IZVIRNO SPOROČILO: ronja
vendar pa je zdaj vse skup malo bolj zoprno: ga recimo napodim na košarko, pa je recimo mala malo zahtevna in se bolj ukvarjam z njo in to cel dan, ker ima dop. službo, pop. pa basket in me potem boli buši za pop*, pa nisem ziher, če sem prav naredila - glede na to, da smem v principu samo ležat, česar si z enoletnim otrokom pač ne moreš privoščit, če si sam doma... On pa tudi noče reskirat splava za en basket... In tako potem dostikrat ne gre...
Sicer se pa stinjam, sploh s tistim delom o žrtvovoanju in dejstvom: srečni starši= srečen otrok.
To je nekaj drugega ronja. Ti si noseča in določenih stvari pač ne moreš početi tako, kot če ne bi imela trebuščka

, brez da bi reskirala splav ali prezgodnji porod. Sama sem v drugi nosečnosti imela popolno mirovanje od 32. tedna, tako da je resnično VSE počel moj mož(beri od gospodnijskih del do vzgoje in "oskrbe" otroka v vseh smislih). Tako, da se je marsičemu v tistih nekaj tednih odpovedal. Brez muke.
Vendar v "normalnem" stanju zadostuje bolnemu otroku tudi samo en starš. Kaj pa mame samohranilke? Te, kadar je otrok bolan(za vsako vročino), tudi ne pokličejo očeta, ali pa kaj je s starši, kjer eden cele dneve dela, ker mora, ali pa je cel teden odsoten(npr. vozniki tovornjakov, avtobusov...) V takšnih primerih tudi oče ne gre iz službe.
Važno je, da otrok ve, da sta oba starša zanj vedno "pri roki", da jima lahko zaupa, da se lahko z njima veseli ali pa joče. In to ne pomeni samo takrat, ko otrok leži z 38 stopinjami vročine, temveč tudi v vsakdanjem življenju, ko je otrok zdrav.
< Sporočilo je popravil Marogica -- 25.8.2008 22:51:33 >
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore