Pa lube duše, saj ne morem verjet, nad čim se zgražate.... Pa kako si ve predstavljate vzgojo, pa vrtec, pa to....? Saj mi je jasno, da polovica žensk dandanašnji živi za projekt "otrok", ki je zaščiten kot kočevski medved (opravičujem se ostali polovici mater, ki trezno razmišljajo), ampak razložite mi no, kako si predstavljate zaščititi množico otrok pred enim razvajenim razgrajačem, ki si vse dovoli pod pretvezo, da je še premajhen, da bi doumel in pod pretvezo,da je vse, kar mu človek reče, nasilje? Kako naj jih vzgojiteljica zaščiti? Otrok je slišal, razumel, vse ve, razume, samo noče ubogati. Zavestno ogroža ostale otroke, ki niso varni pred njim. Vzg. ga ne sme nič drugega kot prijazno opomnit, se pogovorit, ampak on to že vse ve, samo strinja se ne. Povzdignit glasu ne sme, kaznovat ga ne sme, potem ne ostane nič več. Sama skoraj ne poznam vzgojiteljice ali učiteljice, ki bi reagirala na prvo žogo in na tak način kaznovala otroka, ki bi prvič nekaj ušpičil. Ajd, dopuščam možnost, vendar je zelo zelo malo verjetna. Veliko večja možnost je, da je otrok težil in težil in ogrožal in ogrožal, preden je imela dovolj, ker ni več vedela, kaj naj stori, da bi se otrok vedel primerno.

BTW, že par let je pravna podlaga za to, da se sme izločiti otroka, ki moti ostale ven iz razreda v OŠ, seveda če se mu zagotovi varstvo. Člen v zakonu jasno govori o tem. Lahko ga daš tudi v drug razred, če ti ga je kolegica pripravljena počuvat, ali pa ga pelješ k ravnatelju ali celo samo k varnostniku. POnekod prakticirajo zelo fajn zadevo - otrok mora poklicat starša, ki mora tisti hip ponj priti iz službe, če dela v šoli večje oslarije. In vedno večje pravne podlage bodo za te reči, ker smo prišli do točke, ko otrokom ven rine na hudo nevarnih področjih njihova nevzgojenost od doma in tega se celo država zaveda.
In pravno formalno tudi vzgojiteljici nihče nič ne more, dokler je poskrbljeno za varnost otroka. Praktično vsi vrtci so zaklenjeni dopoldne, ali imajo varnostne kljuke, da jih otrok ne more odpreti. Tudi skoraj dvomim, da je bil otrok čisto sam tam, kaj pa vem, vsekakor mi je to čudno in vsekakor ne zagovarjam neprimernega vedenja otrok in njihovega zagovarjanja, če delajo reči, ki jihne bi smeli.

Pred kratkim ste verjetno gledale na kanaluA dokumentarno serijo Mali vragci .... Tam je bila prva stvar (po pogovoru), ki so jo naredili, ko otrok ni ubogal - osamitev!

Gina spet si napisala za bučni .

_____________________________

Edina stvar, ki nas poleg zaljubljenosti prižene preko vseh meja, je zavest o lastni minljivosti ...

Gina, jaz pa mislim, da tule pa nisi zadla bistva. Ker nihče (vsaj kolikor sme jaz v teh postih zasledila) nima nič proti, vse celo zagovarjamo in nam je kristalno jasno, da je otroka treba "kaznovat" oz. umiriti in mu seveda preprečiti, da kakorkli maltretira ostale, ampak način, na katerega se to naredi, mora biti varen.

In ja, pri nas do lani jeseni ali letos spomladi vrtec ni bil zaklenjen, vsa leta so jih otroci uhajali iz vrtca.

