Pozdravljene vse mamice in tiste, ki to šele boste!

Mi smo pred dvema letoma postali srečna družinica, ko je na svet privekala naša pupika. Sama sem odraščala kot edinka in si vedno želela bratca ali sestrico, pa je "štorklja" ni in ni hotela prinesti , zato sem si obljubila, da bom jaz imela vsaj dva otroka, pa tudi partner me že nagovarja za novi naraščaj. Me pa malce skrbi, kako bom uspela potem vse porihtati, ko pa že zdaj včasih komaj uspem, pa imava samo eno punčko. Saj mi partner pomaga pri vzgoji in je dobesedno zaljubljen v najino pikico, ampak večino časa kar nekaj divjam... zjutraj v vrtec pa hitro v službo, potem spet lovim minute, da ujemem 16. uro predno zaprejo vrtec, pa hitro v v trgovino, pa nekaj skuhati za kosilo, tamala bi rada da se mami z njo igra in zvečer, ko tamalo uspavam sem čisto zmozgana. Saj jo babi in dedi počuvata enkrat na teden, ampak tisti dan jaz izkoristim, da hišo vsaj malo pospravim, pomijem, zlikam perilo itd. Pa saj veste kako to gre  tako da ne bom več dolgovezla.

Po eni strani si želim še enega otroka, po drugi pa ne vem kako bom zmogla vse obveznosti. Rajši bi še počakala kakšno leto, da bo naša pupika že malo bolj samostojna.

Kakšne pa so kaj vaše izkušnje?

Ah,dej no dej.Vse se da,boš videla.
Kako pa takšne mamice,iki sem jaz: ki smo cele dneve same z dvema otrokoma,pa imamo vse doma psopravljeno ipd.
jaz sem vse z otroci delala-kuhanje,pospravljanje,likanje.Drugič sem zanosila,ko je mali imela 18 mesecev :)
je teško to ne rečem,a vse mine

Pri nas je razlika 2.5l in bo še enkrat točno 2.5l.
Tudi jaz sem cele dneve sama, babi in dedi živita daleč tako, da niti enkrat na teden nimam dodatne pomoči.
Trenutno delam po 4 ure in sta obe pupiki dopoldan v vrtcu. POtem pa prišibamo domov, me čaka in kuhanje in pospravljanje in likanje in igranje in vse...
Teh hišnih del ne bo nikoli sfalilo, tudi ko bo tvoja hči kakšno leto starejša tako, da jaz zaradi tega ne bi čakala.


_____________________________

Moji sončki
24.1.2004 Ema
06.8.2006 Lara
31.1.2009 Erik

Saj imaš prav po eni strani Lunc_a, vse se da če se hoče, pa čeprav je to veliko lažje reči kot narediti  Ampak katerokoli kolegico, za katero vem da ima dva otroka ali več, vprašam kako uspe porihtati stvari, jih 90% živi v isti hiši s starimi starši in večjega otroka čuvajo večinoma oni, edina znanka, ki pa tega "luksuza" nima pa je vedno na robu živčnega zloma ko jo srečam. 

P.S.: Kako za božjo voljo ti pa uspe likati z otrokom? Kuhanje ja, pospravljanje mogoče, ampak likanje?

Takoj oz. še predno sva imela prvo , sva vedela in se že pogovarjala, da bova imela več otrok - kot vidva. No, potem se je res tudi takoj napovedala še ena: zdaj sem 4 mesece , moja mala pa ima ravno 1 leto.

Ma, če vsi zmorejo, zakaj pa ne bi še mi? Zmorejo celo samohranilke z več otroci, pa ne bi me s fajnimi partnerji? Jaz trenutno ne smem nič, pa vseeno gre, tak da ko se rodi in bom lahko spet normalno dvigala vse in delala vse, bo po moje precej lažje...

