36    sem stara. ne bi rekla da me materinski čut razganja. ampak glede nato da nisem več rosno mlada, razmišljam o tem, da bi rodila. imam pa moralni pomislek, oz. ne vem če imam pravico roditi izvenzakonskega otroka. ne vem niti s kom bi zanosila, če bi.
rada bi izvedela, kaj drugi mislijo, posebej mati samohranilke

Nisem ravno samohranilka. Lahko pa ti povem, da bi verjetno imela otroka, tudi če ne bi našla primernega moškega za skupno življenje. Samo zaradi , še ni treba dedca prenašati celo življenje, če drugače nista za skupaj. Moraš pa si seveda najti nekoga, da boš vsaj uživala pri delanju otročka.
Jaz jih imam 40, pa imam 2 otroka. Eden je star 11 let, drugi pa 8 mesecev. Pa seveda imam tudi izvenzakonskega partnerja. Skupaj sva že skoraj 20 let. Če ne bi šlo, pa bi imela tudi otroka, brez moškega, kot sem že v začetku napisala. Sama pa res ne bi hotela biti. Pa zelo rada imam .
Drugo pa je spet, da  tudi rabi očeta. Tudi to je res. Čisto odvisno od situacije, v kateri se nahajaš.
LP

< Sporočilo je popravil lana38 -- 14.9.2008 18:22:24 >

_____________________________

lana38

se strinjam z lano 38!

Ne razmišljaj o morali in o tem ali otrok rabi očeta. Ja, rabi, ampak tudi, če ga nima je okI. n lahko mu nudiš lepo življenje. Imej otroka, če si ga želiš! Verjemi, ni lepšega!

Kaj kkšnga samskega prijatelja nimaš? Al pa kaj podobnega?

Ker kar tko na blef.....kaj pa bolezni?

Pa bodočemu očetu nebi povedala da bo očka?

Matr te debate ne bi blo če nebi bli slovenci tolk zategnjeni pa bi bolj z pametjo glasovali par let nazaj

Kaj pa vem...jaz bi se težko odločila za otroka, če bi vedela, da bo odraščal brez očeta. Poznam nekaj primerov, kjer so bili otroci brez očeta (smrt, ločitev, oče zapustil mati pred porodom...) in lahko rečem, da taki otroci nosijo neke posledice. Sicer so to super ljudje, odrasli v odgovorne osebe (večinoma), ampak kot sem že rekla, nekaj jih matra. Ali iščejo "izgubljene" očete, ali se sprašujejo, kako bi bilo, če bi bil oče ob njih skozi otroštvo in tako naprej. Ni lahko.

Joj, to je tako težka tema. Toliko bi še napisala, pa mi je ful težko, ker se bojim, da bi me napačno razumeli. Nikogar ne obsojam, če se za to odloči (da ima zavestno otroka in ga vzgaja sam/sama), samo jaz bi se težko za to odločila.

Res pa je, da nikoli ne veš, kaj se zgodi, lahko ostaneš sam. Ampak to je pač druga situacija... Ah, res je težka tema. Bom raje zaključila.

Srečno pri sprejemaju tako težkih odločitev.


_____________________________

Ni me strah.

Se povsem strinjam z LunoLuno, težka situacija, otrokupa  še težja.

Pri ločitvi otrok ve (večinoma) kdo je oče,pri tvoji situaciji pa ne bo vedel, če pa že bo, boš pa imela ogromno vprašanj?!

Sicer pa je to čist tvoja odločitev........vso srečo in upam, da čimprej najdeš pravega, da bo otročiček imel očeta v pravem pomenu,


_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

Tudi jaz se ne bi kar  tako odločila, na vrat na nos, ker bi mi začela prpa delati (beri biološka ura ). Kaj pa vem...Potem pa boš čez mesec ali dva po zanositvi spoznala sanjskega moškega in takrat bodo razmišljanja zopet drugačna.

Seveda se vse da, koliko je samohranilk na svetu, pa zmorejo in predvsem kapo dol pred njimi. Po drugi strani, pa da otrok že v "startu" ne bo vedel kdo je oče, da se mu ne da niti te možnosti, se mi zdi zelo sebično razmišljanje.

