pika, oddahni si. odmisli vse postopke, vse neuspehe. pusti času čas....potem pa boš videla.

in ja, jaz sem bila proti koncu že tudi čudna...




_____________________________

...vox populi...

Pika74 - Verjamem, da boš naredila najbolje, kar znaš in zmoreš .
So trenutki, ko enostavno ne zmoremo več čez vse ovire in ne zmoremo zadovoljit vseh svojih želja. Takrat se nam zgodi ravno tako kot tebi - želja naenkrat usahne - na videz, v ospredje prihajajo druge potrebe in cilji, ki jih lahko dosežemo z manjšim naporom in vlaganjem.  Ker nam v tistem trenutku predstavlja odrešitev - ker drugače bi se naše telo sesulo  - tako psihično kot fizično.
Mislim, da se je tako zgodilo tudi pri tebi. Ta velika želja je zaradi potrebe po varnosti in preživetju malo usahnila. Hvala bogu si odkrila in začela spoznavat še svoje druge velike želje in interese. V času ko se boš le tem posvetila in v njih dosegala uspehe in se počutila ter delovala srečno se bo ponovno vrnila ta želja po - ker smo ljudje egoistična bitja in si želimo v življenju doseči, vse kar je v naših sličicah.

Želim ti in verjamem, da boš sedaj ko boš sproščena in malo manj obremenjena nepričakovano prejela to svoje najlepše darilce. Držim pesti zate , da ti uspe doseči tisto, kar si sama najbolj želiš.

Naj ti povem, da je moja sodelavka dve leti v službi govorila, da je zanjo končano. Povedali so ji, da sploh nima smisla, da gre v postopek. Da pa ne moreta biti brez otrok, se prijavila za posvojitev. Nato je zanosila po naravni poti in danes je srečna mamica mesec dni starega .
Verjamem in vem, da se boš odločila prav .

O Pika živjo

saj ne vem al naj se smejem al jočem.Pr meni je isto po mojem sem trenutno v tej fazi.Čeprav tole traja že kar lep čas. Po 7 letih neuspehov(6xivf,2x zamrznjenčki,spontanci..),bi človek z lahkoto rekel NE GREM SE VEČ.DOST MAM TEGA Ampak,jaz se ne dam.Prijavila sem se še v MB,pa da vidimo,če nam na štajarskem koncu mogoče rata.
Tako da Pikica te čisto razumem.Mislim,da ti ne usiha želja po ,ampak so razočaranja tako velika,da te vse skupaj prizemlji in na koncu ugotoviš,da  ni vse na svetu.Da lahko živiš z svojim partnerjem čisto normalno življenje.

Veš do česa sem še prišla.

V tem obdobju,ko so prijateljica postajale mame,sem jih na žalost ful izgubila.No ne vem,če se ravno temu reče prijateljice ampak pustmo malenkosti.Sej po eni strani jih razumem Dela je ful,navajanja en na drugega in prilagajanja.Skratka jih pogrešaš v življenju.Nekatere,ne vse No,na koncu sem prišla do te ugotovitve,da še malo počakam in bodo ti otroci toliko veliki in samostojni,da pozabiš na misli o dojenčkih,pa tudi ljudje okoli tebe ne delajo več na .In bo spet vse po starem.
Mogoče sem tole mal čudno napisala,samo včasih je čustva res težko spravit na papir,sploh pa da je smiselno.

Pika,
tudi moja zgodba je podobna,
punce so ti že veliko napisale, se kar strinjam,
tudi sama sem si vzela pavzo, zgleda da kar celoletno,in verjamem, da bom sama začutila,kdaj bom spet pripravljena za nov postopek,
tako da tudi jaz skušam izkoristit prosti čas zase, za naju ,da sva skupaj, in uživava....mislim, da bo čas že prinesel svoje...tudi tebi!!

Tudi jaz sem kar dolgo premišljevala, kaj naj ti napišem...edino kar lahko rečem je, da te občudujem. Sama ne vem, če bi zmogla tako trnovo pot.
Vse dobro ti želim

Tudi meni se zdi,da mi je že skoraj vseeno ali boma kdaj imela  ali ne.Po 10 letih se res naješ bolnic,postopkov,injekcij pa nasvezadnje tudi upanja in nato- vedno znova !
Se mi zdi,da sedaj ko sem menjala še službo(po 13 letih) in ko pridejo nečakice na obisk_beri počitnice-mi je kar prav,ko grejo domov in je v hiši spet mir!Sem se prijavila v nov postopek-6- pa se nekak ne morem odločit,če bi sploh še šla,...
Res te razumem,da po tako dolgih letih upanja in nato razočaranja,se je prav težko spoh še spravt delat otroke( ),pa pol ko ti kaka tetka razlaga,da se sam sprosti-pol pa bo!-najraj bi jo kar na gobec

