Prvega sm rodila pr 19-ih,pa sem hodla v večerno šolo pa vse normalno. Zdaj sem stara 23 in pričakujem nasledni mesec že drugega .

Če si ga oba želita pol nič straha, jes osebno nisem za splav in nebi splavla pa če bi se vsi obrnili proti meni in bi bla sama z bebiko  To je nekaj najlepšega kaj se ti lahko zgodi v življernju,ko rodiš pa vidiš svojo malo štručko

hei kar pogumno!
sama sem stara 20 let (ko bo rojen bom že 21) partnet pa je bil maja 25! niti za sekundo nisva podvomila v to da bi obdržala otroka!!!!

tudi sama sem študentka (če sm bolj natančna sem še brucka... samo pomisli kaj me še čaka!!!!) fant pa je zaposlen, nisva polna denarja niti nimava premožnih staršev.... ampak naju misel na žene naprej in uliva voljo... sploh si ne moreš predstavljet kakšno motivacijo za vse ti da misel na otroka!!!

res od kar sem sem še veliko bolj motivirana za fax in use ostalo!

če imaš podporo partnerja potem kar ustrajaj-NE BO TI ŽAL!

Živjo!

Najprej iskrene, iskrene čestitke!!!!!!

Kar pogumno! Mislim, da tvoja situacija sploh ni nič grozna: sama si si želela bit mlada mami, partner te podpira in se veseli - to je najvažnejše.

Kar začni uživati v nosečnosti!!! Boš videla, kako čudovito obdobje je to. Sploh prva nosečnost, ko se lahko povačaš samo sama sebi. Ko imaš enega otročka že doma, nimaš nikoli toliko časa.

Lepo, mirno in zdravo  ti želim!

Brez skrbi, saj bo šlo.
Sama sem (izredna) študentka (kakor tudi partner, saj skupaj hodiva) in imava 7 mesečno pupo. Jaz sem stara 22, partner 25. Zanjo sva se zavestno odločila, četudi imava študij. Partner zraven še dela (na srečo ima enoizmensko delo) in moram povedat, da nama klapa. Sva zelo ponosna na hčerkico, ker nama pomeni vse. S študijem nimama problemov. Do sedaj sma naredila vse izpite, no ta teden imava še zadnjega za to leto. Nato pa naju še eno leto čaka, pa diploma seveda. Malečka je zelo pridna, čeprav te dni slabo spimo (ima že 4 zobke, zdaj rastejo še ostali, tako da verjetno zato) in morem povedat, da je vedno z nama. Ne dajema je v varstvo, razen, če morema nujno kam skočit. Pa gre, tudi učenje, tako da......
Če imaš voljo, bo že šlo. Sam ne si govorit, ah, naj gre ta izpit mimo, bom drugič....ker to lahko hitro pride v navado. Daj vse od sebe. Mene poleg partnerja seveda tudi pupika daje moč, da šolo speljem do konca in sama sebi dokažem, da zmorem.

Lp

Čestitke!

Kar pogumno, boš videla kako lepo je biti mama!

Zanosila sem pri 22-ih, rodila pri 23-ih.

Najprej .Želim ti lepo nosečnost in enega lepega ,zdravega dojenčka

Stara sem bila 19 let prvi letnik faksa ko sem zanosila.Faks sem pustila in se redno zaposlila ,da sem dobivala vsaj nekaj porodniške,kajti tudi mož je bil še v šoli.Nisva imela nič.Pri njemu sva si zrihtala eno sobico in v njej smo bili vsi trije.Bila sem sama z Maticom kajti on je hodil domov le ob vikendih,ko ni bil v šoli.Potem pa je končal šolanje in zopet odšel v vojsko(takrat je bilo to še nujno)in spet sem bila sama.Namreč nimam svojih staršev in sem se preselila k njemu 150 km stran,tam kjer nisem poznala nikogar.Kmalu sem spoznala ljudi,mož je prišel iz vojske,preselili smo se v najemniško stanovanje ,skratka bili smo samo en z drugim .Dobila sva še eno zlato punčko in si počasi začeli urejat hiško.Pred dvemi leti smo se vselili v hišico ljubezni in dobili še enega sončka.Danes živimo en za drugega in se imamo zelooooo lepo.Tako da:KJER JE LJUBEZEN JE VSE.Moram pa ti povedat da ko smo se vselili v blok sva imela vsak eno potovalko in nič več.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hej, normalno je, da si malo prestrašena, sploh, če nisi pričakovala. Sej maš še dost časa, da se privadiš

Ne, resno. Jest sem bila vedno za to, da ženske mlade začnejo delat na otrocih, še posebej, če se pojavijo kaki problemi, ker leta potem prehitro minevajo, otrok pa ni
Kar pogumno, vse bo še ok!