Jaz pa mislim, da bi bila za otroka večja kazen, da bi moral sedeti nekje na klopci oz. ob strani igrišča - sam, seveda - medtem, ko bi se drugi otroci igrali in zabavali. Ko bi jih gledal, kako se zabavajo, bi mu bilo najbrž bolj hudo, kot pa, če ga zaprejo samega v igralnico ali pa na hodnik ali pa kamorkoli drugam. Ne vem, jaz našega nikoli ne spodim recimo v sobo, ampak na kavč in mora tam sedet pri miru, dokler se ne umiri. Se mi zdi to veliko boljša kazen, kot pa, če bi ga poslala v njegovo sobo, kjer ima polno igrač in bi se tam zamotil in enostavno pozabil, zakaj je sploh moral v sobo.

Če pa ga že osamijo, potem mora biti obvezno pod nadzorom, drugače je bolje, da tega ne naredijo, ker lahko pride do katastrofe.

hm , se mi zdi , da nisi dobro prebrala mojega posta. Jakaracman sprašuje, da je prijateljica spraševala , če se še kje to dogaja (osamitev otroka). Odgovorila sem ji, da poznam primer, ko je deklica odšla iz male šole. Praviš, da ne verjameš , da bi bila vrata odprta...saj jaz tudi ne, ampak dejansko je deklica zviznila ven..
Tako, da se zjasnim oziroma, oziroma podam predlog za umiritev otroka, že če sprašuješ: Ja, sem absolutno za, da se otroka osami, če moti (grize, al pa ne vem kaj drugega - prosim , ne se obešat na besedo) druge, S tem, da:
- je prostor osamitve varen
- da je čas osamitve pravilno odmerjen, da ne pride do zavračanja vrtca, strahu
- da je posledica osamitve to, da otrok razume zakaj je bil odstranjen
- da vzgojiteljica seznani starše s takim načinom vzgoje (eni otroci imajo prirojen strah pred zaprtimi prostori )

Dokler zadnji starš ne pripelje otroka v vrtec in za njim pregledajo, da je zaprl vrata za sabo, nobene visoke kljuke ne pomagajo.

še zmeraj so vrtci, kjer nimajo nobenih varoval. In tudi, če so nič ne pomaga če starši za sabo ne zaprejo vrat (tako, da ne mislit da to ni nemogoče in se čudit). Tudi v vašem najbolj zagrajenem vrtcu se to lahko zgodi. Odgovornost pa je sevada na vzgojiteljici.
Če že vzg. postavi otroka v garderobo je še zmeraj za vse bolje, da preveri, da so vrata dejansko zaprta.

< Sporočilo je popravil Pobalami -- 6.6.2008 8:54:53 >

Se strinjam s teboj. Vsekakor je na prvem mestu VARNOST in če vzgojiteljica uporablja to metodo, se mora prvo prepričati, da je soba/hodnik varen in šele nato ukrepati!
Kako je v našem vrtcu ti lahko povem, samo iz izkušenj, ki jih imam do sedaj. V jeseni, ko pa bo mala miss začela redno hoditi v vrtec in če bom opazila takšne nepravilnosti, kot so odprta zunanja vrata, jih bom vsekakor na to opozorila in to brez dileme. Tudi doma imamo vedno zaklenjena vrata, ker nikoli ne veš. Mislim da je bolje prečiti, nego lečiti.

Rubin, tole bom vzela le za izhodišče, ni namenjeno tebi osebno

Ok, varnost - ampak dajte mi iskreno povedat, ženske, kam ve doma pošljete svoje otroke v osamitev? Jaz ju pošljem v njuno sobo in joj, kako neodgovorna mati!, prej nikoli ne preverim, če je soba varna. Pravzaprav globoko v sebi vem, da njuna soba ni varna: ima okno, smo pa v 10 nad. (vrtci so navadno pritlični), imamo pograd, s katerega lahko padeta, tudi kakšne škarje se najdejo v njuni sobi, pa lahko se spotakneta ob kakšno nepospravljeno igračo in padeta in se udarita ob rob postelje ali omare, pa kakšna polivinilasta vrečka se najde v njuni sobi, ki si jo lahko povezneta na glavo, pa kakšen trak ali pas, s katerim si lahko zadrgneta vrat, pa kakšna mini legica, ki jo lahko požreta in se z no zadušita, pa ...
A ve vedno prej preverite sobo, v katero osamite otroka??????? Iskreno povejte!!!


