Jaz sem imela zahtevnega otroka do 10 meseca,potem se je malo umirilo ,a še vedno.Vedno samo pri meni,nikomur drugemu,pa očitno spadam pod tiste,ki ne potrebujemo čas zase

Mene so včeraj povabili na službeni novoletni žur in priznam, da mi je tako pasalo po vseh teh mesecih it mal žurat sama. Sem že prav pogrešala čase, ko sem se lahko posvetila le sebi. Sicer pa moja tašča živi v isti hiši z nami in bi jo lahko večkrat ponucala, pa imam kar slabo vest. Nevem, tudi včeri sem imela kar nek knedel v želodcu dokler mi niso sporočili, da je mali lepo zaspančkal in da naj kar uživam.

jaz sem cele dneve zraven svoje in si nič ne vzamem časa zase.stra pa je mala šest mesecev.saj ne naporno pa kaj eš.

Dosti pomeni ce je otrok "priden". Moj recimo da je, ampak vseeno rabis cas zase. Jaz imam to sreco, da je moj vecino casa z nami, odstoten je najvec 3 ure na dan...tako da imam cas zase, pa tudi on. Moja mama zivi 100km stran, njegova pa 160. Drugega varstva nimava, je pa naporno ker ga moramo povsod vzet s sabo tudi ko gremo v trgovino, ampak z organizacijo gre. Ko se hocem spocit in napolnit baterije grem domov, kjer se naspim, saj ga moji starsi zjutraj vzamejo k sebi in jaz potegnem kako urico. Varuska ni slaba ideja, samo glej da to osebo doooobrooo poznas. Jaz mojega tle kjer zivimo nebi dajala v varstvo, ker ne poznam nobenega tako dobro da bi mu zaupala svojega otroka (tiste ki jim, imajo svoje...tako da odpade).

Je ze prav, da si vzames cas zase, saj bos tako spocita, boljse volje in bolj nasmejana...samo glej da das otroka nekomu, ki je vreden zaupanja, ce ti kdo svetuje koga, jaz nebi iskala po oglasih.

Verjami pa da se jaz pocutim cisto spocito, ze ce grem za kako uro v trgovino ali po kakih opravkih sama...in ko pridem domov, ga tako pogresam, da ga ne spustim iz rok .

nič.
na žalost moja 6,5 mesečnica čez dan nič ne spi (razen v vozičku) in je ful aktivna in kar zahtevna. Tašča je daleč, starši daleč (mami še v službi), partner je nekdanji partner.... Tko da nekok se znajdeva, greva pač povsod skupi in tko nama minejo dnevi. Ko sem še imela srečo in je ponoči spala, sem pozno zvečer kej nardila zase, zdej je pa revčka zbolela, pa zobki rastejo, ona bi se pa skoz skoz crklala. In jo crklam podnev in ponoč. Ko mam poln kufr vsega, jo napokam v voziček, pa greva vn ne glede na vreme - tok da ona vsaj mal zaspi in takrat mam "čas zase". Mam pa srečo, da majo itak skor vse prijateljice zdej naraščaj, pa mi kofetkanje ne manjka - gremo pač skupaj z naraščajem.

Tudi jaz nič. S tem, da sem tudi vikende sama z otroci. Ko se mi bo odpulilo, se bodo pa najbrž spraševal, kaj je narobe z mano. Sicer sem si pa sama kriva.

čas zase mormo imet...seveda če je le prilika...
jst mam pridnega partnerja in si kr vzame čas za malega, pa se poigrata, takrat pa jst še kej nardim.
je pa res, da je mali priden zelo, če bi hotla, bi lahk vmes vse postorila, ampak ne želim, ker moram imet
čas tudi za njega, da se igrava in telovadiva....
greva pa skor povsod skupaj, v trgovino, kafetkava velik in se potepava.
čas prilagajava, kadar je sit in naspan...torej, ko se zbudi, hitr najest, previt in potem v voziček, na kavico , ali kam drugam...
tko da se imava zelo lepo...pa je kljub temu kdaj naporno, ker smo samo ljudje, ne pa stroji!!!!
sem pa mogoče mal sebična in ga zaenkrat pri tašči še ne puščam (3,5 mesece je star), moja mami pa je še delavna po cele dneve.
Če bi pa hotla, mam ponujeno pomoč z obeh strani, čez vikend pri mojih, čez teden pri njegovih!