to je popolnoma norm. da si sedaj prestrašena,kako boš rodila,kako boš mamica,kje boš dobila denar..
tud mene je blo zlo strah,pa sem si dojenčka zelo zelo želela in si že od malih nog govorila da bom mlada mamica(stara sem 20 let).
sedaj sem v 19.t nosečnosti in ti morm rečt da je to neki najlepšega v življenju in da še nikoli se mi ni zgodilo da bi vsako jutro vstala dobre volje ker,ko pomislim da pod srčkom nosim detece vse lažje premagam.
in boš videla,da boš s tedni pridobivala toliko samozaupanja,za katerega se ti niti sanjalo n da ga imaš v sebi!
ni zmeri lahko,sploh ko si mlad(stanovanje,šola oz. služba,izpit za avto..)ampak verjemi vase!!
mogoče sm zabluzila,ampak boš vidla ko bo ta negotovost mimo boš najsrečnejša ženska na svetu!!pa še

Najprej čestitke tudi od mene

Naj ti povem da sem v 20. tednu  , stara sem 25 let, moj dragi 26.Nevem al se to šteje pod mlada starša ali ne, toda staro se sigurno ne počutim 

Jst imam službo za nedoločen čas, on tudi, samo nimava svojega stanovanja, živiva v najemniškem, od staršev ne moreva pričakovati kake denarne ali kakršne koli pomoči, ker nismo v najboljših odnostih.Poleg tega je imel še prometno nesrečo in morava službo kombinirati samo z enim avtom. Prišparanega denarja pa tudi nimava nič,za sproti dovolj, samo vedno pridejo kaki nepričakovani stroški, tako da vsi prihranki gredo.


Tudi  midva se  mal bojiva kako bo potem ko bo še en novi družinski član, ampak si ga oba neizmerno želiva....Tako da nisi edina, ki te skrbi, vrjemi....


Sej bo, zate, zame in za vse!

Srečno!



< Sporočilo je popravil Claudi -- 7.7.2008 19:53:38 >

tudi jaz sem pri 21 prvič zanosila sedaj pa sem stara 28 let in imam dva sončka 7 letnega princa AMADEJA in 6 mescev staro princesko STAŠKO!!!!!IN MI NIKOLI NI BIBILO ŽAL DA SEM TAKO HITRO ZANOSILA!!!!lepo zdravo in predvsem polno sreče in novih pričakovanj ti želim v nosečnosti

Čestitke in srečno, mirno ter zdravo nosečnost ti želim.

Predvsem pa, nisi premlada. Po bio-uri si idealna za mamico (20-25 let). Tudi če še nimaš vsega zrihtanega, se ne bo svet podrl. Uredita si najnujnejše, ostalo pa sproti in po potrebi. Tudi naju je presenetilo, sem bila pri porodu samo 1 leto starejša, kot si sedaj ti. Mož sicer dela, za nedoločen delovni čas, majhna plača, sama študiram, brez štipendije, sva pri njegovih, imava bogi avto, njegove stare kredite, tečno taščo, zahtevnega otroka... Stvari se počasi sukajo na dosti bolje, ampak otročka smo dobili v ne ravno rožnato situacijo.

Vse se obrne, vse se zrihta. Verjemi. Otroček ti bo dal samo dodatno vzpodbudo in motivacijo. Da ne govorim o srečnih trenutkih, o iskricah v drobnih očkah... Ko boš do konca dojela, da te čaka blagoslov, boš presrečna.

Bo mogoče malo težje, otroci so zahtevni, ampak ti boš takrat na malčka gledala iz povsem drugega zornega kota. To bo tvoje malo dete, za katerega boš naredila vse. Z veseljem. Prek trnja in križev do sladkih trenutkov.

Pa še to: si še mlada in imaš ogromno energije. Tako za malčka, kot za življenje nasploh, za vse potrebno. Izkoristi to. In se veseli, da se bo tudi dete prismejalo na ta svet.
Le pogumno. Časa za pripravo na  imaš več kot dovolj. Pa še partnerja ob strani, družino in prijatelje. Na faksu pa imaš kot mamica marsikateri bonus. In še kak opravljen izpit do prihoda malčka, pa bo.

Tvoji občutki so pa čisto normalni. Vzemita si čas, da dojameta in se privadita, potem pa pogumno in veselo na delo.

 Čestitke še enkrat.

< Sporočilo je popravil massylou -- 7.7.2008 23:14:12 >

Go for it!!
Kaj naj ti rečem, kot da se  z vpljo da! Tudi sama sem zanosila pri 20, rodila nedonošenčka, vse nama je šlo narobe oz. ne po načrtih. Je pa moj bil 4 leta starejši in je imel zaposlitev. Do pred 1 mesecem smo živeli pri mojih starših, ta čas sem končala vse izpiote, se zaposlila, mož dela, smo se preselili na svoje, tamali gre septembra v vrtec,... Vse se je lepo izteklo in ti povem, da nebi zamenjala za nič na svetu. Rada sem mlada mamica!!

Vedno se sprašuješ, če si pripravljen, ker ne veš kako bo to zgledalo, če zmoreš,...
Sama sem zanosila pri 27., mož jih je imel 33. Imela sva končan študij, službi za nedoločen čas, stanovanje, 2 avtomobila in veliko željo po otročko. Zanosila sem načrtno, a sem se kljub temu takoj po zanositvi nekaj dni spraševala, če sva res pripravljena, če nama bo šlo.