ojla
novembra bova dobila prvega otroka. Zanima me, a je nujno, da novorojenček spi v isti sobi kot starša?
Sem proti temu, da bi spal v najini postelji. Ali je lahko že takoj na začetku v svoji sobi???

Sicer bom prvič mama šele januarja, ampak moje mnjenje je, da je morda prednost tega, da dete spi v isti sobi predvsem ta, da sebi olajšaš noči. Otroka namreč pogosto dojiš, poleg tega hitro kaj pojamra, pa je vstajanje in hoja v drugo sobo morda še napornejše kot sicer.
To je zgolj moje mnenje.



_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

Odločitev je vsekakor tvoja. Osebno pa menim, da je bolj če je na začetku otroček v kinderpetu kateri je v spalnici, saj ga tako lažje slišiš ko se joče.

Tudi jaz sem proti temu, da spi v zakonski postelji, vendar se mi je nekajkrat zgodilo, da je med dojenjem zaspal prav z nama, oz. zaspala sem jaz in ga tako nisem položila nazaj v posteljico. Odkar ga imamo pa na flaški, ga v posteljo prinesem samo zjutraj, da se malo poigra.

Še vedno pri 3,5 mesecih spi v spalnici. Med pol leta in letom pa ga bomo prestavili v svojo sobo.

Najbolj praktično je, če spi v svoji posteljici, ki jo imaš poleg svoje. Pa nekako najbolj varno se meni zdi. Ne vem, ampak jaz sem ga rada imela poleg, da sem ga slišala in videla, ko se mi je zazdelo.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

hmm...se pravi, par mesecev v najini spalnici v svoji posteljici. Zdi se logično, ja, predvsem zaradi dojenja. Potem pa ga že lahko prestaviš v svojo sobo. Pa kakšen "baby-fon" je verjetno tudi kul zadeva, ne?

Odvisno na kakšen način se bo otrok oglašal. Naša npr. ne joka, če je lačna, ampak si tlači roko v usta. Če bi bila v drugi sobi nebi vedela, da je lačna.

Najina je bila pol leta v spalnici, v svoji postelji, potem je šla v svojo sobo. Ji ustreza, nama pa tudi, ker se je približno istočasno nehala zbujat ponoči. Če bi morala jaz 4x na noč ali pa še več vstajat in hodit v drugo sobo, bi me kap.

_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Naša punči je z nama v isti sobi, v svoji posteljici seveda, in tako bo najbrž še nekaj časa - zaenkrat ni druge variante. Ampak, bo že. K sebi jo vzamem samo proti jutru, ko se ona že zbudi in noče več spat, pol se pa mal valjava po postli in kmalu vstaneva .

_____________________________

Mamica zmeraj razume, kako ti je pri srčku, razume vse tisto, kar vesta samo ti in ona. Mamice ne pozabiš, nikoli v življenju. Taka je moja mami.

Najini dve pa že od samega začetka spita vsaka v svoji posteljici v njuni sobici...in ni mi žal...se je obneslo v vseh pogledih
Si sploh ne morem predstavljati, da bi ju imela v spalnici zraven sebe, saj želim, da imata nemoten spanec, kolikor ga pač je

Imamo pa angelcare...in res se ne da preslišati prav nobenega zvoka.


< Sporočilo je popravil Skye -- 13.9.2008 19:51:30 >

_____________________________

Vse, kar lahko storiš,
ali o čemer sanjaš,
da lahko narediš,
poskusi narediti.
V drznosti je genialnost,
je moč in čarovnija.
Začni zdaj! (Goethe)

Moja že od začetka spi v svoji sobi in se super obnese. Zjutraj se pockrljamo pri naju, ponoči imamo AC. Bolj naporno? Sej je soba zraven najine, sej ne hodim čez pol bajte do nje

Si ne predstavljam da bi spala z mano v isti postelji...že zjutraj me je strah zaspati ob njej, da je ne bi poležala oz. ona itak leze po celo postelji ko spi. Bi se bala, da dam kovter čez njo v spanju

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

naša je spala v košari od vozička, kamorkoli smo jo zapeljali  je bilo pa lažje, da nama je bila bližje, ker ti ni treba sredi noči hodit čez celo stanovanje-ko je otrok lačen, izgubi dudo itd..v svojo sobo in posteljo je šla nekje pri 3h mesecih.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tako sem razmišljala pred rojstvom prvega Ko sem rodila,je valda spal pri naju v spalnici in ker se je pogosto zbujal,kar v veliki postelji.Skoraj do dveh let.Ko se mu je rodila sestrica,ki sem jo dala pri 2. mesecih v svojo sobo,ker je bila živo nasprotje sinu.prespala vso noč.Neprekinjeno.
Imamo še eno hčerkico,ki je stara 10 mesecev in se vekilo zbuja in veliko spi pri nama v veliki postelji.Me ne moti,jo lažje podojim,je pa ne poležem,ker se navadiš spat;na pol buden;.

