Kdaj so vas prvic obiskali starsi, po tem ko ste rodili. Ste jih ze prvi dan sprejeli, ali ste prvi dan imeli na obisku le partnerja? Kaj vas je motilo in kaj bi ponovile? Vecina jih je ful prevec navdusenih in ze takoj rinejo na obiske..

Mah jaz sem jih imela takoj in sem bila tudi tega vesela, saj sem tako res videla da se veselijo z mano.
Ja valda da hočejo malega človečka takoj videt,k so pa taki mali angelčki. Sej a ni to eno čudo za nas ljudi

Ja, saj jih razumem, samo se mi zdi, da sem bila prvic prikrajsana za samo NAJINE trenutke takoj po rojstvu. Se dobro me niso zasili, pa sem ze imela pono sobo obiskov..

Iz kje pa si. Sej so ure ko imaš lahko obiske. Mogoče pa zdej ne boš šovana in se boš bolje počutila in tako boš tudi obiskov bol vesela

Jaz sem rodila ob 3:40 in prve obiske (mož, moji in njegovi starši) so na obisk prišli že ob 14h isti dan. No, to me niti ni toliko motilo. Potem drug dan je pa prišel še možev stric z družino, mi je šlo pa kr malo na živce, saj z možem od poroda naprej sploh nisva bila nič sama:(. Tako da sem že povedala, da ko grem drugič rodit, prideta na obisk zgolj in samo mož in moj otroček.
Saj nas bodo vsi imeli priliko kmalu videt, a ne?! Pa še motilo me je, ker potem vsi posedajo po prazni postelji, pa odlagajo svoje stvari nanje-tja pa potem pride ležat nova porodnica.

K meni so prišli takoj po tistih 4 urah v porodni sobi. Edi je bil z mano dve uri po porodi v porodni, potem pa je šel domov. Ko so me prestavili v sobo, so prišli vsi. Joj...če jih ne bi pustila bi bili res žalostni, pa tudi tega ne bi mogla naredit. Res pa da so prišli le moja mama, njegova mama in Nejin boterček. Prijateljice so prišle naslednji dan in še to vsaka posebej, so se kar razporedili čez cel dan.;)

Pa sem bila kar vesela obiskov. Sploh zato, ker male nisem upala pustit same ( :ups: ), in ko je kdo prišel, sem se stuširala in uredila. Sicer pa ko sva prišla domov, sva imela več kot dovolj časa, da sva bila sama z Nejiko.

Tudi jaz se nagibam k temu, da bi prvi dan prepovedala obiske. Me je pa kar malo strah reakcij.

Moja mama,moj:love: in hčerkica so bili pri meni že dve uri po porodu in sem jih bila zelooo vesela. Potem pa so v roku enega tedna prišli še drugi.Ampak nikoli nisem imela gneče.Na splošno me obiski niso motili

lp:rozica:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moj :love: in moja mami sta bila ob meni že pri porodu, sestra in njen fant sta prišla ko smo bili še v porodni, tašča še isti dan v sobo, oče pa tretji dan, ker je bil prej malo prehlajen. Tudi potem so me domači precej obiskovali, ostali pa v urah obiskov. Zelo sem bila vseh vesela in me niso nič motili, saj sem, hotela svojo srečo delit in pokazat vsem.

Motilo me je pa potem, ko smo prišli domov, tistih prvih 14 dni, ko vsi hodijo na obisk. Ti se loviš kako in kaj, dojenje x krat na dan in noč, pa stalno obiski. To me je motilo.

Od takrat naprej tudi sama nikoli ne grem na obisk preden mine vsaj 1 mesec, če rodi kakšna znanka.

Pri meni je bil mož vsak dan in sestra, ki je delala v Kliničnem centru. Moja starša sta se oglasila za par minut. Ostali so počakali, da sva prišli domov. Meni je pasalo, da sem imela mir.

V sobi smo bile sicer tri a so bili obiski ostalih dveh zelo olikani in tihi.