Drugič pa: z dvema otrokoma ni 2x več dela, to ti vsak reče. je več dela, ni ga pa 2x več. Stanovanje je isto za pospravit, igaš se z obema hkrati, kasneje se pa itak igrata skupaj in te kmalu še naženeta iz sobe, da ju ne moti... Tak da po moje bo šlo, samo pogum! Lažje je met dva mala otroka kot pa zelo različno stara, ki ju čisto druge stvari zanimajo...

Lunca, najina bo stara 18 mesecev, ko bo druga privekala!

Pri nas je razlike 23 mesecev, hčerka je stara 2,5 let, sin pa 7 mesecev. Pa ni težav. Aja pa da ne pozabim dodat, da nimamo babi servisa na voljo. Za vse smo sami in vseeno gre. Iskreno rečeno, se mi zdi zdaj, ko ima sin 7 mesecev, vse skupaj precej lažje. Mala dva se med seboj zamotita, tako da imam pogosto precej manj dela kot sem ga imela samo z enim otrokom. Je pa res, da sta zaljubljena eden v drugega , kar verjetno vse skupaj precej olajša.
Tudi sama sem imela podobne pomisleke kako bom zmogla vse skupaj. Ampak na koncu ugotoviš, da je z dvema veliko bolj lušno kot samo z enim. Ne rečem, da ni dnevov, ko si uničen, ampak na koncu, ko potegneš črto, ugotoviš, da bi vse skupaj še enkrat ponovil .

sem prebrala tvoj post. praviš, da je mož del vsakdanjega družinskega življenja, potem pa pišeš, da punčko ti pelješ v vrtec, jo greš iskat, nakupit, skuhat, daš spat ... ja takole se resnično z razlogom sprašuješ kako boš folgala dva.

če si bosta pa razdelila delo, vam bo šlo pa brez večjih težav.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Večino so ti itak že druge napisale. Pri nas pričakujemo 2. Sva pa najprej imela željo po 2-letni razkliki, pa se je potem nabralo preveč dodatnega dela, zamud, kupili smo nekončano hišo... in vse skupaj zamaknili za leto dni. Med otrokoma bo tri leta razlike. Mene ne skrbi, kako bom folgala delo, ampak edino, kako bo mali sprejel novega člana, ker je precej navezan name, ampak imamo še dovolj časa za počasne spremembe.
Kar se pa spodnjega stavka tiče:

Pa kaj je tako hudo pomembno pri likanju? Pač ne zlikaš, pa je. Ok, tistih nekaj srajc za v službo, ostalo pa malo omejiš in je dela 90% manj. Enako malo spremeniš kriterije pri vsem ostalem, pa ti ostane veliko časa za otroke. Če pa želiš imeti vse pospravljeno in sčiščeno v nulo, vse polikano in porihtano, potem je pa tega časa, sploh še kakšnega časa zase občutno manj ali pa nič.
Vsak si naredi svoje prioritete. Meni je čas za otroka/e pomemben, zato počnem drugega dela, ki je po ne vem kakšnih merilih obvezno, toliko manj.

Izkoristi čas ko se mož igra z otrokom, takrat pojdi likat. Jst kar rečem če vidim da jih lahko pazi, ˝na pazi otroke grem likat˝ Moj jih vedno, pa tut ko ne likam.

Če ti jih ne pazi, pol pa naj si sam lika, saj so na svetu tud zato da kaj v gospodinjstvu pomagajo ane.

Mi imamo razliko 3,5 l, sedaj so stari 4,5 in 1 leto.Več naredim če so obe doma, kot da imam sam tamalo, ful se zamotijo in igrajo skupi. Ko je imela tamala 6 m, sem jo dala v sosednjo sobo na tla in tavelika se je igrala z njo, jst sm pa skor 2 uri pucala in likala. Tko so bile pridne.
Na začetku je sigurno mal naporno sam pol ko si mal organiziraš gre, posebno če imaš pomoč in podporo moža.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Likanje v prvih mesecih je bilo tako,da sem ga dala v hotsling in je bil notri,potem pa z animacijo

no naš sonček bo naslednji mesec dopolnil dve leti in sva se sedaj začela pogovarjati o drugem ... prej se mi je zdelo še absolutno prezgodaj (tako je le moje mišljenje)

temu se da tud izognit... jaz nisem likalni drzala v roki ze cca 5 let... pa mam vse lepo in 'zlikano'...

