Hm. Poglej. Pri meni je bila zadeva podobna. Ob treh otrocih, sicer z malo včejo razliko v letih, kot pri tebi. Nisem več mogla nadzorovat nervoze. Vse me je zirititalo v trenutku. Na koncu sem padla ven že, ko me je otrok prosil za kozarec soka. Samo še drla sem se in ko sem bila sama jokala, ker sem bila pač tako "grozna" nepotrpežljiva mati.
Potem se je začela nespečnost, potrtost,jok na jok, nesposobnost občutit veselje ob katerikoli stvari, vsak dan znova odločitev, da jutri bo pa drugače (in potem seveda ni bilo....), želja da bi kar umrla....in tako naprej, dokler se ni kvaliteta našega družinskega življenja zaradi mojih težav tako poslabšala, da je rekel moj ljubi, da ne more več in naj si poiščem pomoč.
To me je sprva zelo šokiralo in iztirilo, čerpav sem na tihem vesela, da dejansko potrebujem pomoč.
Pa sem šla. Nekaj dni pred božičem, se spomnim. Jokala kot dež, niti govorit nisem mogla pri dohtarju. Hitro mi je potrdil diagnozo, da imam depresijo in še nekaj drugih zadevic za zabelo. Dobila sem pomirjevala in antidepresive. Hodila sem h psihoterapevtu in k skupini za samopomoč. Potrebovala sem 8 mesecev, da sem se spravila k sebi. Ne vem, kaj bi bilo, če takrat ne bi poiskla pomoči.

Čupka,  ! Moraš met jajca za to! Sicer upam, da jih ne bo nikoli rabila za tako stvar, ampak če jih bom, upam, da bom šla tako kot ti!