Jest si ga bom pa zdej vzela, ker mam že vsega dost. Sem šla pa brez tamala samo 2x v trgovino , pa je 5 mesecev stara. Ni čudno, da sem zoprna kokr hudič

Jaz grem danes prvič zvečer s kolegico ven za 2 uri (itak se ma,li zbudi ob 23:00 in hoče jošk ) pa je  star že 6 mesecev. Ja, razen v trgovino in na prvi poporodni pregled nisem šla nikoli sama (še ko sem šla k G je moja mami vozičkala z njim okoli bolnice ker se je tarkat pač dojil na eno uro!), vedno je moj mali klop z mano. Ne morem reč da sem ga "sita" čeprav bi mi včasih pasalo it kam brez njega. In ja, tudi jaz sem že tečna kot sam  včasih...

Jaz sem tud čez teden večina sama z tamalima.Nekako gre,me dosti skupaj hodimo in se tudi z drugimi mamicami družimo.Me pa včasih tud zgrabi,da grem kam sama.Imam mamo blizu tako da ni problem.Ampak večina prosti čas porabim za tiste pomembne stvari,ki jih je treba urejat ali pa za šolo.
Jaz ti svetujem,da si omisliš varuško in nekako tud sebi nameniš vsaj par uric na teden.Boš kot prerojena

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Tudi jaz imam bolj malo oz. skoraj nic casa zase....Doma imam 3 mesece staro puncko, ki ni zahtevna, je res pridno detece...sicer podnevi bolj malo spi...a sem ji res v vsaki stvari podrejena, maximalno vlagam v njo...in tako pozabljam nase...

_____________________________

16.6.2009 dobili prvi zobek ...

jaz imam enomesečnika pa sem ga že parkrat pustila pri dediju ali babici za kakšno uro, dokler sem jaz kaj urejala. Sicer je mali že čist navezan name ampak naredinm tako, da grem po opravkih ko zaspi, če se pa navmes zbudi ga pa babi ali dedi že nekako zamotita, dokler jaz ne pridem. Se pa polno dojiva tko da kakšni večji intervali odsotnosti ne pridejo v poštev, sicer je pa še premajhen, pa sploh ne čutim neke potrebe da bi šla brez njega kam. priden je, tko da ga brez problema vlačim za sabo.

Težko čakam, da bo prišel čas, ko bova z možem šla na svoje. Vsaj mislila sem tako. Od kar pa se nama je letos rodil otroček, sicer kar priden otroček, pa so se moje želje malo spremenile. Prav vesela sem, ko je v spodnjem nadstropju moja mami. Pa čeprav je doma le v popoldanskem času. Mož hodi domov vsak dan po šesti uri, zato mi prav pošten paše, da me vsake toliko razbremeni moja mami. Če bi že živela v svoji hiši, potem bi blo mnogo težje. Sedaj, ko si želim it v kopalnico pod tuš ali, da zgolj rabim pol ure zase, prosim le mami. Njej je to prva vnukinja, zato jo je še toliko bolj vesela, jaz pa njene pomoči.
Če rabiš čas zase in, če nimaš denarnih ovir, si privošči varuško za kak dan v tednu. Jaz sem s tabo!  

Jaz časa zase niti nimam...sprijaznila sem se s tem da ko bom enkrat imela otroka bo vse drugo sekundarno.
Ja tisto malo časa, ki ga porabim zase, vzamem malega zraven, ker nimam komu ga dat. Moja mama je predaleč, mož dela cele dneve tak da sva večino časa sama, sestra ima doma dojenčka 4 mesece starega in 7 letnega šolarja tak, da je njen urnik vsak dan poln.
Mogoče bo drugače ko bo začel obiskovati vrtec. 

< Sporočilo je popravil botrca -- 21.12.2008 9:22:04 >

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Jaz imam srečo, da sta moja dva zraven nas doma in mi ga mami večkrat popazi. Tako čez dan, da si lahko kaj postorim po hiši, pa da lahko v trgovino skočim. Ob večerih pa mislim da sva z dragim šla samo 3 ali 4x ven v celem letu.

