V mladosti se posvetimo iskanju tistega ta pravega, s katerim bi naj preživeli konec življenja. Eni bolj eni manj. Letimo s cveta na cvet in preizkušamo njihove sladkosti. Eni bolj eni manj. Potem v določenem trenutku ne želimo več naprej in si rečemo to je tisti okus, ki mi najbolj odgovarja. In to rečemo na podlagi nekih izkušenj "za nazaj" in intuicije "za naprej". In potem se (danes vse bolj pogosto) zgodi, da nam ta okus začne počasi greniti življenje. Enim bolj drugim manj.

Pojem "prave osebe" je le zabloda? Ker popolni ljudje ne obstajajo ne verjamem, da obstaja človek na svetu, ki lahko popolnoma zadovolji vsa naša pričakovanja, k čemur čim bolj težimo, ko iščemo tistega ta pravega. Torej je nivo "pravega" popolnoma odvisen od tega kakšne kriterije imamo in ali smo se pripravljeni zadovoljiti že z malim in stvari vidimo kot "lahko bi bilo še slabše" ali pa se nikakor ne zadovoljimo s tistim trenutnim. Tole drugo je v današnjem času še sploh pogosto.

Sprašujem se, v kolikor se bo tale trend stopnjeval, ali na koncu ne bomo edino sami sebi dovolj.

Popolnih ljudi res ni.

So pa ljudje s katerimi delimo pogled na življenje, na prihodnost, na družino, na ljubezen.....s katerimi se kjer koli že smo počutimo dobro.....kateri nas nasmejijo, potolažijo kadar je treba, stojijo ob stani, razumejo......kateri nas spoštujejo in katerim smo prvi na svetu. Taki pa obstajajo . In ko se dobita skupaj dva taka.....je to to .

Po moje je na začetku res kemija, nato pa ljubezen postane odločitev. Odločitev, da nekoga sprejmeš takšnega kot je, bentiš, včasih peniš, ampak vseeno ko ga zvečer pogledaš si vesel in srečen, da imaš ob sebi najboljšega prijatelja in ljubimca.

Sem ena od tistih srečnic, ki sem našla pravo osebo. Točno vem kdaj sem se zaljubila v njega in skozi vsa ta leta sem vedela in čutila, da je on tapravi in še sedaj po 23 letih, ko sva skupaj, sva noro zaljubljena drug v drugega in imam še vedno tisti ščemeči občutek v trebuhu, ko ga vidim. Vem, da se bova vedno lahko zanesla drug na drugega in v dobrem in v slabem.

Nikoli nisem iskala pravega, nikoli nisem sanjala o princeskah in princu na belem konju in poroki. Sem pač bolj razbojniška .

Z lujbijem sva mislila, da bo to 14dnevna romanca, on je šel celo s prijateljem stavit, da ga bom po 1 tednu pustila... No, stavo je zgubil . Takrat sem imela druge potrebe kot zdaj, on prav tako. Sproti sva se prilagajala en drugemu in si postajala še bolj podobna, pa če se to komu zdi dobro ali slabo, tako je.

Vedno mi je bilo jasno, da bo vsak moj fant imel nekaj, česar drugi ne bojo in bo glede tega najboljši.
Ampak saj ne iščem vseh super lastnosti v enem človeku, ampak tistih par,ki so mi res važne in seveda odsotnost tistih, ki jih ne prebavljam. Pa da se da vse zmenit - to je najvažnejše.

Lahko se samo podpišem pod poste Karin24, Lunce77 in AKP. Tudi sama imam mojega dragega moža tudi po 15-ih skupnih letih (od tega 11 let zakona) še vedno neskončno rada, z vsemi njegovimi + in -. Vem, da je on edini tisti pravi, to sem vedela takrat in vem sedaj. No, seveda ni popoln, je pa sigurno najboljši približek.

Se strinjam z razmišljanjem, ki ga je v postu navedla ronja:):)

Nikoli nisem verjela v t'prave, niti jih nisem iskala, pa je vendar prišel tudi zame res tisti pravi, kot strela z jasnega me je zadel in to čutim še danes, daje mi vse od ljubezni do prijateljstva, spoštovanja, skratka vse kar naj dober odnos in tisti pravi ima. Simpatični so mi njegovi - všeč njegovi +. Lahko rečem, da sem srečna in da se bom/va trudila tak odnos obdržat.

jaz sem pred kratkim v enem filmu slišala tole: you have to choose one person and then make it work.

od takrat mi je nekako jasno, da 'the one' najbrž ne obstaja in je samo holivudska izmišljotina. da se najverjetneje da lepo preživeti življenje z veliko ljudmi. da je tistih 'pravih' več.
moj problem je, ker sem citat slišala prepozno.

Jaz mislim, da gospod ali gospa popolna ne obstajata.
Vsa stvar je samo v tem, ali lahko živiš s stvarmi ki te na drugemu motijo ali ne. Govorim o značajskih lastnostih in načinu obnašanja. Seveda pa je predpogoj, da imata nekako enake poglede na svet, na družino, na ljubezen, na otroke, na preživljenje prostega časa in podobno. Če je ta pogoj izpolnjen, potem je vse v tem,ali lahko živiš s tistimi manj lepimi stvarmi na njem ali ne.

Vsak človek ima svojo definicijo PRAVEGA in ko ga najdeš je pač pravi zate. Potem se pa presneti trudiš skozi leta, da pravi še vedno ostane pravi.....