Živijo. Zelo si želim postati mamica, a nama po ss in po pregradi še ni uspelo zanositi. Vsi mi govorijo, naj ne preveč razmišljam o tem in da otrok mora ratat sponatano in ...
Jaz pa ne morem ven iz tega, saj ko grem na wc, kontroliram sluz, vsako jutro si merim BT, jem elevit, ne pijem več alkohola, ne kadim več ... in tudi če rečem, da ne mislim na to ... delam vse to načrtno, vse v ta cilj.

Na koga naj se obrnem, da mi bi šle te misli ven iz glave ali pa ali obstaja kakšna knjiga v pomoč?

Upam, da bo rešitev na moj problem en velik +. A do takrat vsmerjajmo misli drugam...

srečno vsem borkam.

...

Te bo minilo.
No vsaj mene je.
Ker ne moreš samo zato živet. Ker se ti zblede. Življenje ponuja še tolk več kot sam čakanje na plus .
Saj bo

dobro vprašanje. ne vem odgovora. vem samo, da bolj ko misliš na zanositev, slabše je. pa ne, da je nemogoče zanosit-psiha in živci so katastrofalni. pa še zdravo ni, če se preveč sekiraš. sej bo. verjami v to, pa te bo + presenetil

jaz bom postala obsedena s kako ne zanositi :=))))

ha? ne razumem čist-mam dve možni razlagi tega, kristinaj

Najprej lep pozdrav vsem

Naj še jaz napišem iz svojih izkušenj,da je nemisliti na zanositev,nosečnost,dojenčka....,zelo težko,nemogoče.Midva se trudima eno leto,in vedno mi je težje,vsak mesec večje razočaranje.Saj si nekak probaš dopovedat da enkrat bo,se zamotit z drugimi stvarmi,a misli vseeno gredo po svoje,predvsem ko pričakujem  in štejem dneve.Priznati pa moram,da mi je veliko lažje ko berem vas in vidim da nisem edina,pa ko ena drugi napišemo kako vzpodbudno besedo.Res iz srca vsem,ki si želite otročka,želim da se to zgodi čimprej,ker vem kako mučno je to čakanje.

Jaz želje nisem znala izklopiti in sem "podzavestno" delala vse tako, da bo boljše za zanositev. Tudi sex sva prilagajala najbolj optimalnemu času med ovulacijo, pa sexala vsak drugi dan, pa pila krvomočnico. Kot v filmu. Imela sem tudi namišljeno nosečnost. Vse znake, za katere sem vedela, prsi so me bolele, napihnjena sem bila v trebuh, povečan apetit, kovinski okus v ustih. Pa moj ni pritiskal name, ampak sem sama delala pritisk nad sabo, da mi ne uspe, a mi mora.

Jaz nisem našla načina za sprostitiev. Malo sem pozabila na kolesu, v družbi, pozabila pa nisem in želja je samo rasla. Na srečo sem zanosila in imam sedaj dva otroka. Tretjega si pa ne želim, ravno iz razloga, da bom morala skozi vse še enkrat. Je bilo prehudo. Pa ne za mojo okolico, samo v meni je dobesedno vrelo od vseh neuspehov.

Srečno

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

aja becky ..... razlaga....rekla sem si če bo bo in če ne bo pa nič........ partner zaradi službe prihaja samo ob vikendih in da zadeneš točen dan D je skoraj impossible, če pogledaš % možnosti, ki obstaja da zanosiš, če je vsak dan doma in resno delaš na tem.....
sedaj sem v drugo , kako sem zanosila je skoraj nemogoče, in obakrat po mesec in pol nisem vedela da sem.... v prvo sem za slabosti krivila pokvarjene ribe v restavraciji, no v drugo sem pa vedela za kaj gre ....

prvo imamo punčko, za drugo ne vem, bosta pa razlike leto in pol

potem naj jo pa podolgič in počez zašijejo ...hecam se ampak tretjega nimamo v planu.....