Otrok ima prav tako pravico do očeta, kot ti pravico do otroka.  Sedaj pa bodi pravična, če zmoreš.....



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jaz bi verjetno enako razmišljala,če bi bila sama.

LunaLuna-se strinjam čist z tvojim mišljenjem,razumem pa tudi Naki,upam da bo našla svojega sanjskega moškega,in se oba skupaj veselila otroku.Otrok si zasluži mamico in očija.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Poznam kar tri ženske, ki so bile nekej tvojih let in ni nič kaj kazalo na otroke, niti na kakšnega partenja. Pa so potem vse tri dobile svoje moške in hitro potem zanosile - ena nedolgo nazaj tretjega  . Mislim, da je razlika predvsem v tem, da če spoznaš partnerja pri 20-ih, da je cel proces daljši, predno se vselita skupaj, predno razmišljaš o otrocih, pri kasnejših letih pa gre to vse bolj hitro.

Jaz si kar z nekom ne bi želela imeti otroka. Ne vem - postavi se v vlogo moškega, ki nevede "daruje spermo" in kasneje izve, da je oče (pa čeprav od njega ne pričakuješ obveznosti), prav tako mi je sporno če nikoli ne izve za otroka. Kaj če se tebi kaj zgodi - kdo bo skrbel za otroka? Kaj če se ta tvoj otrok potem nevede zaplete s sorodnikom? Kako otroku obrazložiti kdo je oče? Tega je še in še. Ne vem - je fajn za premislit.

Jaz pa sem mnenja, da bi to naredila. Ker ne bi želela biti neka stara teta brez otrok. Nekako se mi zdi, da življenje brez otrok ni tako polno. Ostati popolnoma sam na stara leta... ne hvala. Čeprav se zavedam, da se to lahko zgodi tudi če imaš partnerja in otroke.

Kar se pa očeta tiče: veliko je primerov, ko bi bilo otrokom lažje, če ne bi imeli očeta. Tako pa so doma priče nasilju, pijančevanju... Tudi tu gor veliko tega preberemo. Pa koliko je očetov, ki so očetje samo na papirju, za svoje otroke se pa ne brigajo. Tudi sama bi imela lepše življenje, če ne bi imela očeta.

Pa ne, da koga nagovarjam ali kaj, ampak jaz sedaj mislim, da bi naredila to, da bi imela vsaj otroka. No, na srečo mi očitno to ne bo treba (trenutno imam večjo možnost, da ostanem brez otrok kot brez partnerja ).

Je pa res vprašanje, kako bi reagirala, če bi bila postavljena pred dejstvo...

Če mene vprašaš boljše ena zrela še kolikortoliko  mlada mamica, kot pa nezrela z nezrelim partnerjem ali pa par let postopkov čez nekaj let, ko boš našla nekoga pravega in oba stara čez 60 let, ko bo otrok šel na faks...

Otrok sicer res rabi očeta, ampak otrokovega očeta lahko spoznaš tudi potem, ko se otrok že rodi (ne biološkega, seveda, ampak nekoga, ki mu bo predstavljal očetovsko vlogo) in s katerim bi si ti želela bit.

Edini problem se mi zdi, kako tole z očetom razložit otroku: namreč, če ga kar nekje pobereš, je to malo težko otroku sprejet, da niti ne veš, kdo je njegov oče. To vem, da boli in jim manjka, imam enega takega prijatelja... Če pa je oče znan, je pa prav in fer, da se strinja s svojo vlogo (po domače povedano, da ga ne "nategneš", da mu daš vedet, da nisi zaščitena in ne, da on nima pojma, kaj dela - dobesedno...)

Skratka: sigurno je najboljše, če ima otrok "normalno" družino, kjer se imata oči in mami rada in si zaupata, pa poročena ali ne, glavno, da sta skupaj in da lahko otrok na oba računa. Ampak takoimenovane "normalne" družine niso tako zelo pogoste. Veliko je ločenih, veliko je mam samohranilk, ki ne povedo, kdo je oče, veliko je očetov, ki se ne zmenijo za svoje otroke... Tako da jaz ti ne bi preveč moralizirala, kaj je prav. Kaj je najboljše tako vsi vemo, samo ni vedno mogoče. In drugo najboljše (odrasla zrela in odgovorna mama) je še vedno precej boljše kot pa mariskaj, kar tu gor preberemo... Boljše nič očeta kot zelo slab oče, isto velja za mamo, seveda.