po teh besedah se mi je porodila misel: da je bla moja mati ocitno super mati - nas je imela tri! najprej mojga brata, ko je bil on star tri leta je dobila mene, ko sem bla jst stara malo manj kot dve leti, pa je imela se mlajsga bratca... pa je vse sfolgala sama...

je pa fino, ce tvoj partner nebi bil samo zaljubljen v vajino hci, ampak bi tud kej pri gospodinjskih opravilih pomagu... ne samo pri vzgoji hcere!?

ampak kukr si ga navadla pac...

Hvala punce za vaše pozitivne izkušnje in spodbudne besede! Ko sem brala vaše odgovore sem videla, da res preveč kompliciram stvari. Priznam, da sem ena tistih perfekcionistk, ki morajo imeti vse tipi top pošlihtano, čeprav to sedaj z otrokom zahteva vedno več truda in na koncu mi zase zmanjka časa. Se bom pač mogla naučiti sprijazniti, da verjetno ob dveh otrokih ne bo vse vedno pospravljeno, zlikano in ne vem kaj še, ampak bo pa naša družinica toliko bolj srečna in mi bo moja hčerkica verjetno veliko bolj hvaležna za bratca ali sestrico, kot pa za hiško iz škatlice.

Res ste mi odprle oči in kdo ve... mogoče pa z mojim dragim že kmalu začneva delati na novem

V prvem postu sem mogoče res pustila napačni vtis da se moj dragi nič ne ukvarja z otrokom, ampak nažalost ima takšno službo, da se vsak dan cca. 3 ure vozi v službo in domov, zvečer pa si definitivno vzame čas za družinske trenutke, tako da se definitivno trudi kolikor se da. Postaja pa ta življenjski tempo vedno bolj nor in vsi se bomo morali naučiti, kako čim bolje izkoristiti tisto malo časa, ki ga družina preživi skupaj.

Lep dan še naprej vsem skupaj in še enkrat hvala!

Ah,veš kaj,tudi vse pospravljeno imaš lahko ob 2 otrokih    samo organizacija je potrebna ;)

Pri nas je razlike 4leta. Nekako sva želala, da je en otrok "samostojen" (čist, se sam obleče, govori...) pa bomo imeli drugega. Ne se sekirat že za naprej, če si otroka želita bosta zmogla vse. delo si porazdelita, morda ne bo tako pospravljeno kot prej...ampak ni lepšega kot bratec in sestrica, ki se imata rada. Sin mi je včeraj rekel "hvala mamica, da si mi rodila sestrico!"...  Full je vesel, full jo ima rad, mi2 sva pa tudi vesela, da sva s eodločila za še enega otročka.
Kar pogumno!

Mi živimo daleč stran od babic in dedkov, pa sva se še za enega odločila zelo zgodaj. Žal ni prišlo do tega, tako da bo malo večja razlika.
Tako ti povem. Kot so ti druge rekle, če je treba, se vse da. Pri meni je bilo tako, da je bila druga nos. težja od prve, imela sem tudi sladkorno. Bila sem skoraj sama za vse. Prva hčerka pa stara 1 leto in postajala vedno bolj živahna. Priznam, da mi je bilo zelo naporno.
Zdaj se spet odločava za še enega in mislim, da bo precej lažje. Tisto "tahudo" fazo, ko je tamala shodila, smo dali čez, sama se že zaigra... Še vedno je akcija, ampak sept. gre v vrtec, tako da bo lažje.
Tvoj mali je star 2 leti. No, toliko bo moja čez 4 mesece.

