Včeraj sem svojega
starega dve leti peljala na pregled k zobozdravnici. Sedeli smo v čakalnici in čakali na vrsto, ko prideta (tudi na zobozdravniški pregled) mamica in njen sin. Otroka je bilo po vsej čakalnici dovolj (tekanje sem in tja), vendar se nanj nisem ozirala, ker sem poskušala zaposliti svojega kratkohlačnika. Potem pa iz ordinacije pride sestra in zaslišim, ko reče: "A vaš ima pa norice?" Meni so šle kar dlake pokonci, predvsem zato, ker naš
noric še ni imel. In pogledam fantka in vidim, da je ves v gnojnih mozoljčkih. Bila sem čisto zaprepadena, da si kot starš tako neodgovoren, da bolanega otroka s hudo nalezljivo boleznijo vlačiš naokoli. Ne pravim, da greš na pregled k zdravniku, saj tam poskrbijo za osamitev otroka oziroma ga dajo v izolirno sobo, pregled pri zobozdravniku pa bi lahko prestavili na čas, ko otrok ni bolan. Presenetilo me je tudi, da se sestri to ni zdelo nič takšnega, da sta prišla z noricami k zobozdravnici. Tudi vem, kaj boste nekateri rekli; da je za otroka tako bolje, da norice preboli čimprej. Take sprašujem, zakaj potem z virusom noric (pa tukaj ne mislim na tisto, kar je v cepivu) ne okužijo otroke že, ko so dojenčki, če je temu res tako.
V tem času preboleva norice tudi moja nečakinja in je pediatrinja strogo zabičala, da ne sme v vrtec oziroma mora za čas bolezni biti doma. Najbolj pa me je vse skupaj razkurilo zato, ker si je naš
komaj opomogel od navadne viroze, trebušne viroze in po vrhu vsega še alergične reakcije na zdravila (več kot en mesec bolan), da je imunsko čisto oslabljen in zadnje kar potrebujemo v tem trenutku je še ena bolezen. In to je tisto, kar ne razumem - kako lahko starši bolane otroke mirne vesti pustijo, da prihajajo v stik z zdravimi. Naj povem še, da se je moja nečakinja okužila z noricami od punčke v vrtcu, ki je že imela gnojne mozoljčke po telesu. Zakaj je vzgojiteljica ni poslala domov je nekaj, kar tudi še lep čas očitno ne bom razumela... Mogoče zato, da ima sedaj v skupini manj otrok??