uh tudi jaz sem bila hiperaktivna pa sem bila od prvega razreda sama doma. Imam občutek da je čedalje manj samostojnih otrok. To sem opazla v času ko sem poučevala otroke karate. Otroci stari od 9 let naprej pa niso bili sposobni prit samo na trening. Pa niso si vedli sami kimone zložit pa tak dalje. In kdo je kriv za  to?

nekaj izven teme: delaj prosim za ločili, presledek

Veš kaj, takih staršev, jaz več ne bi prosila za pomoč. Dovolj je, da jih 1x prosiš. Pogovori se z njimi. Tako, kot to razlagaš nam tukaj; razloži svojim staršem. Mogoče pa, ne boš naletela na gluha ušesa; in te bodo razumeli.
Po drugis trani pa mi ni jasno..govoriš o nekih ozadjih, o tem da so bili srečni, ko si se izselila...če niste v dobrem odnosu; zakaj jih potem siliš v nekaj, česar ne želijo?

Mogoče  ga pa ravno iz tega razloga ne upajo imeti predolgo.

Ja, res ima zgodba ozadje in res niso vedno čisto vsi ljudje po vrsti krivi, ker "ne razumejo prav posebnega otroka" - niso vedno vsi ljudje po vrsti čudni. Včasih se je vendarle mogoče kaj za vprašat. Menim, da je otrok sposoben čisto brez težav biti sam doma, samo postavit ga je treba pred dejstvo, ne se samo ukvarjat in ukvarjat in ukvarjat neprestano z njim in to na način zabavanja - čisto zihr sem, da je več kot sposoben tega, jaz verjamem vanj - samo moral bo enkrat odcepit - pravzaprav sem napisala napačno, ti boš morala enkrat odcepit, on je itak po moje čist fejst fant, ki zna zelo dobro skrbeti zase, morda včasih še preveč. Kaj pa vem....

Vedno se je kaj za vprasat.... .

Sploh na netu, ko predstavimo predvsem svojo plat zgodbe in iscemo predvsem svoj prav, potrdite njega in zadoscenje v potrditvi. Vecina zgod je iz tega filma, se mi zdi, kar je logicno, saj vecina isce predvsem (instant) dobro resitev in potrditev za sebe.

Zato me zanima, kaj je "ozadje", vsaj po besedah avtorice.

Mene pa nekaj zanima....

Zakaj mislite, da otrok, ki preživlja počitnice pri babicicah in dedkih niso samostojni in tiste, ki ste zelo zgodaj ostale med počitnicami same doma, mislite, da ste bolj samostojne?

Moj primer: Jaz sem bila pri dedku in babici v Nemčiji na počitnicah,  en mesec in pol.
To je bil moj velik korak k samostojnosti. Od staršev sem pri 8ih letih šla za (po moje) dolgo časa. Nisem znala jezika, imela sem pa samo nemško govoreče prijateljice, se pravi sem se učila jezika. Babica me je veliko naučila z zelo dobrimi  nasveti, ki jih še danes upoštevam, kuhali sva skupaj(za kar moja mama ni imela časa), resnično sem od teh počitnic veliko odnesla.

Ko pa sem bila sama doma, pa kaj...tv, malo zunaj, malo kopanja v bazenih...ne vem kakšna samostojnost...to zna vsak .

Avtorici teme, pa želim, da je uredila počitnice za sina.

V konkretnem primeru res.

Ce pa gres na pocitnice k babici, ki jo poznas in poznas tamkajsnje okolje, je to manj samostojnosti kot biti sam doma. Ce drugega ne, se moras sam zamotit pol dneva, kar ni malo (sploh ce izkljucis TV in racunalnik).

Hmmm, mogoče že zato, ker pri večini dedkov in babic npr. babica pripravi malico, skrbi za entertainment, stalno zaposlenost, neprestano sprašuje, bi to, ono, drugo, tretje,... če si sam doma, se moraš sam zaposliti, sam moraš poskrbeti zase, od tega, kaj boš zjutraj oblekel, do tega, kaj boš malical. Pa še pospraviti za sabo, seveda (vsaj pri nas se je to zahtevalo). Jaz sem pri 8. letih pripravila večino kosila, npr. sem olupila krompir, oprala solato, do konca je naredila mama. Mi ni bilo zato čisto nič hudega, kvečjemu sem se naučila kaj uporabnega in predvsem ni bilo nobenega odraslega, ki bi mi ves čas visel za vratom .

Popi, moj bratranec je hiperaktiven, nepredvidljiv, z precejšno moteno pozornostjo (OK, zdaj ne več, ker je že krepko v najstniških letih in je že precej izvenelo), pa ni bilo nikoli problema cel dopoldne sam doma. Včasih je prišel tudi k mojemu bratu ali sosedovim fantom, pa so skupaj igrali nogomet,...Pa tudi ne zdi se mi čisto nič hudega, če en del dneva mali preživi gledajoč v luft . Saj so počitnice.

Pri men je bilo enako, tudi takrat, ko sem bila na počitnicah pri babici, sestrični...