Dajte no malo trezno razmišljati!

Samo še dodatek, morda prej nisem bila jasna: ne verjamem, da so otroka pustili samega v vrtcu, vsi šli ven in je bil tam v nezaklenjenem vrtcu brez varstva. Možnost, da bi kakšna vzg. to naredila je tako minimalna, da ne verjamem, da je res, saj starši tako zelo zelo zelo po domače rečeno serjejo za vsako najmanjšo malenkost, kaj šele za kaj takega, kot je otroka pustiti v vrtcu samega, kar res ne bi bilo primerno, da se vrtci večinoma bojijo staršev in to totalno, zato enostavno ne verjamem, da bi se kakšna vzg. namerno spustila v riziko, da se otroku kaj zgodi, medtem, ko je bila zadolžena zanj. Skoraj prepričana sem, da je otroka ali nekdo pazil, gledal nanj iz druge skupine, ali ga je pustila tam za dve minutki, medtem pa se delala, kot da je šla ven, in ga opazovala pred vrati ter prišla ponj čez tisti dve minuti..., pa morda obstaja tudi možnost, da v resnici on tega ni vedel, ali pa je otrok napihnil zgodbo, si izmislil kak dodatek ali "podrobnost" o tem, kje je sploh bil. Take zgodbe je vsekakor za preverit. Jaz ne verjamem, da je bil otrok tam sam, preprosto ne verjamem.

Tole je pa res čist...
Sama em tudi za to da se otroka umakne, če dela p..rije in se s tem zaščiti druge otroke. Res je tudi da morajo vzgojiteljice na splošno poskrbeti za varstvo otrok v vrtcih, ne verjamem, da otroka kar pustijo/pošljejo nekam in ga tam "pozabijo".
Naš gre septembra prvič v vrtec in glede na to kakšen živc je verjamem da bo kdaj pristal na "klopi za rezervne igralce", ker ga doma tudi to doleti.
Upam samo, da bom od vzgojiteljice dobila pojasnilo kaj se je zgodilo, da je do tega prišlo.
To me pa predvsem zanima iz tega razloga, ker mislim da je moja dolžnost, da poskrbim, da do tega ne bo več prihajalo.

Meni pa se je zdelo iz posta jakaracmana, da je otrok bil sam v igralnici. Nekako ne razumem, zakaj bi se sicer bal vrtca. Moram pa ti iz lastnih izkušenj povedat, da se to dogaja, zato se meni ni zdelo tako nenavadno. Seveda pa sem sama zelo proti takim metodam, kot sem že zgoraj napisala, nikakor pa nisem proti osamitvi oz. odstranitvi otroka pod nadzorom, saj je to po mojih izkušnjah najboljša metoda.

