Evo mismis se opravičuje, ker me cel popoldne ni bilo bilu, ampak na obisk je prišel moj najboljši prijatelj in je bil čas, da se posvetiva drug drugemu.
Punce, vam povem to so skoraj najlepši dnevi v mojem življenju, malo pivice, pa smotke, pa besede, takrat ko sva sama obdelava vse...njegove prve besede so bile: "A nam je uspelo?" , človek, ki me ima rad in mi privšči in mi/nama želi da bi nama uspelo... pa žalost zaradi mene, za naju, za nas....
Tipo ima 6,5 let starega sina in meni je mali perfekten, vedno ko pride k meni na obisk igrava igrice...
In ob takšnih "najinih" dnevih, ko sva sama in obujava spomine in se pogovoriva o vsem, so prefektni, mislim človek mi pove, kar moram slišati in to moški vidik (ki je itak različen od ženskega), brez olepšav, brez sprenevedanj, kaj pa če...moški so zakon, povejo ti zadeve, takšne kot so brez prikrivanj in mask, pove mi vse, tudi tisto kar nočem slišati ali razumeti, vse dobim serviran...potem smo malo jokali, pa tokrat ne zaradi mene, pač žalostna tema, malo smo se smejali, malo popili in veliko skadili...vmes smo z našim govorili po telefonu...
Uglavnom, poanta vsega tega je, da me ZELO veseli, ker imam dotično osebo ob sebi, tega mojega prijatelja, me veseli, da mi stoji ob strani in me kritizira, ko je upravičeno, in me tolaži, ko je potrebno, in me nasmeje, ko je smeh prazen jok...ne glede na kateri strani (moji ali njegovi)...uglavnom veseli me, ker sva se našla on in jaz, enaka v karakterjih, a tako različna v življenju.
no tale stavek je pa samo zanj... Hvala ti, ker si ti...
_____________________________
"Če ne moreš pomagati, nagajaj.
Važno je, da si zraven!"