Težko je vedet,kako bo,ker ne veš,kakšnega otročka dobiš.Ampak sedaj popolnoma spreminjam svoje mnenje izpred časdov brez .Sem mnenja,da je lažje za oba,da je v isti sobi.Naša najmlajša je veliko polivala,težko podirala kupčke.Nikakor je ne bi mogla imet drugje,kot tik poleg sebe.Ker me je bilo vedno strah,da se mi zaduši.Ona je znala 1 uro po hranjenju bruhat.Iznenada,leže.
Ja,nikoli ne veš,kakšen se ti rodi.Srečno.


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nujno seveda ni, si pa ne morem predstavljat, da bi novorojenčka dala v svojo sobico spat   Oba sta spala v isti sobi z mano, nobeden od njiju pa nikoli v najini postelji. Starejši šele potem, pri kakih treh letih. Tako malo, za pocartljat

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Živjo!
No, jaz vsekakor nisem za to, da spi v isti postelji. Sem pa mislila, da, ko bom rodila, da bo spal z nama v spalnici, vendar v svoji postli. Potem pa sva se malo pogovarjala in sva se odločila, da bova dala kinderpet v njegovo sobo, ki je čisto zraven spalnice in če bo šlo, bo kar v svoji sobi. In ko sva prišla domov sem ga dala v spat v njegpvp sobo in  je vredu spal Tudi jaz sem se po eni strani bolj spočila , po drugi strani pa ga slišiš takoj, ko samo malo zacmevka. Sem ga slišala, ko se je zbudil in je dal prst v usta in je cmokal, pa sem vstala, ga podojila, dala nazaj not in sem šla v postlo in sma spet oba spala ko ubita. Veliko bolj spoznaš, kaj pomeni kako godrnjanje, ker jaz vedno ne vstanem, ko se oglaša, ker že vem približno, kdaj samo neki gode, kdaj pa je lakota. Sedaj bo mišek star 7 mesecev in je le eno noč od 4 naprej prespal pri nama v postli, pa še to le za to, ker je bil star 1,5 m in je imel krčke in je spal edino na trebuhu. Pa me je bilo strah ga še takrat samega pustit. Amapk nisem čisto nič spala, ker me je bilo kr strah. Meni ni žal, da sva se tako odločla, je pa res, da je zlo odvisno od otroka. Se mi zdi, da je tudi manjši šok za otroka, če je navajen skoz v svoji sobi spat, ko pa če je pri starših in more it potem v svojo sobo, še posebej, če je razlog za to nov dojenček, ki je na poti.

Boma malo daljša, ampak na kratko se res ne da opisati (ali pa ne znam ).

Pri nama bi rekla, da se zarečenega kruha največ poje. Mož je bil že takoj za to, da bi  spal v svoji sobi... ampak... Vsak otrok je unikat in ne da se vnaprej predviset kako in kaj.
Ko se je rodil je zamenjal noč in dan, pa krčke smo res dobesedno prinesli že iz porodnišnice. Jokal je noč in dan (vsa žlahta, kolegi so rekli, da kaj takšnega še niso doživeli), spal pa če seštejem vse nejgove pol urce skupaj niti 8 ur na dan. Da ne govorim, da sem si prve 3 tedne črpala mleko, nato sva se uspešno dojila (do 10. meseca). Krčke pa je imel do konec 4. meseca res močne (ja in pravijo, da je tista magična točna pri 3-eh mesecih), potem so pa kar hitro prenehali. Skratka prve štiri mesece ne vem kdaj in koliko sem spala, pa lahko rečem da nikoli več kot 3 uri skupaj in še to le tedaj, ko sva se z možem menjala za vsak podoj. Prve 3 ure je dežural en, druge 3 ure drugi. Katastrofa!!!! In midva naivca sva mislila, da bo spal v svoji sobi. Noro! In res sem bila čisto izmozgana po vseh teh mesecih, ko je končno dojel, da se spi ponoči (pa čeprav se je zbujal na uro), čez dan pa je spal le 2x pol 15 minut, max. pol urce. In vsako uro ponoči vstajat ali pa na pol ure sem bila kot zombi (moža tud granata če bi mu jo pod posteljo vrgla ga ne bi zbudila) in tako sem nekaj časa vstajala, nato pa je spal pri nama. Spal je veliko bolje, pa če se je zbudil sem mu sam zizo ven vrgla in spala naprej. Dobiš pa dober občutek, da je še nekdo zraven tebe in sem spala čisto mirno. In spala sem! Okoli 14-ega meseca je začel spati v svoji postlejici zraven najine do nekje 3-4, včasih celo 5 ure, nato je prišel k nama. Če ga nisem hotela vzet se je čisto zbudil, drugače pa je spal kot top še do 9 ure. Sedaj pa smo nabavili posteljo 90x200cm in je zraven najine zakonske. Kdaj bos pal v svoji sobici nama res ni jasno, ampak je že velik napredek, da sploh spimo in da spi v svoji posteljici.


Sedaj čakamo drugega člana in bomo najbrž kar nekaj časa v 4-je v eni sobi. Upam le, da bo drugi otrok vsaj malenkost boljši kar se spanja tiče - slabše že ne more biti (če je otrok zdrav seveda), mami in oči pa sta itak navajena vsega hudega.

Nujno nič ni.
lahko spi tudi na hodniku
Boš videla kako bo ne ;)