Mi smo bili 4 še do pred kratkim v garsonjeri, pa nam ni nič manjkalo.So kdaj ljudje tudi spraševali kako moremo tako, ampak sem jim povedala da nam je prav lušno.Zdaj smo v 3sobnem stanovanju samo večino časa še zmeraj tičimo skupaj, edino spimo zdaj ločeno.Tako da ti se sploh ne obremenjuj važno je da se imate radi.

To je že res in verjetno tudi čist fajn funkcionira dokler so otroci še manjši. Si pa sploh ne znam predstavljat kako je, ko so otroci že v srednji šoli pa še spijo skupaj s straši v eni sobi, tako kot je ena zgoraj napisala.

Če vas ne moti gužva in se imate lepo (v kar ne dvomim) ostanite v tem stanovanju.

_____________________________

mojeustvarjanje

mi imamo eno sobno stanovanje oz. 48 m2. imamo pa veliko srečo, da imamo super razporeditev in smo lahko naredili dve dodatni (z drsnimi vrati) pregrajeni sobi, ki sta ravno prav veliki, da nista "natrpani".

tavelika bo stara 2 leti, najmlajša pa je 3 mes. tavelika spi v pregrajeni svoji sobi, v svoji postelji, kjer ima vse kar potrebuje (razen pisalne mize). midva z možem spiva v spalnici, kjer je tudi otroška posteljica za najmlajšo. tudi spalnica je pregrajena (z drsnimi vrati) in meji na dnevno. če so vrata odprta je dnevna soba večja, če so zaprta je manjša.

lahko rečem, da tako lepo kot se imamo zdaj, nam v hiši s starši sigurno ne bi bilo. jaz imam stanovanje pospravljeno v roku dveh ur na tip-top, poleti imamo svojo teraso (smo v pritličju), ne obremenjujemo se z ničemer razen z NAŠIMI problemi... res pa je, da imamo kar dobro organizacijo, kar pomeni, da "sčistimo" stanovanje dvakrat letno. kar ne uporabljamo gre stran, kar ne nosimo damo stran, kar ne potrebujemo podarimo, pa tudi pohištva nimamo veliko, razen v hodniku.

meni je največje priznanje to, da mi je veliko, ampak res veliko ljudi, ki so prišli k nam na obisk ali pa s katerimi se konstantno družimo, reklo, da se tako prijetno pri malokomu počutijo in da je naše stanovanje "domače". mogoče smo zato tako radi vsi v dnevni na tleh.

edino prednost, če bi šla živeti k staršem, vidim v tem, da bi mi kdaj pa kdaj pomerkali otroke, če bi hotela z možem zvečer kam iti (tega pač zdaj ni). edino to. tudi manj kvadratov bi imela, samo da ima SVOJ mir.

aja, je pa res, da ko so pa otroci enkrat najstniki, pa zna biti problem.

_____________________________

Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši,
in tega tudi nikoli ne bodo vedeli, dokler se ne bo
nad temi starši zagrnil grob ali dokler
ne bodo imeli svojih lastnih otrok.

Kaj je pa še lahko manjše od ene sobice? Pol sobice?



Ne vem, jaz vas občudujem, viledka. Odkrito povedano, bi se mi najbrž počasi začelo trgat biti večno v enem in istem prostoru. Pa še natrpanem povrh. Upam, da boste lahko kmalu šli na večje

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Kaj je pa še lahko manjše od ene sobice? Pol sobice?

Si že slišala za izraz garsonjera? Ne boš verjela, ljudje prodajajo stanovanja, ki imajo borih 17m2 in tudi manj, pa morajo včasih žal v takšnih razmerah velikokrat živeti tudi družine z majhnimi otroki. Odraščala sem v stanovanju velikem 32m2, kjer je bilo vse zelo majhno. Z bratom sem si delila pregrajeno sobico, starša sta spala v dnevni. Tako je bilo 25 let, dokler nisem šla na svoje -v svojih 40kvadratov, ki mi pomenijo kot nekomu 400 !!! imam 14m hčerko, moža in načrtujemo povečanje družine. Cilj je seveda večje stanovanje, na žalost so finance problem, moram pa reči, da mi je bilo doma zelo lepo, čeprav smo bili na tesnem. sedaj je enako. Glavno mi je, da s svojo družinico neizmerno uživam in da se imamo zelo lepo.