Kakšna je pa razlika, da otrok sam ostane v igralnici, ostali so pa zunaj ali pa da otrok sam ostane v vrtcu, ostali so pa zunaj? Lahko ostane v igralnici, pa ga skozi okno opazuje in varuje vzg. iz sosednje sobe. Otrok je morda prvič v življenju sploh izkusil, da je doživel posledico in izsiljuje s tem, da pravi, da ne gre v vrtec. Če ga ob tem vprašaš, a se boji, ti bo to zatrdil, že zato, ker si mu na jezik položil, kaj hočeš slišat, pa bo to, če je pameten ponavljal. Morda ti bo to celo sam rekel, ker se je prvič ustrašil vzgojiteljice in morda se je celo ustrašil, da bo kaznovan. Pa je strah res zanič? Ga ne bo še dostikrat v življenju strah? Prav je, da ga je kakšnih reči strah. Če je naredil neumnost, pa ni razumel niti na prvo, niti na drugo, niti na deseto besedo, pomeni, da je dobro vedel, kaj se in kaj ne sme. Torej je zavestno delal nekaj, česar ne sme in je iskal meje. Meje pri takih otrocih lahko dosežeš zgolj  s tem, da se nečesa boji. Če bo ubogal v prvi meri ta hip zato, ker ga je strah, tudi ok. Dolgoročno bo najbolj verjetno slej ko prej dojel, zakaj nečesa ne sme, če pa ta hip nič drugega ne pomaga, ga bo pa pač strah. Še velikokrat ga bo. Boljše,d a ga je strah skočit npr. pod avto, kot da ga ni ničesar strah, pa se meče pod avte. Boljše, da ga je npr. strah vzgojiteljice, kot da grize otroke in nekoč ugrizne otroka na igrišču, čigar neuravnovešeni fotr ga bo premlatil na licu mesta in mu razbil zobe, ki jih nikdar več do konca življenja ne bo skup spravil. Strah je zato, da preprečuje še hujše morebitne posledice. Strah je včasih dobra reč in potrebna, če se še tolk čudno sliši. Zavaruje te pred tem, da delaš neumnosti z dolgoročnimi posledicami. To da pa otroci čustveno izsiljujejo starše in skušajo omiliti svoja dejanja in odgovornost zanje prenesti na vzgojiteljice, pa je jasno vsakdanje dejstvo. Včasih bi otroka starš pretepel, če bi se tako vedel, danes pa reče, bogi revež, nič nisi kriv, bom že povedal vzg. ali jo pa tožil, žensko nemarno, ki si je drznila tebe disciplinirat. Včasih so šli v eno skrajnost, zdaj pa večinoma gremo v drugo. Obe sta zanič. Zelo zanič.
V konkretnem primeru bi poskusila dobiti res točne informacije, kaj se je zgodilo in zakaj. Še vedno ne verjamem,d a je otroka pustila nenadzorovano v igralnici in šla s celo skupino ven. Poznam marsikatero vzg., pa še nisem slišala, da bi se to zgodilo. Ajd, da je šla za 2 minuti, pa ga gledala od daleč, ali da je otroka zaupala drugi vzg., ali kaj takega, to že... Kar tako pavšalno govorit, da se to vsepovprek dogaja, se mi zdi malo neutemeljno in resnično neverjetno.

Nejcko, to je čisto nekaj drugega. Ti svojega otroka poznaš, veš, česa je zmožen in česa ne. Ga pa jaz v sobo v 10. nadstropju brez zavarovanih oken ne bi zaprla. To je pa tud res.

Pa tudi če se ti doma poreže, naj ne bi bili grozno. Vsaj v primeru, če se malo. Če pa se v vrtcu tako zgodi, se pa najbrž najde marsikateri starš, ki bi vzgojiteljico lahko tožil. Ker resnično pričakuješ, da ti otroka tam varujejo, ne da je sam v igralnici, kjer se rani npr. s škarjami.

Ja, to je res, s tem se strinjam. Otroka je treba kaznovati na način, da vidiš, da "se ga je dotaknilo". Samo še trdim, da mora biti način varen in da ga pustiti samega v igralnici ni varno. Saj 90 odstotkov je možnosti, da se ne bo nič zgodilo. Ali pa še celo več. Samo še vedno pa ostala tistih nekaj odstotkov ...

Je pa težko z otroki, ki ne pokažejo, da se jih je kazen dotaknila. Poznam enega takega. V vrtcu, kjer ga kaznujejo na vse načine, sploh ne pokaže, da mu je kaj žal ali da se boji ali da je žalosten ali karkoli. Samo to je njegova krinka, obramba mogoče. Ker doma pa potem vse da iz sebe, tako da ga prizadane, le pokaže ne. In ker je potem nekako že itakl ožigosan kot težaven otrok, se ne počuti dobro in res postane težaven. Začaran krog, ki bi ga vzgojitekjica lahko znala presekat. Se včasih zgodi, da ga.

