Zanimalo me je kako to funkcionira potem, ko je otrok malo starejši.
To ti lahko povem iz prve roke. Moj oče je že 25 let vegetarijanec. Prav tako njegova žena, ki ima iz prvega zakona sina, drugi sin je moj polbratec. Pri obeh se je tudi med nosečnostjo prehranjevala vegetarijansko, prav tako sta oba ta mala (še vedno) vegetarijanca. In najbrž vedno bosta. Ker pri njih način prehranjevanja ni modna muha, ampak način življenja. Se pravi so stvari preverjene/preštudirane v vseh detajlih. Kar se tiče prehrane v vrtcu in sedaj v šoli, nikoli ni bil problem. Pravzaprav se je začel kazat problem v tem, da sta mala dva na svojo željo(!) ukinila kosilo v šoli, saj jima je doma pripravljeno kosilo veliiiiiko bolj všeč kot v šoli. Kar pomeni, da se v šoli sicer potrudijo in takim primerom nudijo brezmesno kosilo, kar pa ne pomeni, da je le-to dovolj kakovostno. Kolikor so mi povedali, so jima seveda babice in dedki hoteli kdaj uturit meso, pa sta ga zavračala. Pa ne zato, kot bi kdo rekel, da so jima oprali možgane, ampak ker preprosto tega ne želita/potrebujeta/marata.
Sem pa vesela, da sem vegetarijance spoznala v tej luči - in jih tudi spoštujem, v bistvu jim zavidam, ker sem sama prelena, da bi se v to poglobila - ker če bi sodila po tistih, ki jim je vegetarijanstvo samo modna muha, bi bila verjetno tudi sama negativno nastrojena proti njim.
Aja, še to: sicer sploh ni primerljivo, ampak tiste, ki na nek način obsojate češ
zakaj jih starši silijo, pa da se bodo že sami odločili,....zakaj pa ve otroke krstite, pa v cerkev vlačite, če se lahko itak kasneje sami odločijo, v kaj bodo verovali?
_____________________________
Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT