Lunca, saj pravim dokler ti ni to težko je vse OK in super. Ko pa to postane težko breme mamici, pa je problem. In če je ta mamica odprla to vprašanje, ji je torej očitno težko.  In jaz sem ji samo svetovala kaj naj naredi, da ji ne bo težko.

Tistim, ki pa to ni težko, pa jih zaradi mene lahko razvajajo do onemoglosti.  Nimam nič proti. Upam, da se zdaj razumeva. Čeprav sem to že zgoraj napisala.

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

Paštetka, super napisano in se absolutno strinjam. Naš mulo ima 13,5 mesecev  in se provamo koliko se pač le da držat teh načel in zaenkrat nam šiba.
Je pa res, da so otroci  zeloo različni, eni bolj zahtevni drugi manj, naš je med tistimi nezahtevnimi (vsaj za zdaj). In kot so otročki različni tako smo različne tudi mame. Vsaka naj posluša sebe in bo delala zagotovo najbolj prav:):)

Zvezdica05, tudi jaz sem mati takega malega občutljivčka. Pri meni je bila situacija takšna, da je prve tri mesece imela kolike in je dosti jokala, pomagalo je ujčanje na rokah. In seveda se je dete navadilo, da je nonstop pri mamici.

Tudi jaz sem pogosto na brzino opravila na wcju, ker je dete že tako jokalo, da je bilo celo zariplo...na koncu sem si jo še na wc s sabo nosila. Je pa zdaj pri 10m situacija veliko boljša, saj se zna sama toliko zamotiti z igračkami, da se celo stuširam v miru. Je pa res, da ne reagram več na vsaki jok in vem kdaj me res rabi in kdaj tuli, ker ji je tečno sami.

S tem nimam nikakršnih izkušenj(srčno upam, da jih bom nekega dne mela)... so ti nekatere punce izjemno lepo napisale(na trenutke sem bila kar solzna)... jaz pa ti pošiljam...



Uživaj v radosti materinstva.

Jaz sem pristaš cartanja toda ne za vsako ceno. Non stop ga meti na sebi prilimanega in z joško v ustih ni bilo zame (ne kot dojenje ampak kot tolaženje)

Prvo poslušaš sebe in svoje občutke, kdaj se najbolje počuti? Če ti cartanje ni težko ga cartaš, če ti je cartanje težko, vendar je občutek da ga ne bi cartala hujši, ga cartej in stisni zobe. Če pa ti je cartanje pretežko, da si izmozgana in veš da to ni to ga začni počasi navajati na to da je malo sam in nato zmeraj več. Fajn je da mu daš toplo flis dekico na podlago, ker v prvi vrsti dojenčki ne marajo mrzle podlage.

No pri meni je bilo tako, da sem ga morala cartati. Imel je hude krče in drugače preprosto ni šlo. To, da bo zaradi tega scartan mi takrat ni bilo niti najmanj pomembno. Po 8 mesecu, pa kljub temu, da je bil prej non stop v naročju, ni hotel biti v naročju niti za 30 sekund. In sem cartanje prav pogrešala. Šele po drugem letu ga lahko malo stisnem in pocartlam. Drugače pa ga takšnih in drugačnih razvad lahko odvadiš tudi po prvem letu je pa težje in bolj dolgotrajno. Kot je ugotovila tudi paštetka

naša sicer ni hotela biti na rokah, je pa vedno hotela vso pozornost (jo še vedno) in tudi jaz včasih ne morem niti pod tuš, skuhat pa itak ne-trenutno takoj pleza po mojih nogah. recepta kot vidiš nimam, očitno imajo eni tak karakter, ali kaj jaz vem, je pa zdaj mogoče vseeno malo lažje, čeprav me je po 2minutah, ko jo pustim samo že strah, da ne bo kam padla (še ne hodi). dosti staršev poznam, ki so imeli več otrok in so bili eni bolj samostojni, drugi pa too much zahtevni-tako da res ne vem če se da narediti kaj dosti. meni pomaga kakšna varuška vsake toliko časa, da si vsaj malo spočijem oz. vzamem čas zase.

lotty4 je napisala, da ji je težko, ko se sedaj otrok noče cartat. ja tud v tem so si različni. naša se prvih 8m ni hotela, sedaj pa kar skače pomeni ali možu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[/quote]

to je pa živa resnica.

Mama in otrok naj bi skupaj bila kot strune in lok na violini, skupaj naj dasta tisti lepi zvok. Razni bobni (tetke, revije in vso ostalo sranje) pa naj ostanejo lepo pred vrati.

[/quote]

Nalin kako si pa tole lepo povedala, res.

Naš je tudi navajen oz. razvajen . Ista situacija kot pri nekaterih, hude hude kolike, posledično zaradi tega non stop na rokah. Sedaj pri 5-ih mesecih se tu in tam že zamoti s kakšno igračko, vendar so mamine roke še vedno zakon. Sem zaradi tega nabavila mei tai. Komaj čakam, da se začne plaziti, takrat bodo tla postala bolj zanimiva .





_____________________________

Smo že trije, januarja bomo pa štirje :)!

Sem dokaj nova tukaj, ampak vseeno dam odgovor.
Evo jaz sem bila tudi ekstra pametna pri ta drugi in sem si mislila, kako me je izučila ta prva in kako mi je zdaj v drugo uspelo otroka ne navaditi na konstantno nošenje ipd. Ampak...rodila se je tretja in vse finte, ki so vžgale pri ta drugi očitno niso bile moje finte ampak njen karakter. Taka pač je in je šlo. Pri tretji ne gre in pika. Je pač bolj zahtevna in jaz jo lahko še tako navajam na bit sama, pa ni šans. Ker ko enkrat začne tulit je ne pomiri nič več. Zato raje tega ne počnem.
Ne vem...jaz mislim, da je vsak otrok svet zase in ti pač sporoči, kaj želi. Ti se potem odločiš koliko boš ustregel, da bosta usklajena. Včasih je treba več, včasih je dovolj manj.

otrok pri 5. tednih še vidi ne dobro, kaj šele, da bi jo razvadila... daj ji vso toplino, ki jo rabi... cartaj jo, nosi, če je treba...... nič hudega ji ne boš naredila, verjemi!

naša se do 7m ni znala čisto nič sama igrati, tudi sedaj še rabi pozornost, pa valda, da ji bom dala, če rabi......

Tudi jaz mislim, da otrok take starosti kot je tvoj res še ne more biti razvajen, seveda pa dobro ve, kaj mu paše in kaj ga pomirja in za to tudi prosi -joka. Po drugi strani dam Paštetki za prav, da ni treba da se mamici ob dojenčku meša in da ne more niti par minut porabiti zase, ker to v končni fazi škoduje dojenčku.
Če bo ona nezadovoljna, otroci imajo ful dobre senzorje za to in so tudi oni nervozni. Za svojo deklico bi umrla, ampak nimam nobene slabe vesti, če jo prepustim kdaj komu drugemu v varstvo in grem k npr. frizerju, na kakšno kavico s prijateljicami. Sej ne grem za cel dan, ampak malo se je treba odlimati in potem se vrnem polna energije in dobre volje, komaj čakam da spet vidim punčko in ona to čuti. Mama ne rabi biti mučenica, to sem v bistvu hotela povedat in ni treba treba da zarad otroka potem trpi celo odnos s partnerjem, namesto da bi ju to povezalo. 

Se  popolnoma strinjam s Speli

_____________________________

Upanje je mati neumnih.Toda, vsaka mati ljubi svoje otroke( en moder cinik)

Tocno tko.

Ce ne zmores sama....saj moz je gotovo kje v blizini...ali ne? Pa kaksna babica (in bohnedaj) "hudobna" tasca zna bit cisto fajn. Saj ponavadi ga radi crkljajo, peljejo na sprehod, previjejo...karkoli. Ti si pa spocij ta cas. Pejt v posteljo in pocivaj.

Se strinjam!

Jaz sem pri prvem prav pogrešala to cartanje na rokah. No, saj mi je bilo všeč, da je ob dojenju zaspal in sem ga samo preložila v posteljico, ampak sedaj mi je pa še bolj všeč, ko jo včasih zibam v naročju in tako sladko in trdno zaspančka pa jo šele nato odložim.
In priznam, da sem jo namerno začela tako uspavati, komaj kak mesec nazaj. Pred tem je zaspala na zizi ali sem jo božala po laskih v posteljici. Zdaj pa 100/h uživama obe - ona ko je v toplem naročju in jaz ko jo gledam ali čutim njeno glavo na mojem vratu. Ni lepšega. In želim, da bi čimbolj dolgo trajalo. Komaj pri drugem otroku vidiš, kako čas beži.


_____________________________

Šele, ko postaneš mama, začneš resnično cenit zdravje.

eh, moj je bil tudi tak...ni in ni hotel biti sam. večno cartanje...na momente hudičevo naporno...ampak smo  preživeli.

vse hudo itak hitro pozabiš, spomin na čudovito cartanje pa ostaja.


_____________________________

...vox populi...

Jaaaaa