< Sporočilo je popravil Mišni -- 6.6.2008 15:02:23 >

Gina, ti imaš izkušnje z otroci in starši in verjamem, da so nekateri res hudi pacienti. Zato so mogoče tvoji odgovori bolj "čustveni".

Da se to pavšalno dogaja oz. vsevprek pa tega noben tukaj ni rekel. Se pa to dogaja in zato samo zamahnit z roko ne moreš. Kar se tiče strahu pa ni vedno dober kot ti praviš. Je prav ja, da otrok pozna strah, samo da pa otroka zavestno postavljaš v situacijo, ko ga je nečesa že zelo strah pa delaš, sploh ne vem kako bi rekla, zelo narobe. Če se nekdo ničesar ne boji, ga bo ta strah malo streznil, če pa je otroka nekaj že zelo strah mu pa samo resne travme povzročaš. tako, da tud tukaj ne moreš posploševati in treba res biti "previden" in konkretno pogledati kaj se dogaja.

kar pa se varnosti tiče je potrebno, ne trezno, ampak realno razmišljati. nevarna je že prazna soba saj lahko otrok zdrsne in si razbije glavo. varno je to, da pač ne izzivaš nesreče kot se temu reče. . Pomoje vsi realno razmišljamo (seveda so izjeme).

Pobalami, morda gledam čustveno kot učitelj, ti pa morda gledaš preveč čustveno kot starš. Zdiš se mi čisto preveč zaščitniška in pristranska, enako kot se jaz tebi zdim obatno.

še vedno pa trdim pri polni zavesti, da v 15. letih in pravzaprav še precej več prakse na različnih področjih, med drugim tudi v vrtcu, še nikdar nisem srečala vzgojiteljice ali učiteljice, ki bi to storila. Niti ene same samcate, zato trdim, da so te reči zelo zelo redki primeri. Koga konkretno pa ti poznaš, ki je otroka zaprl v sobo, pa z ostalimi šel ven? Poznaš osebno vsaj eno samo tako vzg., ki je to naredila, da to tako suvereno trdiš ali si zgolj slišala od enega otroka tam nekje v sosestvu o tem pripovedovat, da se je nekaj podobnega zgodilo?

Otroka mora biti strah, kadar lepa beseda ali kaj drugega ne doseže tega, da bi bilo poskrbljeno za njegovo varnost ali varnost drugih otrok. Strah je slab samo v primeru (govorim o zbujanju strahu zaradi varnosti), ko otroku zbujamo strah, kadar prej nismo poskusili drugih možnosti in se prepričali, da nas razume, o čem govorimo in kaj bi od njega radi, ter seveda zakaj. Če otrok razume, kaj bi mi radi, ko si želimo poskrbeti za varnost, pa nas ignorira, je boljše, da ga je strah. Tudi tega v vsej praksi še nisem doživela, da bi kakšna učiteljica ali vzg. kar takoj, še preden je kaj resnega in nevarnega storil nad nekom znorela ali ga ustrahovala brez smisla. Večinoma tisti, ki ga vzgaja znori šele tedaj, ko otrok izziva že res veliko časa, pa ko res več ne ve, kaj naj stori. Sem pa velikokrat videla vse kaj drugega, kako otrok ustrahuje druge otroke in vzgojitelje, učitelje na vse možne načine. Tega je pa vse več po šolah in vrtcih. In preveč zaščitniške mame so v veliki meri odgovorne za te reči, da se sploh dogajajo. Ker to tolerirajo. Ker otrok ne sme doživet strahu. Ker se z njim lahko samo na lep način. Njega se ne sme nič, on pa lahko vsakemu vse.... ne vem no, meni se to ne zdi trezno razmišljanje staršev. Pa da ne bi zdaj kakšna mislila, da menim, da so vsi starši taki. Niso. Ogromno staršev je še vedno zelo realnih, prisebnih in fajn, ki znajo čist lepo ravnat z otroki in ki so sposobni tudi ukrepat in priznat, da je otrok delal neumnosti in ki so....to pa je najtežje..., sposobni gledat otroka, kako trpi, ko prestaja posledice svojih dejanj, ne da bi mu poskušali posledice odvzeti, ker vedo, da je to zanj dolgoročno dobro.

