Meni se zdi vsota sprejemljiva.

Jaz sem tudi dobivala dnevno zepnino, ce se prav spomnim in sem jo porabila za dnevne kaprice, sladoled, liziko, Mikijev zabavnik.
Vecje zepnine mi je dajal dedi, tiste pa sem sparala za kaj vecjega.

Ce je nacin v redu? Meni je bil. Tudi rezultat danes je ok, ne vem, ce zaradi nacina, je pa ok.

Meni pa se dnevno dajanje žepnine ne zdi vredu, ker pol otrpk itak vse sfrčka. Za začetek bi probala z ene 5 EUR na teden, da ne bo hud preskok pa tudi tf. naj si plačije sam. Drgače pa vzgoja je itak umetnost. 

_____________________________

Ti si moj b..

Hmmm... kakor vidim oz. sklepam, jemljete žepnino kot nekaj, kar bi se varčevalo za večje nakupe oz. izpolnitev dražjih želja... pri nas je drugače... pri nas je žepnina denar za zapravit (pa za karkoli že), varčuje se pa na varčevalnem računu po 20€ mesečno... to se mi namreč zdi podobno kakor pri nas, odraslih, pri plači... nekaj zapravimo za brezveze, nekaj pa prihranimo (če imamo od česa, seveda)... to sta dve ločeni stvari... ne zapravimo za brezveze cele plače in ne prihranimo cele.

Ampak po večini se pa vseeno strinjate, da je 1€ na dan preveč... hmmm.

NE .

Tudi to ne .
To je en kornet in se nekaj.

Ja, no... vem... ampak vseeno... napisala sem, da večina tako misli... ne da vsi tako mislite.

Vecina ja; zato pa se moram se ekstra oglasit, ker ne .

Torej če prav razumem... mesečno 20€ na račun, 30€ žepnine in 16€ za telefon, poleg tega pa mu še vseeno vse njegove potrebščine starši sproti kupujete? Jap, absolutno preveč kar se mene tiče, seveda pa vsak po svoje

Naš je star  3 leta pa pol pa dobiva po cca od 10 do 50 centov.Samo ne vsak dan.Da pa ga sam v šparovček.
Mislim da pri denarju je treba že zgodaj začet,da se otrok nauči šparati in skrbno ravnati z denarjem

Se pravi ti varčuješ po 20€ na mesec za malega, on pa pri tem nima nič ... pač denar ki ga dobi, ga zafrčka, ti pa mimo njega na račun nakažeš 20€. In kaj se iz tega on nauči? Mislim da razen tega, da kar dobi je treba zapravit, ker za ostalo bo pa itak mamica poskrbela, nič. Žepnina mi je ravno zato fina, da se otrok počasi začne učiti kako se z denarjem ravna, da telefonske kartice pa tiste super igračke, ki jih "nujno" rabi ne rastejo na drevesu. Pa zdaj ne mislim, da si mora 3 leta star otrok že sam plačevat za nevem kaj vse, samo pač neko odgovornost ga je treba počasi naučit.
Tak je pač moj pogled na te zadeve.

pri nas ni žepnine, je pa denarna nagrada za ekstra opravljena dela, za 7 in 3 letnika. to je do 1€, odvisno kaj. Meni se pa € na dna ne zdi veliko, ker to govorimo le o 11-letnem fantiču. ne o 3-letniku. pač, en dan si kupi sladoled, drugi dan nič, tretji dan kkašne nalepke...

meni se zdi bolje, po 1€, da se nauči šparat. kot pa naenkrat 30 € in potem lahko samo zapravlja, dokler je seveda. otroci si pa hitro zapomnijo, da je ena stvar 1€, druga 10 in tretja 20. in če čaka 20 dni na eno stvar, je toliko bolj vredna.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Meni se zdi za 11 letnika 30€/mesec prevec. Tolk sem jaz dobivala v 3. in 4. letniku SŠ (s tem, da sem imela za malico in mesecno drug denar - ta je zame in za mobitel). 

