Dober večer,

mene pa zanima, če bi/ste/boste povedale svojim prijateljem, družini in znancem, da ste bili na umetni oploditvi?

Hvala za odgovore!


< Sporočilo je popravil Bonnie_RR -- 24.1.2009 9:02:59 >

Bi.

Ožjim prijateljem in ožji družini bi, drugim pa ne bi na veliko razglašala. Ampak tudi neka skrbno varovana skrivnost ne bi bla.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so težave z zanositvijo takšen tabu. Zakaj je večini to nerodno povedati, ko se najdejo tetke in strici in še kdo, ki te veselo nagovarja "ja zakaj pa še pri vas nimate, zdaj bi pa bil že čas!?"... jaz lepo povem, da po otroka se ne gre v trgovino kot po kilo kruha, ker tukaj pa ima narava svojo moč in vedno se ne izide po planih... in potem jaz firbce spravim v zadrego, ker ugotovijo, da ji v bistvu nič ne briga in da sploh nič ni smešnega v tem, če ima nekdo težave. In vsakemu, ki se bo še poskušal šaliti na ta račun, bom razložila, da to ni smešno, ker zaradi takšnih težav je pretočenih ogromno solz.

Mogoče moj odgovor res ni čisto v kontekstu z vprašanjem, ampak mislim, da bi morali biti ljudje malo bolj osveščeni okrog tega. Pa umetna oploditev ni nobena sramota, hvalabogu, da obstaja!

Pa anonimna, če si noseča ti želim vso srečo!

Se popolnoma strinjam z MAŠKO. Brez pomena je to nekaj skrivati in se iti slepe miši. Tistim, ki zaupamo, normalno da povemo, tistih, ki se pa te stvari ne tičejo, pa jim ne povemo in to je to. 

_____________________________

Naj bo dan lep in prijeten!

Bi in sem povedala.

_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

_____________________________

my little babygirl - moja največja sreča
-

če bi koga zanimalo, kako sem zanosila bi ja, sama od sebe pa ne bi o tem govorila.

Ne bi. Se mi zdi preveč intimna zadeva. In ne razumem tistih ki se s tem celo postavljajo.

Jaz sem tud vedno mislila, da ne bi nobenem o tem povedala - ne staršem, ne prijateljem, nobenemu.

Sedaj ko pa sem na tem, sem pa povedala staršem kako in kaj, pa tud tašči in tastu. Moj  je povedal tud svojemu najboljšemu prijatelju, ker mu je bilo takrat precej hudo in mu je to pač pomagalo. Jaz zaenkrat še nisem povedala nobeni od prijateljic (razen tistih na forumu, ki smo itak na istem). Povedala sem tud direktorju v službi, ker že od začetka ve o težavah, ki sem jih imela in me je tudi sam direktno vprašal. Sem mu povedala po pravici in ga prosila če to lahko ostane med nama.

Širši okolici pa tega ne mislim razlagat. Niti raznim tetam, stricem in sosedom.

Aja, pa še to: najtežje je povedati prvemu in drugemu.. potem ko to enkrat spraviš iz ust je lažje in mogoče tud lažje sam to sprejmeš.

Mislim, da se s tem noben ne postavlja. Eni pač povejo, ker jim je tako lažje. Pa da se ognejo tistih neumnih vprašanj: kaj pa še vidva čakata? Saj sta dovolj stara. A najprej štalca pol pa kravca? A ne znate sami naredit, pridemo pomagat?.....

Pa se, za nekatere si upam trditi. Ko sem hodila v materinsko šolo smo sedele v čakalnici. Pa pride ena gospa, se usede med nas njen prvi stavek je bil da je noseča iz epruvete. Točno tako je rekla in se mi je zdelo ful neprimerno.  Ravno v družini imamo primer, ko nas oseba, ki sploh ni za otroke (sekundarna neplodnost) seznanja s postopki in procesi, ki sodijo h umetni o.,  samo zato da izstopa s tem. 

Kot sem že napisala: mogoče ji pa pomaga, če se pogovarja o teh stvareh.  Mogoče nima drugih prijateljev, ki bi jim zaupala.. Ne vem. Mogoče se pa res samo izpostavlja. Jaz je ne poznam, tako, da ne morem soditi.

Ni dobro soditi drugih po sebi.  Mene osebno niti ne zanimajo take stvari in mi niso pomembne, torej ne bi nikoli niti vprašala koga  če je šel čez kakšen postopek. Itak je važen rezultat in  da so otroci zdravi.
Skuštrana suzi  upam da čimprej ugledaš plusek.

jaz sem in tudi če bi se še enkrat odločala bi naredila isto. Nisem tega razglašala, vendar nisem skrivala. Tako sem imela podporo in navijanje najbližjih, v službi veliko razumevanja in sočutja (sploh vsakodnevno letanje na UZ), na forumu spoznala prijateljice v podobnih situacijah,....
Brez tega si težko predstavljam celo zadevo. No taka sem jaz.

