Nič te ne bom napadla, ker meni je v končni fazi vseeno, kako ljudje delajo s svojimi otroki. želim samo povedati, da to, da ga stisneš in vzameš k sebi, ko otrok joka, ni nič narobe. Čisto nič. 9 mesecev je rasel V tebi, bila sta ENO, zdaj je uletel na svet in kar naenkrat mu je vse novo. In ker se ne znajde sam v vsem tem NOVEM, seveda rabi mamo, bližino, nekoga da ga stisne in potolaži, ko se joka. Samo to sem želela povedati. jaz sem tako delala in kot pravim, je danes z mojim šestletnikom čisto vse v redu, ni mamina maza, ni da bi mi skoz za ritjo stal, če te je tega strah in je za svojo starost dovolj samostojen in samozavesten.

vem,da rabi mamino bližino in vse to. ampak,da bo pa 24ur na dan po rokah, to pa pač ne gre. ne samo zaradi bojazni pred razvajneostjo ampak tudi zaradi tega ker ne zmorem tega in ker pač se mi ne zdi prav in v redu, da je otrok tolko po rokah.  in zato ga pač pustim kdaj da se zjoka. 

Sončika84, mogoče se bo bedasto slišalo, ampak jaz ne bi bila rada v koži tvojega dojenčka. Ker meni cartanje veliko pomeni. Dojenček potrebuje bližino mamice. In brez skrbi, ne bo se razvadil. To pride kasneje. Navsezadnje ni lutka, ampak živo bitje.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

Moj je zdaj star 9 mececev in če je nekja ne, potem začne tako kričat in izsiljevat, da mi včasih resnično popustijo živci in takrat ga odložim v stajico ali na tla, da je na varnem in stopim na verando za pol minutke, da nekajkrat globoko vdihnem in si ohladim živce. Tudi ko je bil mlajši in je jokal pa nisem mogla odkrit vzroka, sem ga odložila v posteljico stopila iz sobe 3x globoko vdihnila ter šla k njemu.
Še vedno se mi to zdi bolj sprejemljivo, kot pa da bi tako znervirana vztrajala pri jokajočem otroku.
Res pa sem vedno odpravila vse možne vzroke za jok.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Enaka zgodba kot Koalina.

Moj  je tud star 4 mesece pa je tudi taki vragec včasih, da mi popustijo živci. Pa, da ne bo rekla katera, da se ne morejo razvadit, pa še kako. Jaz vidim pri svojem kako je že naštudiran, tud on ponavadi čez celi dan spi mogoče 1 h vsega skupaj in ga ni , da bi ga spravil spat in potem se ne joče ampak vrešči in se dere, da mi gre skozi možgane pa za trenutek preneha in me prečekira s takim pogledom  ali ga bom vzela k sebi al ne, potem vrišč dalje , ampak nikoli ga ne pustim ali grem stran od njega, ko pa že obupam in ne morem več poslušat ga vzamem v naročje(ampak bog ne daj vodoravno ) pa je v sekundi tišina, potem je tu vriskanje in veselica za 5 min, potem pa spet jovo na novo tečnarjenje in to se dogaja dan za dnem, pa sem tudi sama doma čez dan in nimam nikogar, tako da ko pride dragi domov samo še padem.

jah....kaj no probavam bit dobre volje ..... ampak ne trave pa ne uzivam

Ma, kaj bi skrivala- oba sem že hotla  al pa  , ....
Pa še nekaj ne bom skrivala-vedno večkrat te prime...z leti  živci popuščajo prej .
Na hči se odkar je v šoli že  zderem (11let), tepem je ne, al se pa umaknem in prediham popadek .
Mali ni še sam kriv, ampak ko se je nepretrgoma par ur...mi je popuščalo...
Sem preživela...vse bomo...
STAY POZITIVE!!!
Važno, da si lahko priznamo da bi lastne otroke .
Naše mame tega niso nikol priznale- zato pa je blo takrat več fizičnega kaznovanja, se vam ne zdi?

Pa tut delam se dostikrat da ne vidim, kako me izziva-če jim vzameš moč, ONI popustijo... vrageci mali ...
Zelo pomemben napotek sem enkrat dobila od starejše prijeateljice, ki ga je vredno upoštevat:
Ne spuščaj se z otrokom v bitko, če nisi 100% prepričan, da jo boš dobil!!!