In ravno tako lahko imajo otroci, ki so sami doma vse pripravljeno, od oblačil, do hrane in so zalepljeni na tv ali računalnik.

tisti otroci, recimo da so razvajeni, so razvajeni tako doma, kot pri babicah. tisti bolj samostojni, so samostojni povsod.

Kaj pomeni, da so vsi sladki? Da sprašujejo kako je z njim, kako se počuti, da mu kaj kupijo? Kaj to pomeni, da so vsi sladki? Predvidevam, da je vseeno boljše, da so sladki, kakor da se jim gladko svira. To, da ga imajo radi, da sprašujejo po njem, da so z njim vsi sladki, še ne pomeni, da si ga želijo čuvat med počitnicami.

In če so bili veseli, ko se jim je lastna hči odselila - kako pa lahko sploh pričakuješ, da bodo čuvali tvojega otroka? Ma jaz jih nebi vprašala ni šans, zadnji bi bili na seznamu. Bi raje plačala varuško, če je tako, glej.

Kaj pa od tvojega moža starši pravijo na poletno čuvanje?

_____________________________

11. 7. 2006, od 4:10 nam dobro družbo dela fantek Liam.

21. 2. 2008, ob 15:08 smo dobili punčko, ime ji je Daša.

7.7.2009, Milano...Bono&Co.

Jaz bi pa rekla, da tisti otrok, če je pri babici, ni nujno, da je nesamostojen. Odvisno od vzogoje že doma, ali mu je vse k riti prinešeno, pa tudi seveda od babice, kako ga razvaja.

Drugače pa isto mislim kot Lenika. Moja sestra je prvega otroka brez problema pustila samega doma, drugi je pa problematičen in samo gleda, kje bo kaj ušpičil, skratka, je zelo predrzen in drzen.

Saj mu lahko da nalogo, da mora to in to postorit. Samo vprašanje je, ali bo to storil ali ne, ali bo bolj na neumnosti mislil.

Točno tako.

Azzura, moja prijateljica je s 'sladkostjo' imela enka problem. Njena mama ji je čuvala otroka brez problema, potem se pa javi užaljena tašča zakaj mali ni tudi pri njej. Naredila je kar pošteno sceno in potem se dogovorijo da bo en dan pri mami, en dan pri tašči. In ko je videla, da majhnega otroka ni kar tako pazit, da se je z otrokom treba tudi ukvarjat, je varstvo odpovedala

Ja, to se pa strinjam. Zelo odvisno od tega, kako poteka vsakdanjik že itak, koliko je otroku dovoljeno in koliko se od njega zahteva. Če se ga neprestano zavija v vatko, potem pač ne more biti samostojen.

Hmm, pri nas je pa za to dobro poskrbljeno. Ravno med pocitnicami delamo cele dneve, ker  podaljsano bivanje deluje kljub temu, da ni sole. Se vec, odprti smo od pol 9 zjutraj do sestih zvecer... Froci vecinoma cel dan tam.
Drugace sem pa bila jaz tudi v koloniji, super spomini.
upam, da boste problem nekako resili, drugace se pa morate preseliti na Nizozemsko..

_____________________________

Slovenija: 19.9.-30.9.2008 :):)

Pa še malo izven teme: Kleja, postavljaj vejice pravilno.

Ne vem zakaj imam občutek, da imaš pripombe na karkoli stari starši naredijo in potem rajši pustijo na miru.

Kakšen hiperaktiven? Otrok je paž "živ". Od kje ti te diagnoze? Z motnjo pozornosti? Ne vem, če ni to motnjo razvil, ne pa da bi bila njegova.

Jaz vem da bi se rajši umaknil od otroka matere, ki napiše takšen stavek o otroku. Ali je nekaj res narobe z otrokom ali pa z mamo. Z enim sigurno je.

Ampak znate pa eni tud sekat.Sploh tale,tehnofil.Kdo naj se umakne ?
Otrok ima diagnozo od nevrologa,jemlje zdravila in ima odločbo za otroka z pp.Z mano ni nič narobe in ja lahko se obrneš stran.
Res ponavadi iščemo svojo renico,ampak sami najbolje vemo kakšna je.
lp


_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Ne se jeziti. Do danes sem slišal neštetokrat mamice kako hiperaktivne otroke imajo in ti si prva, ki mora dejansko dajati otroku zdravila. Tako lahko razumeš da mnoge mame s tem svojim diagnoziranjem dejansko delajo otroke bolane, ker s tem iščejo pozornost. Zato se ti opravičujem, da sem te prizadel.

Razumljivo je tudi, da če ima otrok posebne potrebe, da stari starši težje prevzamejo odgovornost za varstvo.

No,ja se bo treba znajti.Kako pa se ostali,ki nimate varstva?
Nizozemka pridemo k vam.Na kater konec?
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Ja lahko tako gledaš na zadevo, lahko pa drugače. Obveza je več ali manj celo življenje skupaj. Če je tvoj otrok (tudi če je star 30 let) v stiski mu probaš pomagat, čeprav tudi tebi kot staršu ni lahko in bi rad užival v penziji. Nekaj je razvajenost, ko otroci hočejo vse in še več od staršev, nekaj pa je prositi za pomoč, ko jo potrebuješ.
Tudi oni bodo, ko bodo starejši potrebovali pomoč. Pomoč, da jim kaj iz trgovine prineseš, da jih pelješ k zdravniku, koneckoncev da jih obiščeš v domu za upokojence. Tudi vse to je obveza, pa je vseeno lepo da to narediš.
In ravno taki starši, ki se rešijo vseh obvez, ko gre otrok od hiše, ko sami potrebujejo pomoč to najbolj zahtevajo.