Če rabiš pavzo,si jo kar vzemi! Imej se lepo in uživaj življenje

Zdravo Pika.
Tut jest imam zadnje čase podobna razmišljanja. Čeprav sta pred mano še dva postopka, močno razmišljam o tem da sploh ne bi več šla. Tko dost mi je vsega!Sita sem! Pa ne bojim se punkcij in inekcij, to je vse šala mala, ampak to upanje....zdaj prav hočem da umre, da se čimprej sprijaznem z usodo ki mi ni dana in si dokončno obrnem življenje drugam.Vedno sem imela slutnje da nikoli ne bom mama in tko me je strah tega. Pa ne vem zakaj? Saj je veliko ljudi , ki nimajo otrok, pa sej to ni nič takega, važno da sta partnerja srečna skupaj. Sej so tut druge stvari v življenju samo prilagoditi si ga je treba tako.
To upanje me ubija, tisto ko doma čakaš na test (to je res pravi psiho test) in si tako močno močno želim in vsakič je težje, ko je želja neizpolnjena in se spet poruši svet.In se spet znova in znova sestavljam nazaj, rane pa ostajajo.Pa se jokam zakaj ravno jaz?!Ne verjamem več v Boga! 
Tko vidiš sem tut jest "čudna". Al me pa hormoni dajejo, danes je deveti dan po transferju jest pa že voham da mi zopet trka .Komaj čakam da bom 50 let stara, takrat teh problemov sigurno ne bom več imela.

Je pa Karmen dobr napisala.Lahko je to tvoje razmišljanje, da ne čutiš več želje samo obrambni sistem, podzavest.Če bi slučajno zanosila, bi se razmišljanje sigurno v trenutku spremenilo.

Kakorkoli že Pika, jest ti želim predvsem to, da poslušaš svoje srce in si srečna taka kot si. Pa da se imata s svojim možekom rada, to je najbolj važno. Drži se!

Pika čau,

sem brala, kaj so ti punce napisale pa sem si rekla, sej so ti že vse povedale!

Jaz bi ti rada napisala samo to, da nisi sama. Veliko nas čuti enako. Nisi čudna. Ko se meseci spemenijo v leta, ko se skoraj ne spomniš več, kateri postopek po vrsti že imaš, pregoriš. Pregoriš zaradi razočaranja.

Ampak želja ostane. Skrita globoko v tebi. In, ko pride pravi čas spet zagori in ti da nov zagon in novo moč. Jaz verjamem, da je tako in v nič drugega nočem verjeti. Verjamem v to, da bo prišel pravi čas.

Zate. Za vse nas, ki se trudimo in upamo.

_____________________________

" Neka bude, što biti nemože."
P.P.Njegoš

Ojla,

po dolgem času se spet oglašam... sem bila nekaj časa malo stran.
Hvala vsem, ki ste se oglasile.



Zaenkrat je v moji glavi še vedno neka praznina... z možgani na off in čivavo ob strani ... ob zadnjem obisku ginekologa pa me je le-ta prepričal, da se splača it še v 5. postopek (po njegovih besedah sem kot zgledna pacientka dobila še 2 zastonj postopka in bi bilo škoda, da jih ne bi izkoristila )... tko, da imam sedaj spet napotnico v roki... in morda tja do konca leta spet poskusiva s srečo...

Lp


_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

Vem pika da je težko sam brez poskusov pa tut ne pridemo nikamor, tak pač je
mislim nate

Pika74

že nazaj z morja?

Drugače pa mislim, da ti je teta ginekologinja povedla prav, imaš še dva postopka, ti se samo odloči kje jih boš izkoristila, ali bo to LJ ali Reš.
V končni fazi, zakaj pa ne bi izkoristila vseh postopkov, ki ti pripadajo, za katere smo tako upale, da jih bomo dobile. Vrži se v vodo in plavaj in hitro pokliči sestro Miro, da ti dobiš datum za postopek.

Pa saj veš, da močno navijam  zate.