mišni, pa saj jaz ne mislim, da je treba otroka kar naprej nekaj ustrahovat in kaznovat. Morda sem old fashion, samo meni se zdijo pomembne tri reči:

1. - z otrokom se moraš ukvarjat, zanimat se moraš zanj, ga poslušat in se z njim pogovarjat, posvetiti mu moraš svoj čas
2. - otroku moraš dati vedeti, da je sposoben, fajn, ga pohvalit, če je nekaj dobro naredil, pa mu dat vedet z besedami in dejanji, da ga imaš zelo rad in da boš vedno stal za njim - otrok ti mora posledično zaupat, te imeti rad nazaj, samo tako te bo spoštoval
3. - otroku moraš dati jasno vedeti, da so določene reči sprejemljive in da določene niso, ter na noben način dopuščat, da počne nesprejemljive reči (govorim o občečloveških vrednotah, ki delajo vsem nam svet lepši in znosnejši in zaradi katerih smo prijaznejši, strpnejši in bolj veseli, zaradi katerih je manj nasilja in pretiranega egoizma ter posledično vojn)

Če manjkata 1. in 2. točka, ne dosežeš s kaznijo ali posledico nič. Če bi se otrok vzgojitelja izključno bal, če bi nekdo izvajal izključno točko 3, sta izgubila oba, boljše da vrtec zamenja.

Ja to si dobro napisala. Probam biti takšna, je pa res težko.
Drugače pa ne trdim zelo suvereno, da se take stvari pogosto dogajajo. In tudi če ti ne jaz, ne vsi na RR ne poznajo nobene zlorabe v vrtcu ali šoli še ne pomeni da nobene ni. To trdim. In ti čisto priznam tvoje izkušnje in znanje, in se v 99,65%  primerov strinjam s tabo.

Drugače pa primeri:
vzgojiteljica dveletnika samo kritizira in graja. Nikoli ga ne pohvali. Fantek je prepotenten (njene besede). VEM pa da je fantek miren, sigurno kaj ušpiči ampak je miren. Ne vem najbrž ji gre na živce. Težko je peljat v vrtec fantka, če veš da ga vzg. ne mara.

Ena forumovka je tukaj napisala, ko se je njena malčica še uvajala v vrtec jo je vzg. zaradi njenega dretja samo zaprla v nek prostor (ona je napisala nek prizidek, garažo...). Ali pa da se dere na 1,5 letnika, ki se joče, marš k radiatorju in tiho bodi (tega poznam).

Drugače pa jaz pravim, ja kazen mora biti, sploh če otrok ogroža druge... In tudi, če je sam zaprt v igralnici par minut, da ga nekdo opazuje, četudi od daleč, ni hudega. Narobe bi bilo, če bi bil notri dlje časa, čisto sam. Takega primera res ne poznam, in upam da ga pri nas ni (ni pa izključen, ker se tudi pri nas in v bližini dogajao take stvari, da si ne moreš predstavljati)
In res je napačno takoj, ko je kaj narobe apriori razmišljati o najhujšem.

< Sporočilo je popravil Pobalami -- 6.6.2008 20:20:11 >

Kot sem že napisala, pri nas je metoda zelo učinkovita - osamitev, ker jo uporabljam zelo redko, v bistvu se sploh ne spomnim kdaj sem jo nazadnje, sedaj jo samo vprašam, kadar noče sodelovat, če bi rada šla v sobo na premor, pa je takoj pripravljena na sodelovanje.