Popi upam, da se boš znašla.

Se strinjam Pobalami. Se bom dopolnila: Obveza starih staršev ni, da čuvajo svoje vnuke, se mi pa zdi, da tisti pravi stari starši uživajo v družbi svojih vnukov in se z njimi družijo ravno zato, ker so njihovi vnuku in si medsebojno veliko dajejo. Torej na varovanje vnukov ne gledajo kot na obvezo, temveč kot na poseben čas.
Vendar pa se mi ne zdi smiselno od starih staršev pričakovat, da bodo vskočili čisto vsakič, ko bi starši to rabili. Je fajn če lahko, če pa ne morejo, potem pač to ne gre. Npr. moji starši so še zelo fit in aktivni, mlada, uživata z vnukinjo sto na uro, pa mi je mama (torej babica) zadnjič sama rekla, da je super, ko pride mala na počitnice, a je 3 dni čisto dovolj, ker je potem sesuta. Če nisi stalno v stiku z otrokom, pozabiš, koliko energije ti pobere .
Torej tudi stari starši imajo pravico do svojega življenja, do užitkov, dopustov, prostega časa. Pametni starši bod vse to upoštevali, upoštevali bodo tudi, da stari starši mogoče niso več tako fit in jim je čuvanje prenaporno ali prevelika odgovornost. In stari starši s srcem in posluhom za svoje otroke in vnuke bodo znali najti čas tako za svoje življenje kot trenutke, ki jih bodo preživeli z vnuki, ker se zavedajo, da so ti tenutki pomembni za vse, tudi za to, da se starši občasno spočijejo. Eno medsebojno spoštovanje, upoštevanje potreb in ravnovesje, torej.

jaz poznam otroka z adhd in jemlje ritalin (zdaj je prešaltal na uno novo varianto, ki se jemjle eno na dan - sem pozabila ime). njegova mama je samohranilka in ga pušča dosti samega (sploh sedaj ko so počitnice - pa gre k tabornikom in kolonija.. ampak vse dneve pa ne moreš nafilat). drugo bi bilo, če bi si denarno lahko privoščili razne aktivnosti (to je največji problem). no, on tud pri babici ne more bit, ker ga občasno nenapovedano srkne kako "žlahtno". je zoprno brez starih staršev, samo se da zvozit. saj kdaj frko naredi, ampak so se pa tud posledice potem zgodile.

pri teh otrocih je važno, da si zelo dosleden in da ga pravilno motiviraš ter zaposliš (pač kar "pali") pri njemu. jaz se z njim čisto ok razumem in nikoli nisem mela težav. je pa res, da sem si vzela čas in ga spoznala do te mere, da vem kaj so njegovi "bargain chip"-i in potem mava dogovor, ki mu je v korist, če se ga drži. kdaj tud sebe v nogo ustreli (po domače povedano), ampak kaj češ.. sem ga dostikrat pazila in z njim nikoli nisem mela večjih težav. težave ma v šoli - ponavadi se učitlejicam ne da/ne morejo samo z enim ukvarjat in raje vidijo da je otrok na tabletkah, samo da pouk poteka normalno.
jaz teh tabletk ne odobravam iz enega razloga - ker piše, da za otroke niso zasvoljive, za odrasle pa so. no, to je men hudo "fishy" - če so zasvoljive so za vse. in zato je mene teh tablet strah dajat otroku.

Točno to.

Zafiksaš se lahko z vsemi zdravili, tudi z aspirinom, če te daje psiha . Kar se tiče ritalina, pa je res tako,da ima pri otrocih izrazito drugačne reakcije, kot pri odraslih. Otroke umirja, povečuje koncentracijo, pri odraslih pa hiperaktivnost povzroča. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi zdravili, da imajo dvojen učinek. Meni je ritalin bolj sporen zato, ker ga nekateri predpisujejo kar počez in ker ga nekateri otrokom dajejo kot čudežno zdravilo, kot bonbončke. Dolgoročne se s tem ne reši nič, kvečjemu se otroku fajn oteži življenje. Smisel ritalina je, da se ga daje izjemoma (torej res občasno), ko njegovo nejemanje otroku onemogoča pokazati vseh zmožnosti (npr. pri kontrolki, ker brez zdravila lahko doseže manjši uspeh), drugače pa naj bi se otroka sistematično usmerjalo tako, da na različne načine zna svojo nemirnost, zmanjšano sposobnost koncentracije,.. nadzirat. Npr. da naloge dela po manjših delčkih ali kaj podobnega. Da se torej svojo hiperaktivnost nauči sam prepoznavat in jo tudi obvladat, ritalin pa naj bi bil le nujno zlo, za  nujne primere, ne pa za vsak dan.