_____________________________

Vsak dan nam sije sonček Gašper!

mi smo za sebe, familija dokaj blizu, ampak jih ponucamo zelo redko. Meni na splošno nikoli ni bilo sprejemljivo, da bi živela s kom drugim skupaj v hiši, tako da tudi sedaj ne pomišljam, kako bi bilo fajn, če bi kdo živel z nami.

Ko potrebujem čas zase, malo prevzame moj dragi, saj je otrok od obeh... je pa ta čas zase sedaj v glavnem en dan v tednu, ko grem v službo in je res fajn. V službo hodim, odkar je bila mala stara 3 mesece, doma me ni od 7-13h, enkrat tedensko, in mi zelo ustreza, da se pogovorim z odraslimi, da malo razmišljam intelektualno zahtevne reči, se malo bolj zrihtam itd. Se spomnim, da mi je tam 3. mesec po porodu bilo že prav tečno včasih, samo doma (še pred porodom en čas)... sedaj pa nimam več teh problemov. V tistem času pa je moj doma, si je dopust razporedil tako, da enkrat tedensko ne dela...

Sem pa tudi bila na zabavi sama s prijateljicami par tednov nazaj... je treba občasno malo v običajne tirnice zaplut.

Sem pa doslej trikrat prosila mojo sestro, da je pazila malo, midva sva si pa privoščila romantično večerjo zunaj kot 'v starih časih'  Je nujno, se mi zdi, čeprav je tega še premalo, ampak bo že, sedaj je predvsem čas za dojenčka...

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

Naš škratek je star 6m in 1/2, pa si zaenkrat še nisem vzela konkretnega časa za sebe. No razen urico spanja čez vikend, ko ga moj dragi zjutraj vzame in ga porihta in gresta po kruh in rogljičke v pekarno. Drugače da bi šla čez dan sama v trgovino, še nisem šla, gremo vedno skupaj, da bi šla na kak babji čvek ali zvečer na pijačko , pa tudi še nisem šla. Nerečem, da mi nebi pasalo, a po drugi strani se nemorem pripravit, da bi šla. Mi moj dragi večkrat reče naj grem, a se nekako nemorem pripravit da bi šla kam sama, tako da potem gremo vedno skupaj. Tašča mi pa itak non stop teži naj ga dam njej za kako urico v varstvo, da bi se jaz malo spočila in odahnila, a kaj ko ji enostavno ne zaupam  , ker je malo starejša in zamoje pojme nima najbolj občutka za otroke. Tako da smo skoz skupaj.
Včasih sem tudi jaz tečna kot , kot 100 , sploh sedaj ko sem ponovno noseča in mi še hormoni divjajo. Tako da bo potrebno, če druga ne, it vsaj na kako masažo, biti vsaj urco brez , da bo nove energije in da odženejo vso tečnobo.
...ja takoj ko se pripravim, da se spravim malo stran od ...
Zaenkrat še ne gre, mogoče sem čudna, a taka sem...


_____________________________

When we wake up in the morning, we have two simple choices. Go back to sleep and dream, or wake up and chase those dreams.
Choice is yours...

sxy, te razumem - jaz se slabe 3 mesece nisem spravila, prva stvar je bila, da sem šla k frizerju in me tri ure ni bilo, je bil dragi sam z  in sem po poti domov tako na gas držala, samo da bi bila čimprej. Me je skoraj pobralo. Pa sem videla že čez terasino okno v hišo, da plešeta in da se mala smeji... Potem sem šla prvič v službo in me ni bilo 5 ur, pa sem non stop klicala, pa jo slišim od zadaj, kako se smeji, pa potem moj pravi, da spi itd. Počasi sem sploh nehala klicati. Tako to gre, postopoma. Je pa tako, da sem najbolj mirna, če jo pazi moj, če sestra, malo bolj pogosto kličem, komu drugemu pa je ne zaupam - še.  Čeprav sem pri sebi videla, da je to bolj stvar mamice, da je navezana na otroka, ne pa toliko stvar otroka, da ne bi mogel brez mamice...

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!