hej punce!
Jaz sem preživela dan brez moža, sicer komaj, ampak sem ga
. Ne, sej ni bilo tako hudo, ampak ko me je poklical ravno pred operacijo, sem se pa ornk zjokala. Kar v službi. No, operacija je za njim, pravi da hujših bolečin v kolenu nima, da je utrujen in da najverjetneje jutri prihaja domov.
Tudi Iza ga je pogrešala. Me je stisnila in rekla: " Mamica, žalostna sem, atija ni."Cukerček moj.
Res nisem bila včasih tako občutljiva, od lanskega leta dalje, ko so se nam v družini zgodilizelo žalostni dogodki, se pa kar ne poberem in me vsaka takšna situacija malo vrže iz tira. No pa hormoni so tudi verjetno krivi.
Danes bo pri nama spala tudi moja ta najmlajša sestra, oziroma pravi, da se bo ponoči še nekaj učila, ker v šoli finišira in se ji gre za dobre ocene. No, zdele jo ni nikjer, je zgasnila pred blok na čvek s simpatijo
frrr- hvala za lep sms. Evo, detece te uboga in me ravno zdele prav luštno brca. Je pa že na glavico obrnjeno.
februarka08- sej ne morem verjet, da ti ne bodo podaljšali bolniške.Res ne.
V prvi nosečnosti sem bila tudi jaz na bolniški od 22. tedna, predvsem zaradi prezgodnjega otrdevanja trebuha in pa dolge vožnje do službe (dokler se nismo preselili sem, kjer smo sedaj, sem imela do službe 75 km, zdej sem dosti bližje). In ni bilo nikoli problema s podaljšanjem. Verjetno je res veliko odvisno od zdravnika, kaj ti napiše v predlog za podaljšanje. Jaz sem imela super G., osebni zdr. je pa moj bratranec in je bilo morda tudi zato lažje
. Ne vem, mislim si tako.
S takimi težavami kot jih imaš ti in s cerklažo pa res ni za hodit v službo.
malaMravljica- a grem lahko s tabo na dopust? Jaz bi tudi ležala na sončku pod palmami in jedla dobro hrano.
pattaya- uf, tole je pa zoprno. Upam, da bo ena doza dnevno dovolj. More bit zoprno samega sebe špikat, meni bi blo, ker mi je že jemanje krvi čist preveč. Pa ne zaradi bolečin, ker imam prag bolečine čisto solidno visok, ampak zaradi same igle, ker je ne maram niti videt.
Še kaj hotla napisat? Mah ja. Včeraj sem nekaj bluzila, da bom pazila kaj čez dan pojem. Sem pazila do osmih zvečer, ko mi je sestra težila, da naj ji spečem pomfri in piščančje medaljončke. Sem se še sama zraven tako (oprostite izrazu) nažrla, da komaj sedim. Eh, jutri pa res...
Bom šla počasi k moji pupi spat, danes sva uboge, jutri bo že 100x bolje, ko bo najin
doma.
Lahko noč.