Ni potrebno jokati...saj vsak z jokom ne doseže željenega. Enim pomaga, drugim ne... Po moje si polna razočaranja, presenečena, da je to sploh možno...torej ni prostoroa in časa za jok...trenutno...

VEm, da se sliši obrabljeno, vendar pomaga samo čas...ja...res...samo čas...Mogoče si v naslednjih dneh naredi "analizo" vajnega odnosa...Je bil res tako perfekten, tako popoln?

In pripravi se na pogovor v petek, ki sicer ne bo prinesel željenega, vendar si napiši vprašanja, ki te zanimajo, da boš tudi ti s to ljubeznijo lažje zaljučila. Čimprej se sooči z realnostjo. Naj ti ne ostane odprt noben ZAKAJ, naj ti bo jasno, kaj ga je motilo, zakaj je odšel...zakaj se je v drugo zaljubil.. In za to vsekako nisi kriva ti. KRiv je vajin proces odraščanja, vajino iskanje identitete, ki se je od mladih nog pa do sedaj očitno spremenila...in to tako, da se vajine poti pač ne križajo več... Nekje je to čisto normalno...ponavadi sicer ne traja 20 let, vendar prva ljubezen ne zdrži...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ko berem Marogico, mi pride prva solza na rob očesa.

.............

In poslušam Kreslina po radiu: Nekega jutra, ko se zdani...



Zakaj?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem ga pol ure po tistem, ko je odšel, poklicala po telefonu in sem hotela, da se pogovarjava. Hotela sem rešiti situacijo.
Pa je rekel, da se v petek srečava in pogoriva.
Ne vem, kaj bo povedal. Najbrž glede delitve premoženja itd.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Saj vem, da ga ne bi smela klicati. Ne bi se smela plaziti za njim. Ampak zdelo se mi je, da lahko še kaj naredim in rešim zadevo. Nikoli mi  ni bilo težko poklekniti, če je bilo smiselno.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nimam besed...

Pa kaj res nic ne obcutis... jeze, zalosti, besa, razocaranja...nic?

Brez besed sem pa ker mi sploh ni jasno... kako, kar tko..pride pove dva stvaka in gre...  Po 20 letih?

Zdaj jokam... Marogica mi je pomagala do solz, za kar sem ji hvaležna. Se mi zdi, da bom dolgo jokala. Samo upam, da ne tako dolgo, kot je trajala najina zveza.

Vse je imel, kar je želel. Obema je bilo lepo.

Očitno je bilo to potrebno. Ampak bojim se, da ni poti nazaj. Je tako slepo zaljubljen, da ni videti pomoči.

Sem ga prej prosila, če pride k meni domov, da se bova pogovarjala, pa je gladko zavrnil. Ni pa hotel povedati, kje je. Sklepam, da pri njej.

Saj vem, obnašam se nespametno. Morala bi biti bolj "lady-like". Ampak še vedno ga imam rada.

Se mi zdi, da je res tako.
Ko se nama je prvič to pripetilo, sem šla jaz za 1 teden stran od njega, pa se je nato priplazil nazaj kot kuža s sključenimi ušesi.

Zdaj bo najbrž drugače. Mogoče bi morala odpovedati še petkovo srečanje.