vsem ostalim pa SREČNO pri delanju in LEPO nosečnost......

prvo kar naredi je to da za nekaj casa izklopi iz zivljenja racunalnik in vse te reci ki te spominjajo na to kako zanosit.Pojdi v naravo,sportaj,preberi kaksno lepo knjigo...ce je res velika zelja se bo slej ali prej uresnicila.Vse kar pa hoces od zivljenja izsilit pa se oddaljuje od tebe,saj ves s silo gre tezko.Prepusti se.Vse je vnaprej doloceno ce se sekiras ali ne se bo zgodilo.
sprosceno ne z namenom da se bo prijelo...uzivaj kot si prej,ko te se ni obsedlo

Joj, Anonimen te razumem kot verjetno vsaka tu na RR. Pri nama podoben primer, SS, nato operacija pregrade in zdaj štejem dneve ko bova lahko spet poskusila (čez slab mesec).
Pa zdaj berem o tem, pa nabavila sem si matični mleček, pa čaj krvomočnice pa opazujem svoje telo, sem ta mesec dobila O ful pozno pa še ne zgleda, da je čisto taprava, pa se potem obremenjujem ali to pomeni, da bom dobila kasneje itd. saj veš, vse to ti je poznano, tudi jaz ne vem kako odklopit, en trenutek si rečem nič več štetja, kdaj bo , kdaj bo O, pa po filingu, potem me spet premami koledar in planiranje.
Žal ti ne znam povedat kako NE mislit in se obremenjevat. Lahko rečem, da je moja in tudi njegova želja zdaj po SS še močnejša, ker sem imela SS v 14.tednu in sva oba pikico že videla na NS in vse te spremembe v telesu in vse to, res tako zelo si želim otročka, zato te še predobro razumem.
Tako, da nasveta nimam, upam in želim ti le, da čimpreje zagledaš +, ne samo tebi vsem borkam in da končno dobimo našo tako zaželjeno pikico.

Ma, to je vprašanje za milijon dolarjev, pardon evrov .

Midva delava na drugem, pa sem bila najprej tri mesece, ko ni ratalo, čisto mimo, ker sem menda mislila, da bo šlo kar v prvo, potem sem bila pametna, kako sem se skulirala, pa sem bila kao OK, ko je prišla, ampak me je čez kako uro vrglo in je bilo še huje, kot če bi odkrito pričakovala +.
Zdaj ne vem, v kateri fazi sem, za nama je bil ravno peti krog, pa se mi zdi, da je itak nemogoče, da bi kaj ratalo, po drugi strani pa...vedno obstaja možnost, če je bil nezaščiten spolni odnos - in potem se spet prikrade tisti občutek - kaj pa če?
Ma, to je en kaos v glavi in čustvih. Te popolnoma razumem, hvalabogu imam doma nagajivega 20-mesečnika, ob katerem še najbolj pozabim na to brezplodno gruntanje.

Ti pa želim, in vsem ostalim pričakujočim, da čimprej pride plusek.

Res nas je dosti, upam, da nam rata... ne razmišlati in vsmeriti misli drugam.
In vseeno delat na .
Zdej ko bo poletje, drage moje, nam bo lažje, ker se obetajo dopusti, morje, relax, lepo vreme...

srečno in hvala za toliko spodbudnih besed.

ja, res si zaslužimo malo srečnega naključja, ki je velikokrat krivo, da nam ali nam ne rata.
Z dopusti je pa tako....naš plan, kako ob prvomajskem odklopu in maksimalnem uživanju - res je bilo fino, pa ravno na najbolj ploden teden - je gladko padel v vodo. Mene vera v tole pozitivno razmišljanje na momente zapušča....

Mah jaz sem prebirala forume enkrat tedensko...če sem prebrala kej slabega sem o tem razmišljala par dni...ne vem, ene se sekirajo oz. razmišljajo več ene manj o teh stvareh....vse je odvisno od človeka....jaz sem si zadala en cel kup nalog, da nisem razmišljala o tem....seveda je bilo najtežje pred menstruacijo...

