IZVIRNO SPOROČILO: ThinkPink
Večina misli, da mora država poskrbeti tudi za njihov luksuz ali kaj?
Tako nekako, ja.
Pa da ne bo pomote - leta nazaj sem bila tudi sama prejemnica DSP-ja. Zakaj? Ker je bil moj (sedaj že bivši)mož prelen, da bi kaj konkretnega delal, če je pa že, je šlo pa vse za avtomobile in v lokale (častit prijatelje in se delat frajerja). Časa za otroka ni imel oz. zanj ni skrbel (kakor še danes ne), zato sem bila jaz sama za to, posledično pa odvisna od delovnega časa vrtca. In glede na to, da imam samo OŠ, med hudo velikim številom služb nisem mogla izbirati. Nekaj je že bilo, ampak za preživetje 3-članske družine pa niti pod razno ne dovolj, poleg tega pa sem delno pomagala še mami in plačevala najemnino in vse stanovanjske stroške. Samohranilke nisem mogla igrati, ker sem bila poročena, mame mi niso priznali v olajšavo, ker nismo imeli odločbe s sodišča o preživljanju, vrtec sem morala vseeno plačevati, ker je bil mož prijavljen na RZZ. DSP je šla za pokritje najemnine in stroškov, otroški dodatek za plenice in adaptirano mleko, kar mi je pa uspelo zraven zaslužiti, je šlo pa za osnovno preživetje. OK, potem mi je kapnilo, da tako ne bom prišla nikamor - ločila sem se, odselila, si našla službo, naknadno zaposlenega partnerja in - voila, živimo normalno, bi rekla. Seveda še počasi plačujem dolgove iz preteklosti in se tožarim na sodišču za delitev tistih dolgov, katerih polovico mora plačati še moj bivši mož (pa poskušajo bremeniti samo mene, ker sem zaposlena), ampak za sproti se pa čisto nič ne pritožujem.
In zato tudi jaz podpiram tiste, ki prejemajo DSP kot DODATEK v težki finančni situaciji. Tiste lene riti pa, ki bi sedele doma in živele na moj račun, pa... m**š.