Kar se pa tiče sobe v katero jo pošljem, je to otroška soba in ja je varna, kakšna pa naj bo, saj je vendar otroška soba. Soba je v prtličju, okna pri treh letih še ne zna odpret. Če pa bi bila v 10. nad. bi pa bile na oknih sigurno ključavnice (se dobijo takšne kljuke v katerih so ključavnice). Škarij in ostrih predmetov nima v sobi, v bistvu škarje uporablja samo pod nadzorom, so pretežno igrače. Pri treh letih tudi ni več tako majhna da bi dajala vse v usta, tako da se ne bojim da bi pojedla kakšno majhno igračko. No jaz upam trditi, da ima varno sobo.

Tudi strokovnjaki, ki predlagajo kot vzgojni ukrep osamitev, zapovedujejo da mora biti soba varna, saj te potem lahko ves čas skrbi, da si bo otrok kaj naredil.

Je pa še druga fora, da tisti čas (nekaj sekund), kar je bila v svoji sobi, se ni igrala, ampak bolj ipičarila, ko pa se je pomirila pa je prišla ven.

< Sporočilo je popravil Rubin. -- 6.6.2008 23:11:12 >

Sama imam srednjo vzgojiteljsko šolo in vem, da osamitev otroka ni v skladu s kurikulom in nasprotuje vsemu kar so nas učili v srednji šoli.
Tudi meni osebno ta stil kaznovanja ni primeren za otroke v vrtcu, zdi se mi, da otroka na nek način stigmatizira. Vemo pa vsi, da obstajajo tudi drugačni, otroku bolj prijazni vzgojni ukrepi, ki so ravno tako učinkoviti.

Joj Gina, zdaj je mogoče izpadlo, da se hočem kregat s tabo, pa se nočem. Zelo se strinjam s tabo v vseh pogledih glede vzgoje, glede prevelikih pravic otrok in staršev, postavljanja mej, občutenja posledic, glede premale zaščitenosti učiteljev in vzgojiteljev itd. Vendar pa starši vedno ne komplicirajo brezveze. Res ne. Včasih pa se vendar v vrtcu dogajajo tudi stvari, ki apriori niso pravilne in se starši upravičeno razburjajo. Ali pa so tiho, ker si ne upajo. Večinoma sicer ni tako, je ravno obratno, vedno pa le ne. In mislim, da je o takem primeru govora. Morda se motim jaz, morda pa ti.
In ja, vem za primere, ko je vzgojiteljica osamila otroka brez vsakega nadzora. Vem tudi za primer, ko je otrok odšel iz vrtca, ko je bil osamljen v garderobi in so ga dobesedno s ceste pripeljali nazaj ljudje, ki so pač slučajno tam na njega naleteli. In to sem imela v mislih, ko sem brala prvi post. Otrok je bil sicer osamljen v igralnici ali vrtcu in meni se zdi zelo nevarno in neodgovorno, če je bil tam brez nadzora. Pa tudi, če je bil nadzorovan, brez da je za to vedel, se mi zdi to prehuda kazen za predšolskega otroka. Tu le govorimo o največ šestletnem otroku in temu lahko povzroči občutek zapuščenosti že kar resen stres. Sama se pač takih metod ne poslužujem in jih ne zagovarjam v predšolskem obdobju.
Sicer pa, fajn te je brat

Strinjam se s tem, dokler je otrok pod nadzorom. To pomeni, da ga vzgojiteljica osami od skupine tako, da ga posede za mizo ali vzunaj na klopco... Da bi pa ostal sam v igralnici in gledal otroke skozi okno, pa ne. Tukaj bi se pa tudi jaz bala, da bi bilo kaj narobe. Otroka se ne sme pustiti samega.