< Sporočilo je popravil zarja1 -- 23.1.2009 22:10:16 >

_____________________________

Horny Teddy

nekdo se postavlja z problemom neplodnosti?????
Oprosti večje bedarije pa nisem slišala. Pari gremo skoz trnovo pot, da pridemo do tega čudeža. Mogoče res včasih rečemo kakšno preveč, ampak ne zato da bi se važili pred kom, ampak zato ker smo se res morali precej boriti za ta čudež. In to navdušenje pač ne skrivamo.
Sama nisem verjela, da je to takšna borba. Pa dobiš kater boj, pa se ti sanje razblinijo ko gre kaj narobe...pa znova v nov boj, v novo upanje...In ja, za vsak postopen cilj do uspeha bi najraje zavpil svetu...KORAK BLIŽJE SEM!!!!!!!!!


_____________________________

Horny Teddy

Jaz bi povedala, ne pa vsakemu, ki bi ga srečala. Družini, prijateljem, ožjim sodelavcem. Na oglasno desko sredi mesta pa res ne bi.

In verjetno (sploh, če ti uspe) je to po dolgem času psihičnih bitk ena res vesela novica. HB, da obstajajo umetne oploditve....

Ja bi povedala svojim staršem in njegovim pa mogoče še kaki kolegici ki ji 100% zaupam.

najbrž bi ali bom, kar tako mimogrede, brez nekega strašnega fosa okol tega....drugi ki govorijo za hrbtom je pol tisti foss : ž

A : a veš, da ni mogla zanosti ?
B: a res...
A: pol sta se trudila dve leti, pol pa sta šla na umetno oploditve
B :  a res...
A: no zdej pričakuje otroka, ampak je bilo pa kar težko, pol pa še finance...
B: a res...

mal karikiram...tkole pol ta foss se sliši...pa sej glej to pač pr nas tko je...vedno se govori... hočeš, nočeš...no, če se izpostavljaš, pol pa sploh a ne...če pa se ne je malo lažje...

če boš pa držala v seb, ti pa že zdej povem, da bo folk takoj posumil in se bo spraševal, zakaj se tko čudn obnašaš...eni imajo cajt sam to opazovat, kak se kdo obnaša in kaj govori...

mislim, pa da smo tukaj vse borke in da pridemo do otroka bomo VSE NAREDILA VSE!

ni važn kak rata, važn da je zdrav in da ima ljubeče starše !  

V bistvu nisem skrivala, da imama težave, ker sem imela kar nekaj Op in sem bila na bolniški, pol sem pač povedala. Edino, kar bi rada spremenila je to, ko sem po neuspelem postopku prišla nazaj v službo, so me čist nepoznani ljudje spraševali: a zdej pa bo!?  Takrat bi pa najraj nekoga kar po betici kresnila, ker drezat v živo rano pač ni treba,..
Bi sam še rada nakaj povedala: iz mene se je norčevala neka sodelavka( pač na račun moje bolniške in tega , da sva že dolgo poročena), sedaj po treh letih me je pa prišla vprašat, kam naj se obrne, ker jima ne rata imet - Jest sem takrat rekla, da čez 7 let bog svoje pove !!
Upam, da nama rata v tem postopku( šesti) in da bomo kmalu vse mamice!

jst nebi...sploh pa zato,ker poznam par oseb,kjer so jim nadel zlobni jeziki vzdevek epruvetke...zelo zlobno.in pol da bi mogu še moj otrok to poslušat-ne hvala...ljudje so zelo zlobni in mene bi to kr dotolklo no,priznam...jst sem sicer vesela za vsakogar,ki zanosi,pa če ne more po naravni poti zakaj ne s pomočjo?!

tassi-držim pestke

< Sporočilo je popravil christy -- 24.1.2009 9:35:57 >

Meni se zdi pa bedarija napačno interpretiranje mojega odgovora. Točno tako kot sem napisala sem tudi mislila. In nisem napisala, da se nekdo postavlja z neplodnostjo, tako da o tem sploh ne mislim več razpredat.

Navdušenje bi pa moralo bit nad nosečnostjo samo in pričakovanjem rojstva otročka in ne nad načinom zanositve, zato po moje ne rabi ves svet vedet, da je uspelo z umetno op.

gre za navdušenje, da si korak bližje nosečnosti in pričakovanju rojstva otroka......Nisi bila v tej situaciji, a verjemi za vsako trdo pridelano celico ti srce zapoje.....

_____________________________

Horny Teddy

Se bom kar podpisala pod tvoj post sunshine