 


Drugače pa se strinjam z Volgo. Če dojenčka cartaš, ga s tem ne razvadiš. Mi smo starejšega veliko precrkljali in je sedaj krasen otroček. Bi ga pa sedaj hitro razvadili, če bi mu popuščali in mu ne bi postavili ustreznih mej. Imamo pa tudi dojenčico, ki zahteva skoraj non stop naročje in to povečini mamino. Včasih se pa tudi zgodi, da tako vpije, da je ne moremo pomiriti. Ko sem z njo sama, jo kdaj za trenutek odložim kam na varno, da 3x vdahnem, potem pa jo spet stisnem k sebi. Je pa to težko. Meni se zdi, kot da bi mi govorila, kakšna mama pa si, da me ne znaš potolažiti. No ampak si potem dopovem, da to ni res. In ko se drugič tako lepo nasmeje, s tem povrne za vse nazaj.

Mislim, da vsem kdaj vsaj malo popustijo živci, meni osebno sredi noči ko se zbudi in noče spat ter rogovili. Takrat jo za nekaj časa vzame ati, vendar je ponoči aktualna le mama . Jokat pa je ne morem pustit, mi je prehudo. Enkrat sma jo pustila v postlci jokat in sma bila oba zraven, da ne bote mislile, da je bila sama in se je jok tako stopnjeval, da je nisma mogla več kot pol ure umirit. Jaz jo cartam, ko pa ne morem več, pa jo "podturim" atiju ali pa svoji mami.

jst tud

darja in vse ostale, nisem rekla,da ga ne cartam,ga. ampak pardon,če ga ne cartam celi dan in kar naprej.  celi dan sem z njim sama in verjemte mi,se ful ukvarjam z njim,ga cartam,lupčkam itd., ampak ne bo pa non stop se carttal pa bil v naročju,ker pač se razvadi. je hitro to vidt. saj se tudi sam igra v igralni podlogi. tudi jaz sem z njim,večkrat. ampak,kot sem že povedala ne bom z njim nonstop. in ja,pustim ga jokat,kadar res vem,da mu ne fali nič. seveda pa grem tudi do njega in ga pobožam in potolažim,dam dudo,tolko da ve,da sem še tukaj z njim,da ga nisem zapustila. kakorkoli, vsak dela po svoje. 

Sončika84 - nobena ni rekla, da ne smeš tako delati ali da ni prav, da tako delaš. Samo druge pač ravnamo drugače, jaz zato, ker ne verjamem, da s crklanjem otroka razvadiš. To, da pa se ti počutiš osebno napadena, pa verjetno pomeni, da tudi ti nisi tako 100% v svoj način. Pa te nočem nič prepričevat, samo komentiram.

moje mnenje je, če    joka potem mu nekaj manjka...
živci pa sicer tudi meni popustijo ampak bolj na atija kot na otročka
ne vem naš sonček je star skoraj 8 mesecev pa smo ga ogromno prenosili in ga še
in nikol nisem imela občutka, da bi izsiljeval, če je jokal sem ga pač vzela v naročje
in je vedno pomagalo

No men so glih dons popustil...je zgleda tud vreme tak  Stara je 5,5 m pa mi do danes še ni tko pokrova odnesl. Vem da je vse ok, je sita, previta, zdrava...vse. Crklam jo dost, v glavnem vse oh in sploh, kot vse mamice. Ampak dons...dons pa res ni nč prov. Sem jo pustila na tleh, jst pa v kopalnico pa jok. Pol k sm pršla nazaj me je sam čudn pogledala in naprej tečnarla. Pa sm jo kr oblekla (čeprav ji tud to seveda ni blo prov), jo napokala v voziček in šla mal ven klub dežju. Obe sva se morale preluftat in v sekundi zaspala. Zdej pa spet tečnari....tko da morm it

tisara saj se ne počutim osebno napadene. sploh ne. sam komentiram in povem svoje mnenje. jaz sem v svoj način popolnoma prepričana,ker drugače tega ne bi počela. vem,da ste tudi ve v svoj način prepričane in prav je tako. vsaka mamica pač dela po svoje. tako je to in tako bo in resnično se ne počutim napadene.  

Ja tako stanje je tudi pri nas in to že po eni uri.

Hja živci pa znajo fino popustit, sploh po celem dnevu joka, ko res ne veš več kaj bi znjim. In priznam, da sem zvečer že tako utrujena, da ga kar pustim v postelji, da se dere nekaj časa. Ker enostavno ne morem več. V najhujših živčnih obdobjih ga dam tudi v posteljo ali pustim v ležalniku si nardim čaj in ga grem ven pred bajto spit, da ga ne slišim, ker drugače se ti res lahko odpelje