Ja, se popolnoma strinjam.

Je pa tudi res, da je naravno imeti potomce, to jev bistvu kot nek nagon po ohranitvi vrste in je zato razumljivo, da si tega ženske blazno želimo, to je nekje globoko v nas. Ma res je težko biti pameten v taki situaciji. Hudo.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Na splošno pa se sicer strinjam z Luno, kar se mene same tiče: si ne predstavljam, da bi se odločila za otroka sama, brez potencialnega očija. Vendar pa težko sodim o tem, ker nisem bila konkretno sama že od 17 leta, prej me pa fantje niso zanimali... Tak da ne vem, kako bi razmišljala, če se mi pravi pač ne bi zgodil... Je šlo preveč spontano in preveč sva se skupaj izoblikovala v to, kar sva, da bi lahko izolirala svoje mišljenje brez njegovega inputa .

100% garancije tako nikoli nimaš, tudi če se lepo razumeš, ti lahko lubija vzame cesta, bolezen,... In ostaneš sama z otroki in še večjo traumo - njihovo in njegovo. je pa res, da je to riziko, ki je pač vedno in ga ne izbereš sama, to je razlika.

Bi pa na tvojem mestu, naki, tudi če bi se odločila za brez očeta, tudi po rojstvu še vedno pustila odprto možnost, da se nama kdo pridruži. Za otroka je vseeno, ali je to njegov biološki oče, glavno, da je še ena figura v njegovem življenju, ki predstavlja drugi pol, ki se ne strinja vedno z mamo, da mu da malo širši pogled na svet...

Vseeno mislim, da ima manj traum otrok zrele mame, ki mu zna svoje odločitve lepo utemeljit in se ne skriva za nekimi puhlimi izgovori, ampak mu njegovi starosti primerno lepo razloži, kar ga zanima, kot pa otrok, ki se rodi v zakonu, kjer vlada psihično ali fizično nasilje, kjer igrata starša vloge, kakršne sta videla v otroštvu in ne naredita nobenega koraka naprej, ali pa kjer se starša sicer ločita, pa si potem mečeta polena pod noge, ona mu ne pusti stikov, on ne plačuje preživnine, itd... Tak da - dokler dopuščamo to, nimamo kaj moralizirat o otroku brez očeta.

Probaj najt nekoga, ki bo pripravljen sprejet odgovornost vsaj na papirju, da bo otrok vedel, kdo je njegov oče. Mogoče se lahko s kom tako zmeniš, navsezadnje si tudi nekateri moški želijo imeti otroka, pa nimajo partnerke. In se zmenita, da bosta imela otroka, živeti skupaj pa vama ni treba, če ne bo šlo.

Po svoje se mi zdi skoraj enako riskantno zanosit po 2 mesecih poznanstva, kar se v tvojih letih pogosto dogaja... pa vseeno dostikrat rata tudi tak zakon.

Želim ti, da poznaš nekoga, ki bo želel imeti otroka s teboj še predno se boš sploh odločila za karkoli in ti to na koncu sploh ne bo potrebno!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

imaš pravico roditi izvenzakonskega otroka, kot mati samohranilka. problem bo res nastal, ko te bo otrok vprašal kdo in kje je njegov oče.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

---------------------------------
S tem se popolnoma strinjam!

Moti pa me predvsem to, kar pravi LANA38, da bi imela otroka ne glede na očeta, ker pač noče biti sama .. To se mi ne zdi dovolj dober razlog, ki bi ga morala povedat otroku, ko bi me vprašal, kako je z očetom !


Jaz sicer že imam otroka , ampak si želim še vsaj enega (na tihem pa dva), ampak s partnerjem ne prideva skupaj glede tega . Njemu je dovolj moj sin ( ni najin skupni), ima ga rad kot svojega in pravi, da si drugih ne želi.
Drugače se dobro razumeva, se ne želim raziiti z njim, in iskati po svetu nekoga, ki bi mi napravil otroka- in tako kaže, da bo moja velika želja ostala le želja . Kaj bi po tvojem napravila? Imela otroka sama, ker si ga pač želim?!...Ne glede na otroka, ne glede na partnerja, ne glede na vse, razen na lastno željo... Ja, valjda, da tak ego-trip pa normalen človek ne more bit!

