Punčica, ti želim, da bi ti te užitke v nadaljno prinesla družina oz. če smo bolj natančni en njen dotični član .

Ampak ljudje nismo niti mačke, niti živali. Če pa se  ti tako počutiš, pa kar daj. Jaz se ne.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Tanikaa, a ni tako, da se orroci od staršev učijo vrednot in pomembnih stvari v življenju? Če otrok skoz gleda kako zelo je mami pomemben videz in čimveč snubcev, potem tudi njej to postane pomembno. Ne rečem, npr Dave Peltzer ipd, so otroci, ki uvidijo napake staršev in postanjejo drugačni, a najpogosteje se spremenimo v takšne starše kot so bili naši (kolikokrat rečeš kakšno stvar svijim otrokom točno tako kot so jo rekli tebi?), ali pa se tako trudimo, da ne bi bili, da je to spet pretiravanje v drugo smer.

A ti se maš za mačko, psa , ne vem kako lahko to primerjaš z ljudmi

Nekatere vzorce vsekakor prevzameš. Temu ne oporekam. Jaz hočem povedat samo to, da ni nujno, ne padeš daleč od drevesa. Določene vzorce prevzameš, večino in veliko pa si jih pridobiš skozi izkušnje in življenje. Na primer moji mami je svetinja sterilno stanovanje. Meni ni. Moja mama takoj pobere perilo, ko se posuši. Jaz lahko mirno sedim za mizo, kadim in skozi okno gledam kak ga namakajo prve dežne kaplje. Pri mojem možu je bilo doma normalno, da sta se starša pogovarjala z povišanim tonom, on tega ne dela. Torej je padel daleč od drevesa. Upam, da razumeš kaj hočem povedat.

Še ta primerjava na primer. Ni nujno, da je sin morilca morilec, da je hčerka prostituke prostituka.

< Sporočilo je popravil tanikaa -- 10.7.2008 14:39:12 >

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Nenya, po moje so otroci veliko več kot ogledalo staršev! Seveda imaš kot starš določen vpliv nanje, sploh na začetku, ampak v puberteti ta vpliv pada in človek se postavi na svoje noge - zato pa je to naporno obdobje...

MOji mami je strašno pomemben videz - ne jaz, ne moja sestra se ne lišpava in nama je dokaj vseeno, kako sva oblečeni, samo da nama je dovolj toplo... Včasih oz. po moje kar večinoma, če so otroci količkaj pametni, spoznajo napake staršev - vprašanje je, če jih kljub temu ne bojo ponavljali, ampak uvid je že prvi korak...

Seveda lahko potem delamo ravno obratno in jaz svoji tamali recimo nikoli ne bom rekla, da je za lepoto treba potrpet in da naj nosi to pa to kiklco na srečanje sorodnikov, da bo luškana in bom mogoče pretiravala v drugo smer, ampak če se zavedaš, česa ne maraš in lahko to razložiš in argumentiraš in pustiš odprto komunikacijo, potem se mi zdi, da bo še vse ok. Recimo če si bo moja punči sama dejansko želela it na piknik v oblekci z volančki, pa naj gre!

Do zdaj se še nisem dobila, da bi mali rekla nekaj, česar sama nisem hotela slišat, je pa res, da je še dojenčica - 1 leto ima. Ampak po moje je zato tu še partner, ki vse skup blaži iz druge strani... Vsekakor ne bi bila tako pesimistična, da bi rekla, da pridejo otroci tako daleč kot starši  - potem ne bi bilo napredka...

Ne nimam se za nič od tega, ampak sem samo primerjala obnašanje obeh specij.  

Se strinjam. Odgovornosti zelo manjka!