ne, jaz sem dobila občutek, da nič ne prispeva v gospodinjstvu.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Vse gre kar se mora,čimmanj komplicirat,kar ne nardiš danes boš pač ju3,če sfolgaš enega,še boš dva,meni se zdi da še je boljše,saj se tamala2 skupaj igrata,medtem ko jaz kaj postorim po hiši,stara pa sta 3 in 1 leto.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

naša bejbika bo stara 15 mesecev in še ne čutim želje po drugem otroku..čeprav sem vedno govorila da bi imela dva. z možem sva za vse več ali manj sama, ker nimava kakšnih starih staršev, ki bi tamalo čuvali in naju že ona dovolj zmatra-tako da si zaenkrat res ne predstavljam ineti še enega. čakam, da bi si zaželela še enega, tako kot sem si želela prvega, ker ne bi rada počela nekaj na silo, nosečnost itd. je itak že sama po sebi dovolj naporna, pa tudi če gre vse bp. ne vem, upam, da se bo v kakšen letu kaj premaknilo v moji glavi

Naša dva bosta narazen cca. 16,5 mesecev. Drugega sva sicer "načrtovala" kmalu po prvem, a da bom zanosila 7 mesecev po porodu, nisem pričakovala. Prvič, ko sva tvegala (nisva uporabila zaščite), sem zanosila  . Pa mi ni žal. Prve mesece nosečnosti je bilo težko, ker sem imela hude slabosti, a je na srečo šlo. Ko se je mali začel plaziti, je bilo pa sploh lažje - hitro se je navadil, da ga mami bolj malo nosi - veliko sem ga dajala na tla, pa je puzal za mano po stanovanju. Zdaj imam še dobra dva meseca do PDP, mali je star 14 mesecev, hodi sicer še ne povsem sam (samo ob opori), se pa sam že veliko zamoti in si predstavljam, da tudi po rojstvu drugega otročka ne bo preveč naporno. Samo prve mesece moramo prestati. Se mi kar zdi, da se bosta tam nekje, ko bo mlajši star kakšnega pol leta, že kar lepo sama zamotila. Imam pa še to srečo, da naš mali že od sredine 3. meseca spi celo noč, in upam, da tudi prihod novega člana njegovega ritma ne bo preveč zmotil.

< Sporočilo je popravil Mesečnica -- 4.8.2008 19:28:17 >

Midva sva želela imeti 18 mesecev do max. 2 leti razlike, in nama je uspelo, da je razlika 18 mesecev. Zaradi otrok sva tako načrtovala, da bosta generacijsko čim bližje, da bo več možnosti za več skupnih interesov. K sreči se obrestuje, ker sta zaljubljena drug v drugega in zdaj, ko je mali star že eno leto, se tudi dosti zaigrata skupaj in mi je zdaj lažje. Od začetka je bilo pa fajn naporno, samo pač narediš kar moraš in delaš po svojih zmožnostih. Likam ne, cunje mi "zlika" kar sušilec, naučila sem se ne sekirat, če je bomba v stanovanju in pač naučiš se delat po prioritetah. Jaz zmorem (včasih bolj, včasih manj) dva otroka ob dveh službah (samo jaz imam dve, plus še mož eno), vrtca še nismo dobili, babici sta obe daleč (ena 90 in druga 115 km stran) - njuno pomoč imamo občasno... aja, pa še psa imamo in do pred kratkim smo imeli dva psa, pa smo enega izgubili... Tako da... marsikaj se da, je pa velikokrat zelo naporno, to pa. Pa seveda mož aktivno sodeluje tako z otrokoma kot v gospodinjstvu, ker v nasprotnem primeru mi pa res ne bi zneslo.

Moj  me k drugemu otročku nagovarja že zdaj, saj si ful želi 2. Jaz pa trenutno ob skoraj enoletni pupiki ne bi zmogla... Že zdaj komaj vse porihtam, da ne omenjam, kako sem zmozgana zvečer...Pa da bi vsaj ponoči lahko spala...Naša frajla še namreč ni prespala noči in se pogosto zbuja. Tako da bom jaz o drugem razmišljala šele, ko bom najmanj eno leto hodila okoli naspana!