Pojdi kot volonterka delat s sirotami, zavrženimi/zapostavljenimi/zlorabljenimi...otroci . Poteši svoj materinski čut na drugačen- pošten in fer način! Deli svojo ljubezen ljudem in živalim, zato ni treba roditi otroka, da se poteši želja po materinstvu.

Se opravičujem, če sem bila groba, vendar tako mislim, in ne morem tega drugače povedat.

< Sporočilo je popravil Rožica I -- 15.9.2008 11:07:13 >

_____________________________

ROŽICA

Res težka tema in nimam pametnega nasveta. Te razumem, da si otrok želiš, po drugi tsrani ima pa tako ravnanje tudi svoje minuse (brez veze, da pišem še enkrat, ker so se itak druge razpisale).

KOmentirala bi edino še 2 izjavi:

V zvezi mora človek biti tudi ljubljen in ne samo ljubiti. Da te nekdo ljubi, ga pa ne moreš prisiliti. Nimajo vsi te sreče, da najdejo svojo ljubezen v pravem času.


Sliši se lepo, ampak ne moreš primerjati želje po otroku , če še nimaš otrok in želje po več otrocih, če imaš že 2 in ženski brez otrok govoriti, kako lahko poteši svojo željo po materinstvu - ti si jo z otroci, a za njo pa kar veš, da bo zadostovalo delo s sirotami

Za naki pa - 36 let ni neka grozna starost. Imaš še kar nekaj časa, da najdeš partneja in si skupaj ustvarita družino. Poznam tudi jaz nekaj takih, ki so precej pozno spoznali svoje partnerje in si zelo hitro ustvaili družine in vsi so še vedno skupaj.

----------------------
Pa saj to ni kazenska kolonija, to so otroci, ki obupno potrebujejo ljubezen !

_____________________________

ROŽICA

Seveda so to otroci, ki potrebujejo ljubezen in nisem o njih ali delu z njimi mislila nič slabega. SPotaknila sem se le ob to, da ne more ženski, ki si želi otroke (sploh, če jih sama ima)reči, naj si materinski čut poteši z delom s sirotami. Mogoče kateri kaj takega zadostuje, kaj pa vem. Otroka imam in si ne predstavljam, da bi ljubezen do njega lahko nadomestila s skrbjo za duge otroke in mi na kraj pameti ne pade, da bi o tem pametovala eni drugi.
OK, naj se oglasi kakšna, ki je svoj materinski čut "potešila" na ta način, potem mi bo mogoče bolj jasno.

Jaz ga mašim(potešit se ga ne da) s tem da varuško prjatlcam špilam. Sam to ni to. Ni primerljivo. Sploh ..... mah..... jaz punco čist razumem

Jaz sem živela samo z mamo že od kar pomnim. Tako da očeta ploh nisem poznala, pa sem preživela. Kar ne veš kako je, ne pogrešaš. Drugače je pri ločitvah, ker so otroci navajeni na mamo in očeta, potem pa se starša razideta. Glede vprašanj otrokov pa...vprašajo še dosti bolj čudne stvari, da je staršem že neugodno . Pri tebi je bilo edino opaziti (vsaj v tvojih napisanih besedah)... " ne bi rekla, da me materinski čut razganja". Se mi zdi da nimaš ravno notranje prave želje po otrocih. Ne imej otroka samo ker si toliko stara. Imeti ga moraš, ker si ga srčno želiš, ker vsakokrat ko vidiš kakšnega otroka, te prime v srcu...to je po mojem mnenju želja po otrocih.

_____________________________

Končno smo trije:)

----------------------------
Jaz sem povedala svoje mnenje in, če si dobro prebrala, sem se tudi opravičila za grobost izjave, saj se zavedam krutosti situacije, ampak pametovala, po moje, nisem.
Pametuješ pa vseeno, čeprav praviš, da tega ne počneš !

_____________________________

ROŽICA