_____________________________

"Če ne moreš pomagati, nagajaj.
Važno je, da si zraven!"

jaz te razumem... sem ze neki casa na istem kot ti... ne da si ne zelim... si pa tud ne zelim vec... ne znam razlozit, ampak jaz sem v nekaksni fazi, ko mi je vseeno ce rata al pa ne... kot da sem se nekak sprijaznila oz si nicesar vec ne zelim in sem se prepustila - kar bo pa bo...

le da pri meni ni se 8 let... je pa 3 leta... pa mam tok rada zivljenje, da se res ne rabim sekirat se za take stvari... ker se zavedam, da bolj kot si zelis, slabse je...

nam pac ni vse usojeno v zivljenju in tudi ne drzi tisto, ce si res full zelis, to dobis... cisto vsega pac ne moremo imet... in ce nam bo namenjeno, nam bo, ce ne pa pac ne... ne bo konc sveta zarad tega... zivljenje je se vedno moje in si ga bom naredila v vsakem primeru najlepsega kar je mozno... ;)

No tocno tko nekako razmisljam jaz... ker zivim SVOJE zivljenje... in moje je. In kje bom nasla se prostor za kaksnega clana... vcasih mi zmanjka energije celo zase, kje bo sele za otroka!? O tem in podobnem razmisljam kar pogosto... vendar se ne obremenjujem. Ce slucajno rata, itak vem da bom zacela razmisljat drugace... ;)

tako bo, kot bos ti hotela in zelela... in nic drugace... ce ne bos zelela bit cudna, pac ne bos...

 pr nama je ze skoz tko..... nekako..... jaz sem se nekak tko naregulirala, da sem si rekla, ce bo kdaj po naravni poti ratal super, ce ne bo pa tud brez otrocka fajn..... on bi pa ze zdej na umetno sel... hm!? no, meni se nikamor ne mudi.....

A ti tud pika!!?? No, ocitno najbl prehitevam casovno.....

Pika nisi čudna, samo pač toliko se"matrata" pa nič ni bilo,... težko je to verjamem, samo ostani močna. Takrat ko bos najmanj pričakovala se bo zgodilo in bosta srečna starša.

ves tudi meni se občasno dogaja, pa si sama pri sebi rečem, ne bom sploh toliko mislila na to, čeprav globoko  v sebi še zmeraj upam, da pa vseeno bo.. in ko pride , sem popolnoma razočarana, jezna,... in zelja počasi usiha,...

pa srečno kakorkoli se boš že odločila.


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Pika 74. držim pesti da ti čimprej rata. Ti sam ne obupat. Želim ti čimprej en velik  .

lp

Pika, mi (in ne samo mi) ki že dolgo spremljamo tvojo zgodbo pomoje nimamo kančka obsojanja v sebi, niti nam nisi čudna. Zakaj le? Po vseh sranjih, ki si jih dala čez je razumljivo. In še enkrat - ti si IKONA, stara moja!!



_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Pikolina, jaz sem tole brala že ful dolgo nazaj, še preden sem šla na morje in veliko premišljevala o tem, pravzaprav bolj mislila na tebe, ker ne vem, kaj bi rekla. Ker sem prenerodna, da bi ti kaj povedala, kar že ni bilo povedano. Ker (itak) da je meni vseno, kako se boš ti oz. kako se bosta vidva odločila, bosta zame vedno storila prav in v mojih očeh ne izgubila niti kanček simpatije. Ker vem, da si/sta na mestu, človeka da ju vikaš in ker vem, da sta dala čez toliko, kot marsikater ne bi v treh življenjih in ker se imata še vedno (ali zato) tako rada in se spoštujeta. Res, lahko sta vzor marsikomu.

Ti/vama pa vseeno želim tisto, kar si tudi sama nekje potihem, če ne več naglas, najbolj želita. Pa da te stisnem, da ti kosti popokajo, ko te vidim.  No, saj dosti ne bi bilo treba, drobižek

< Sporočilo je popravil Volga -- 25.7.2008 10:13:19 >

Sva si res podobne midve .
Jst sm glih zadnč rekla mojmu... ej, pr sosed bojo mel kmal 4. pa je ona mlajš od mene... in sm rekla, lej, sej jih majo oni tok, da jih nama sploh ni treba imet ... pa mi je reku nazaj... sploh ni smešn... jest si ga pa želim . Pismu... sm se kr zamisnla nad svojo izjavo... .

No in pol sva debatirala... in je reku, da morva it še na postopke in da bova hodila, dokler ne bo ratal...

Ma se spomnem, ko sm bla v postopku, in je pršla , sem bla jest tkoj ZA, da greva še probat... on je bil pa takrat ful proti... češ, da preveč trpim (telesno) in da ni vredn... zdej pa očitno že spet dobr zgledam in bo treba spet it počas... ma nočem še razmišljat o tem. Vsaj do septembra še ne.

In še neki... zadnjič mi je ginekolog reku, da je eni ratalo, ko je šla 21x v postopek.... upam, da bo nam kaj prej ratal... ker  res ne bi rada šla 21x skoz tole.



_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

Volga, ZARA, s@nny, sakul in ostale - hvala vam

_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

o madonca.....

_____________________________

...vox populi...

Če greš 2x na leto v postopek, je to dobrih 10 let...

_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P