S partnerjem sva skupaj 2 leti. Imava 5 mesečno punčko. Sploh se ne razumeva. Ko pride do konflikta, se zapre v svoje gnezdo in ne govori z mano, včasih 1 dan, včasih 3 dni, potem pa, kot da ni bilo nič. Se ne pogovoriva. Meni ni važno, kdo začne, jaz se želim pogovoriti, on se pa obnaša kot 15 letnik (star je 34, jaz pa 32). Niti "MU" ne reče, pa ga prosim, da se pogovoriva. Trenutno je v spalnici kamor se je zaklenil in jaz bom morala spati v dnevni na sedežni. Evo, to je njegova trma, ko se kaj skregava. Ko sem bila noseča, sem se dostikrat jokala, če sva se skregala, pa ga ni ganilo. Povedala sem mu, da hormoni pač naredijo svoje in naj malo potrpi oz. se vsaj takrat pogovori z mano, če je kaj narobe, pa nič..
Seksala nisva že 1 leto. Vem, da nima druge ampak on sploh nima potrebe. Zarad tega sva se tudi zelo odtujila. Začela sem nazaj kadit, to pa je bla sam pika na i, tako da mi tudi lupčka ne da več, ker je strogo proti, čeprav sem kadila, ko sva se spoznala in ga takrat ni motilo. Najraje bi šla stran od njega, tle pa nastane problem. Imava namreč skupaj najeto neprofitno stanovanje (pred kratkim vseljeno in na novo opremljeno). Sicer sem ga najela jaz, vendar četudi gre on ven iz stanovanja, je stanovanje preveliko in s tem tudi visoki stroški, poleg tega bi ga morala izplačati, ker je polovico denarja za stanovanje vložil on, toliko denarja pa trenutno nimam. Če grem jaz, me mora pa on izplačati, pa tudi nima dovolj denarja. Oba sva zakreditirana, jaz za 8 let, on za 5.
Sem si že rekla, da bom pač potrpela, dokler punčka malo ne odraste, vendar ne gre. Na tak način ne morem živeti z nekom.
Kaj naj naredim? Vesela bom vsakega nasveta.

mana_t prav maš. S partnerjem moraš biti sproščen. Če tega ni, ni nič.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Pa to ne moreš verjet. Sem ga danes vprašala, če je pripravljen zvezo rešiti, mogoče iti k psihoterapevtu, ker imava očitno hude probleme, pa je rekel, da mu je vseeno. Nato sem mu povedala, da se mora to on poleg mene odločiti, pa reče pust me. Jaz pa, povej mi, kdaj se bova glede tega pogovorila, kateri dan, pa te pustim do takrat čisto pri miru, pa reče nikoli. No, sem dobila odgovore na vse, sam ko nimam kam iti, to me najbolj muči. Kako ste mamice z malimi otroci rešile take zadeve, kam ste odšle, kako, kdaj?

veš jaz pa sem imel podoben problem vendar mi je partnerka pre 1 mesecem zapustila in odšla z drugim in me pustila z 2 otrokoma samega star sem 41 let pa kaj si moreš poskusi se pogovoriti

Glej...jaz sem se enostavno vsedla v avto, seveda s težkim srcem, in sem mu rekla da odhajam, da grem v vrtec po malega in greva od njega. Je prišel za mano ven, mi vzel ključ od vhodnih vrat,...in sem se odpeljala v vrtec in sva šla. Seveda je bilo težko. Jokala sem, tik pred živčnim sem valda bila...prišla domov, v joku povedala kaj je bilo in sem si svojo staro sobo, (kjer je bila krama cele hiše noter) uredila...bilo nam je vsem težko. Tako mojim in njegovim staršem. Malički je vse čutil, ni hotel jesti, samo spraševal kje je ati, da greva domov, da midva nisva tu doma...bilo je zelo težko, a vendar se postaviš na noge, ko pa veš, da to delaš vse v dobrobit svojemu zlatemu otročku. Me še včasih vpraša, zakaj pa midva nisva tam doma kot je ati? Ampak je zdaj lažje, ne boli več tako. Živim sproščeno življenje, ne pazim kaj moram rečti, iskati izgovore,....
Glej, sem našla službo, kupila si nov avto, malega razvajam, predvsem čustveno....gre nama. Dokler bo tako, nama bo fanj.



_____________________________

Vse bitke v katere se zapletemo se zgodijo zato, da nas nečesa naučijo - tudi tiste, ki jih zgubimo.

Saj ni nujno, da pride do izplačila naenkrat, lahko se dogovorita za npr. petletno obdobje.

Kam oditi?? Jaz bi najprej pomislila, da bi se vrnila domov (seveda če imate dobre odnose s starši).

zdaj bom sicer ustrelila na slepo, pa me popravi, če nimam prav.

tvoj je verjetno, razvajen otrok v telesu odraslega moškega. takšen odnos je značilen za najstnike v puberteti, da se zaloputne z vrati oz. zaklene v sobo ali kopalnico. pa kako si je on predstavljal neko zvezo prej? verjetno ima toliko soli v glavi, da ve, da na takšen način zveza ne more obstajati. in glede na to, da nista bila intimna že eno leto....mislilm - ali ima probleme z erekcijo, je mogoče impotenten (kar bi tudi delno pojasnilo njegovo vedenje doma)....ali pa ima res drugo

vsekakor pa se strinjam, da to ni način, na katerega bi bilo 'normalno' živeti. Če res ne gre drugače, če vidiš, da se ni pripravljen pogovoriti, če imaš občutek, da mu je za vse vseeno...razmišljaj o končanju veze. vem, da se v zvezi s tem postavlja 100 vprašanj in dvomov...ampak ne pozabi: kjer je volja, je tudi pot!

pa vse dobro



_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

verjetno ni hujšega za moškega njegovih let, kot to, da ugotovi, da ima probleme z erekcijo...verjetno mu je nerodno, ne počuti se dovolj ''moškega'', da bi te lahko zadovoljil, posledično se zapira tudi sam vase. glede na opisao otroštvo, ki ga je imel, pa na tega očima pa sem mnenja, da je enostavno prenehal zaupat v ljudi, ker vsi, ki jih je do zdaj imel rad, so ga na nek način zapustili (umrli), ali pa opeharili. na žalost pa plačuješ ceno za vse to ti.

v kolikor premoreš toliko volje in če ga imaš še vedno rada, sem mne nja, da mu daj čas (ampak zavedaj se, da to vseskupaj lahko dolgo traja). izkazuj mu iz dneva v dan ljubezen, brez kakšnih pričakovanj ali siljenj v njega.
to, da rabi pomoč, pa bo prišlo do efekta samo takrat, ko bo sam spoznal, da jo potrebuje in si jo tudi poiskal. in vedi, takrat te bo najbolj potreboval.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.