosilo..

tudi sedaj sem kupila drugi avto, partner ima svojega, pol je dal partner, pol jaz in niti na misel mi ni prišlo da bi si denar sposojala od mojih.... kupila sva avto v okviru najinih možnosti....

tudi tamalo imam v varstvu pri mami,ki ga tudi plačujem 150 EUR/mesec.....

držim se načela... čisti računi, dobri prijatelji..

Da se še jaz izkašljam.
Moja mami (oče mi je umrl pri 12-ih) mi je pobrala očetovo pokojnino in otroške doklade, jih utaknila v hišo, ki jo je delal brat (oz. smo jo delali vsi, ker smo vsi takrat živeli skupaj na kmetiji). Ko sem se poročila, mi roke niso dali in niti zaželeli srečo, mami sama ni vedela, kakšno štalo bi mi naredila, nergala je zaradi datuma, zaradi gostilne (čeprav sva izbrala najcenejšo in predhodno dobila kao blagoslov za tisti datum). Dobila sem kovtre, kupljene v akciji (s čimer sta se mami in brat pohvalila, bilo je njuno darilo) za 20 tisočakov in do sedaj čisto nič drugega. Ker imam zapisano v deležu kmetije očetov nujni delež, mami nori, da nama s sestro to ne pripada, ker to mora biti od brata. In skozi ponavlja, da ni prav, da kaj dobiva. Brat je zanjo bog, jaz pa z 800 eur na mesec pravi, da se valjam v denarju, čeprav ima brat isto plačo, ampak on si jo zasluži in je revček, jaz sem pa.....
35 let hude žalosti je za mano, kar sem si ustvarila, sem si sama prislužila, ampak šele potem, ko sem šla že od doma, prej sem večinoma doma dala.
Če mi sestra pravi, da le naj grem k materi na obisk, ker mama je mama. Jaz ji pa rečem, da bom šla, ko bom želela, da me nekdo j..e v glavo.
Mandek, ne vem, kaj boš naredila. Nasvetov so ti punce dale polno. Tukaj je samo moja zgodba, ki ti lahko da v razmislek, da obstajajo še hujša nesoglasja med otroci-starši, lahko pa se najdeš podobno notri. Jaz ti bolj svetujem, da se čimprej osamosvoji in če imaš problem, ko ti pomagajo, poskušaj denar čimprej vrniti in si ga ne sposojaj več ali pa drugje. Pa srečno!

Decembrka, žalostno, a ni, da nekatere ženske tako malo cenijo svoj lasten spol in tako zelo poveličujejo moškega.
Moja babica se je vse življenje sekirala, ker je rodila tri hčerke, da je bila slaba žena, dedek je baje celo šel k sosedom utapljat žalost in jezo v alkoholu in babica se je zato še sekirala. Saj pomoje tudi ne zna drugega, če so ji že doma tupili v glavo od rojstva dalje, da je njena vloga zgolj in samo služiti možu in Bogu. Potem ji isto  dopoveduje mož,... Ampak je srčna ženska in je za svoje hčerke in še bolj vnukinje vesela, da se imamo fajn. Nima nič, pa mi je dala v življenju toliko (podpore in spodbude, ljubezni), da ji nikoli ne bom mogla povrniti, sprejela me je tako, kot sem. Rada jo imam, res.
Škoda, da niso vsi ljudje sposobni biti taki, da grenijo življenje svojim bližjim. Zakaj že?

Da še jaz pristavim svoj lonec .
Moji starši so tudi žal taki, da od njih nikoli nisem in tudi ne bom pričakovala kaj dosti. Kaj kmalu sem se osamosvojila, od mojega 15.leta starosti mi mama ni kupila več nobene obleke,...sem si pač morala sama.
V času študija mi moji tudi niso nevem kaj dosti pomagali, oseba kateri se imam zahvalit, da se doštudirala je moj dedek , ki mi je skos stal ob strani. Jaz sem mu vsak vikend kuhala, čistila, prala, ipd. On je rabil pomoč mlade pridne punce z delovnimi rokami in je vedel da mi moji ne dajo za študij, zato mi je vedno dal kak tolar, jaz sem imela pol pa še večje veselje mu pomagat okol bajte in vrta . In sma bila oba vesela.

Slabo leto nazaj sem se selila v novo stanovanje(neopremljeno) in ju tudi nisem prosila če bota kaj dala al ne,...pravzaprav sem v tistem času hkrati diplomirala in sta mi podarila tisoč € za stanovanje oz. karkoli.
Sedaj boma morala kupit drug avto, ker je zdajšnji fuč, ...mogoče še enega zraven, če še jaz dobim šiht,...in ne mislim ju prositi za noben evro.
Boma pač kupila po svojih zmožnostih,...meni je čisto vseeno, pa če se vozim z avtom za tisoč €, sam da pridem do šihta in domov.

Je pa lepo prebrat, da vam nekterim starši full pomagajo,...meni sicer ni čisto vseeno, da imam take starše, ampak izbirati si jih pa tudi ne moremo .




_____________________________

Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja

držim se načela... čisti računi, dobri prijatelji..
[/quote]

---

Se popolnoma strinjam

Moji ne morejo, pa vseeno pomagajo, njegovi bi lahko, pa pač ne.

Jaz pa če bom lahko, bom zmeraj, pa res zmeraj, ko me bo otrok prosil, pomagala. Brez, da kaj čakam v zameno.

Res vprašanje na mestu: komu pa bom, če ne svojemu otroku....ker kup zemlje na koncu je enak za vse. Bogate ali revne. Spomenika pa itak ne vidiš....

_____________________________

...vox populi...