Daj ne pametuj, prosim. Veš, da še v življenju nisem slišala za garsonjero

Piranja napihuje, kako je 4članska družina živela v veliko manjšem prostoru... se sliši ravno tako, kot da ima viledka najmanj 40 kvadratov veliko sobo. Verjetno potem ne bi jamrala, da bojo morali kinderpet dobesedno stišat v zadnjo luknjo.

Kje in kako kdo živi in kako se pri tem znajde, je pa druga debata. Sem izrazila občudovanje, a ne?

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

CatJa mislim da sem Viledko zelo dobro razumela in razumeli so me tudi drugi. Samo ti žal nisi razumela, ampak to je tvoj problem, ne moj.

mislim,da ne gre posploševati  
moj malček ultra lahko navezuje stike, pa imamo kar precej kvadratov  po moje špila karakter tu večjo vlogo kot pa velikost stanovanja...

_____________________________

...vox populi...

se strinjam s teboj Rija, da ne gre posploševat. Se mi pa zdi da tudi v karakterju ni vse. Odvisno je tudi od staršev, načina vzgoje in organizacije v manjšem stanovanju. Ampak jaz imam še vedno svoje mišljenje in pogled na vso zadevo...

Ostanite na svojem.

Poskusi dvignit zakonsko posteljo, v Ikei sem videla fine rešitve za to in pridobiš veliko prostora.

_____________________________

Babylove. Mislim da veliko ljudi ne ve, kaj pomeni tudi tistih nekaj kvadratov. Samo da si na svojem!

Kateri drugi? A ploskajoči misliš? Ja, res, saj si lepo, srce parajoče, napisala. Se strinjam, da so odnosi pomembni, ampak pretiravanje, da lahko živi štiričlanska družina še na manjšem kot eni sobi, je pa tak mal, no. Jaz povprečno sobo vsekakor ne razumem večjo od 20 kvadratov, recimo. In si niti ne niti si nočem predstavljat, da toliko ljudi živi še na manjšem. Ker se mi smilijo. Pa če se imajo še tako radi. Res. Ampak, ja, to je moj problem.



_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Se strinjam s to idejo. Eni naši žlahtovci tud živijo na ta način, jih je 5 na 30 kvadratih. Sicer njih rešuje 2,5 visok strop, tak da so si uštimali ležišče tik pod stropom, spodaj pa je taka mala fletna sedežna, pa računalniški kotiček. Sicer so veliko pri starših čez dan, tak da praktično samo spijo doma.

zanimive debate.... Jah, saj to si ljudje res ne znajo predstavljati, kam vse stvari. Moramo pa priznati, da v stanovanju prezivimo zelo malo casa - veliko smo zunaj na igralih, na otroških prireditvah.... radi pohajamo po mestu. Pač preživljaš čas na drugačen način in ne le med štirimi stenami.
Vsekakor nameravamo enkrat iti na večje, ampak kaki 2 leti nam sigurno ne bo uspelo. Z povprčnimi plačami ne moreš kar tako do večjega stanovanja - zato smo pač šli potopoma - najprej majhno, potem pa bomo probali naprej. Leta pa vseeno bežijo in biološka ura tudi - pa smo se kljub prostorski stiski raje odločili še za kakega otroka, kot da naš malček ostane sam. Ko pa gremo na večje, pa jih bomo mogoče imeli še kakega, če bo še čas. ....
Saj nam ne gre slabo, ampak za stanovanje pa ne privarčuješ tako hitro - ali pač nekaterim to uspe ..... Imamo službe in povprečne plače - pol pa izpadeš iz vseh razpisov za stanovanjske sklade in varčuješ za normalno (tržno)  stanovanje - glede na to, da smo že iz 2 razpisov izpadli, kaže da je še veliko družin, ki so na slabšem in smo lahko veseli, da imamo streho nad glavo.