Rezanje je zelo hud problem. Gre za samopoškodovanje telesa in povzročanje telesne
bolečine z namenom, da se pozabi duševna bolečina. Ljudje, predvsem mladostniki, ki se
režejo, so bili največkrat zlorabljeni ali pa imajo hude psihične oz. čustvene probleme, ki
jih na drugačen način ne znajo rešiti. Rezanje je velikokrat klic na pomoč.
Tisti, ki se režejo pravijo, da vedo, da ne morejo sami iz tega peklenskega kroga. Da se v
trenutku, ko zarežejo v svoje telo, počutijo izjemno, saj telesna bolečina, ki jo doživijo,
nadvlada bolečino, ki je v njihovi duši. Kasneje pride občutek slabe vesti. Rezanje je ena
izmed oblik zasvojenosti.
Režejo se največkrat najstniki z duševnimi stiskami.
Glede na ozadje samopoškodovalcev so ugotovili, da osebe, ki
poiščejo pomoč, največkrat prihajajo iz srednjega do višjega
razreda, so povprečno ali višje inteligentne, vsem pa je skupna
slaba samopodoba. Skoraj polovica jih poroča o telesni ali spolni
zlorabi v otroštvu. Veliko večino med njimi so vzgajali tako, da so
morali tlačiti čustva, zlasti jezo in žalost. Čeprav spolne in telesne
zlorabe ter zanemarjanje očitno pogojujejo samopoškodbeno
vedenje, pa to ni nujno; ogromno ljudi, ki se samopoškodujejo,
nikdar ni bilo zlorabljenih.
Samopoškodovanje torej ne pomeni nujno, da ste bili kot otrok
zlorabljeni. Navadno pomeni to, da ste nekje na tej poti niste
naučili, kako se ustrezno spopadati z močnimi občutki. Če se tako
odzivate, niste ne ogabni ne bolni - težava je le v tem, da se niste
naučili pozitivnih načinov, kako se obvladujejo čustva.