Pozdravljene punce,
sem se odločila da se vam malo potožim, ker je tema ravno prava. Ne vem kako vam uspeva, ampak jaz sem že čisto obupana, mene je tako dotolkla moja izkušnja da se enostavno ne znam več pobrat. Po letu in pol nam je končno uspelo zanositi, potem huda izkušnja z izvenmaternično in od takrat naprej je z mano samo še slabše. Pa vsak mesec si rečem da je treba odklopit, ampak ko pride pol ciklusa mimo se vse začne, neprespane noči in razmišljanje zakaj mi ne more uspeti ali mogoče zato ker nebi bila dobra mama, mogoče zato ker si ne zaslužim najinega otročka in kar sredi dneva planem v jok. Tolk jeze in čustev vre v meni, da se ne morem več zadržati. Potem pa na zadnjem pregledu pri G. šok, njen nasvet je iti na umetno oploditev. Vem da nisem ne prva ne zadnja kateri so to priporočali in je marsikateri edino na ta način uspelo, ampak ne morete si misliti kakšen šok je to bil zame. Najraje bi kar tam umrla.Od takrat si nisem več podobna, nasmeh je izginil in sproščenosti ni več nobene. Dragega porivam proč od sebe, ker nočem da zaradi mene tudi on trpi, pa čeprav vem da je tako še slabše. Mnogo stvari se zavedam da delam narobe ampak ko bi si vsaj lahko pomagala, verjemte mi da bi rada iz tega izpeljala, ampak trenutno ne vidim izhoda.
Ne bom vam več nakladala.
No upam da vam nisem zamorila lepo sončno nedeljsko popoldne.
LP

_____________________________

Nehala te bom ljubiti in želeti ko bo slep slikar narisal zvok padajoče vrtnice na prag dvorca ki ne obstaja!

Kot kaže smo v večini vse v nekem začaranem vsakomesečnem krogu obupa, optimizma, pesimiznam, upanja,....

nejkag: upam da ne zameriš, če ti napišem, da pa je dobro poiskat kakšno strokovno pomoč (psihiater), ki te bo poslušal in ti dal kakšen dober nasvet.(ni hujše bolečine kot je depresija)Jaz sem dala nekaj terapij pred precej časa že skozi, in moram priznati, da mi je precej pomagal. Naredi to zase, in za tvoje najbližje, saj verjetno tudi tvoji najbližji trpijo s tabo, ko vidijo tako trpiš.

Mi2 se trudiva 1 leto in sem že kar precej obupana, saj nimam podpore pri svojem G zato razmišljam o menjavi, in se tolaživa z mojim, da če do decembra ne uspe, greva na samoplačniški IVF.

Vsem želim veliko optimizma, čeprav vem da je težko, še posebej sedaj, ko smo v času baby booma (ko se mi zdi, da je vse okrog naju nosečo).

Joj punce prav mi vas je žal  res iz srca upam, da se vam bo kmalu izpolnila največja želja, da boste zagledale + in da bomo javljale kako smo srečke  srečno vsem, držim pesti za vas

_____________________________

* CARPE DIEM *
Princeska 05.08.2009

Bolj ko stremiš na silo za nekim ciljem, bolj se le-ta oddaljuje. Pa ne govorim samo o zanositvi, ampak na splošno za situacije, ki nam jih prinaša življenje. Nočem biti pametovati, ampak dejansko je tako - če ni pravi čas, je pač treba počakati, neglede na to, kako boleče je to.

Prej ko se sprijazniš  s tem, kar ti je dano, prej boš dosegla cilj. Ukvarjaj se s stvarmi, ki so ti ljube, pogovarjajta se s partnerjem... vem da je lažje govoriti kot storiti, ampak rada bi ti povedala, da zaradi tega ne zamujaj lepih stvari. Ko boš zadovoljna in dovolj sproščena, da o tem ne boš non stop razmišljala, se bo zgodilo.

Verjamem da ti bo uspelo!