Samo še moje skromno mnenje. Strinjam se, da je žepnina odlična priložnost, da se otrok navadi na denar in predvsem na ravnanje z njim. Se mi zdi, da je morda celo smotrno otroku zvišat žepnino za par evrov, vendar s tem nanj prenest tud del stroškov oz. odgovornost za poravnavo le-teh (npr. stroški za mobitel, malica ipd.) - pri vsem je seveda potrebno upoštevat otrokovo starost.

Sporno pa se mi zdi nekaj drugega, in sicer pogojevanje denarja z delom. Otrok ima določene obveznosti in te obveznosti je potrebno izpolnjevat ne glede na to, a je za to plačan ali ne (oz. ali za to dobi kakšno drugo nagrado ali ne). Govorim o zadevah kot pospravljanje igrač, opravljanje šolskih obveznosti, pomoč doma (vse spet v odvisnosti od otrokove starosti). meni je bilo vedno jasno, da moram hodit v šolo, delat domače naloge in se potrdit kolikor sem se pač lahko. In jasno mi je bilo, da je to moja dolžnost in ne moja služba. In tudi denar, ki sem ga dobival od staršev ni bil nikoli pogojen z uspehom v šoli, delavno storilnostjo doma ipd.

Sicer jaz (za enkrat) bolj teoretiziram, ker konkretnih starševskih izkušenj (še) nimam - torej, imate vso legitimno pravico, da moje mnenje sesujete. :)

Zanimalo bi me pa tudi vaše mnenje glede starosti, ko "naj bi" otrok začel dobivati žepnino (pa ne govorim o raznih varčevalnih računih, kjer se denar nalaga mimo otroka, ampak o denarju, ki ga dobi on(a) v roke). Kdaj ste s tem začeli pri vas?

Mi smo začeli ko je imel cca 2,5 let

V 1. razredu osnovne šole... ko je začel tudi sam hoditi na igrišče in se družiti s prijatelji iz okolice in šole... pa je dobil nekaj tolarjev... za kepico sladoleda, liziko, čigumi ali raznorazne sličice... se pa ne spomnim več, koliko tolarjev je bilo to.

Popišem 100%!

Skoraj 6-letnik je še nima, ima pa varčevalni račun in pujske. Z denarjem sicer pogosto operira, mu dam, da plača, zna seštevat, odštevat, edino tega še ne zastopi, kako denar pride v bankomat in da ga bankomat ne deli kar na počez Dobi pa neko vsoto za na počitnice, za na izlet (z babico, prijatelji) in s tisto potem prosto razpolaga. Potrebe za neko redno žepnino še ne vidim.


_____________________________

Dva sončka svetita v naši galaksiji!

Saj, če povzamem tvojo primerjavo s plačo: nekaj zapraviš, nekaj varčuješ,... Mislim, da naj bi bilo tako tudi z žepnino. Zato pa tisti euro na dan po mojem mnenju ni najbolj primeren. Boljša bi bila večja vsota na daljši čas. Lahko najprej dobi žepnino vsak teden, kasneje pa vsak mesec. Na začetku bo seveda vse zapravil že prvi ali drugi dan, a če mu ti ne boš popustila, se bo naučil razporediti čez cel teden. Privarčeval pa bo kaj, če mu ne boš ravno vsake stvari, ki si jo zaželi kupila ti (pa ne trdim, da zdaj to delaš). Potem, bo motiviran za varčevanje. Za kako večjo stvar se lahko dogovorita tudi, da mu ti primakneš polovico, ko bo sam privarčeval polovico ipd.
Veš. ker če bo vedno poleg žepnine, ki bo samo za zapravit, dobil še vse kar si želi in potrebuje, se mu lahko zgodi podobno kot moji kolegici, ki je prvih nekaj let službe vsak mesec po 20. klicala starše, da so ji poslali še malo denarja "za preživet". Imela pa je enako plačo, kot jaz, ki sem takrat plačevala kredit za avto, najemnino, pa še nekaj sem privarčevala - pa tudi kaj sem si privoščla. Saj se je tudi ona naučila, a ji je bilo precej težje in še ves čas je imela občutek, da je prikrajšana za tisoč in eno stvar.