Jutra, glede na to, da to leti v večini na moje objave: točno to sva dobila z možem, en del tudi odkupila: staro, razsuto bajto, kjer je potrebno zamenjat in popravit vse, ogromno stroškov, tako da vem, kako je, imeti staaro razsuto nepremičnino, napol pojedeno od mravelj, s počenmi cevmi za vodovod, brez ogrevanja, slabo izloacijo in gnilimi okni... ampak! nekaj imava, iz česar lahko začneva. Imamo prostor za živet, imamo se lepo in počasi uresničujemo svoje želje. In pomembno mi je to, da nekaj imamo, osnovo. V nasprotju z večino mojih prijateljev, ki nima NIČ, razen svoje plače in oni iz tega NIČ kupijo parcelo, se zapufajo veliko več kot midva in počasi, še počasneje ustvarjajo svojo hiško. In živijo od rok v usta, plačujejo najemnino in zraven še zidajo. Kapo jim dol, ker meni je veliko lažje, čeprav je hiška v slabem stanju. Ampak jo pa imamo, a ne?
Zato mi na kraj pameti ne pade, da bi rekla, da nimam nič, ker imam in to veliko, pa čeprav v razsutem stanju.
In nisem mestna srajca, ampak kar kmečka, ki je za en čas šla v mesto, tako da vem, kako je živeti in delati na kmetiji
.
Je pa res, da nimam tečnega tasta in tašče, ki jima ne bi bili čisto jasno, kaj pomeni nekaj podariti. Sicer pa se strinjam z zadnjim odstavkom, to sem napisala že nekajkrat.