TUKAJ lahko prebrskaš vsaj par abstractov.

Ko sem prvič prebrala statistike o rakavih obolenjih nisem mogla spati. V bistvu smo že skoraj obsojeni na raka. Ko je moj ati zbolel nas je čisto iztirilo. Prebavljala sem to novico menda pol leta. Kar naenkrat je bilo vse drugače.Dejstvo pa je da jih veliko kljub diagnozi RAK preživi. Tega se najbolj oklepam. Da jih poznam več, ki so preživeli kot tistih, ki so umrli. To je moja statistika. In upanje.
Če sem odkrita pa sem zaradi vsega veliko bolj previdna in pozorna na spremembe. Na telesu. Na sebi. Poskušam živeti brez nekih jakih planov. Ni garancije. To me je nekako streznilo. Pa to, da te mogoče ju3 več ni...
Massylou super si  napisala. Za enega nepodkovanega kot sem jaz je to branje zelo razumljivo.