Mož in otrok, ostali pa drugi dan.Prijateljice pa 3 dan.

Še to. Obiske sem imela vedno kratke, kdor je prišel je čestital, malo povprašal kako je in potem odšel.

Me je pa zelooo zmotilo, ko je oktobra lansko leto rodila moja prijateljica. Ko sem ji prišla čestitat je bilo tam cca 10 članov njene družine, vsi so se nekaj pogovarjali in jo gledali kako se spravlja dojit in dajali nasvete.

Mogoče se motim ampak po mojem je bil to razlog, da nikoli ni polno dojila, ker dojenje ni steklo. Ker prve dni ni imela niti minutke miru. Mala se je pa potem navadila na flaško.

Zato res, roko na srce, če naj bodo obiski, potem kratki in največ 2 ali 3 ljudje naenkrat.

Pri meni je bila pa prva na obisku, in to še na intenzivni negi, od mojega svaka mama... Pa komaj da jo kaj poznam. Moja sestra (ta gospa na obisku pri meni je bila njena tašča) je še danes tako jezna nanjo, da ji kar piskr odpre. Meni pa je bilo vseeno, saj sem bila itak še "zadeta".
Pozneje sem komaj čakala obiskov, posebej moža in moje mame, da sta mi vsaj malo pomagala, npr. obleči tiste nogavice do srede stegenj, ki so tako našponane, da jih zaradi rane po CR sploh ne moreš. Pa te v kranjski porodnišnici sestre fino napizdevajo, če si jih ne daš sam gor. Ko ne moreš niti prdnit... ma, kje si, logika, v Kranju???

Moj :love:je bil pri porodu potem pa hitro šel domov po hčeri in mami.Kmalu zanjimi je prišel tudi njegov oče in vseh sem bila res zelo vesela ko sem vidla tiste njihove nasmejane in zadovoljne obraze predvsem pa hčeri saj sta od veselja kar uriskali nad našim nalim Majčijem.
Ostali so prihajali naslednje dneve vedno jih je bilo polno in meni prav lepo ko vidiš prijatelje in sorodnike kako se veselijo z menoj.

To so res nepozabni trenutki največji trenutki sreče:love:

Moja mama, sestra in svak so prišli kar v porodno za pet minut, potem čez dve uri pa za malo dlje na oddelek, zraven pa sta še bila potem tašča in tast. LP

Rodila sem ponoči, naslednji dan po kosilu sem imela obisk babice, staršev, brata s punco ter tete, vsi so prišli naenkrat in pol ure kasneje šli, potem sva pa imeli s Hano vsak dan na obisku samo Erika in pa mojo mami, vesela sem, da nisem imela non-stop z obiski nabasane sobe, najbrž ni prijetno...

Moj:love: je bil za mano v porodni in vsak dan cel čas obiskov. Ostali pa so prišli za cca 15 min in odšli (moji, njegovi in moja najboljša prijateljica). Jaz jim ne bi imela srca prepovedati obiska.... vsi so bili tako veseli novega člana... po moj se še zdaj noben ne bi z mano pogovarjal:)-. Pa tudi motili me niso. Znorela sem edino, ko je tašča hotela že kar v porodno priti:grrr:..... zadnji čas ji je mož preprečil.

Rodila sem ob 5.10, moj :love: je bil zraven. In ko je odšel domov, se je skupaj z mojo mami in taščo vrnil ob 13h. Meni je ilo to kar v redu, ker sem vsem naročil le bližnji sorodniki. Naslednji dan pa je vsul plaz prijateljev, in me je kar malo motilo, ker se nisem mogla posvetiti, en moji punčki, ne njim. so pa kar hitro šli, ko so videli, da se mala pritožuje in želi mamico le zase9nebesa9nebesa

Am..ne Seven, spremenila ne bi nič...ampak k sreči nisem bila ne šivana in nisem mela CR. Že takoj ob 9h sme šla namreč pod tuš in sem bila čisto spočita le malo mi je manjkal spanec, ker sem bila celo noč pokonci:zaspan::zaspan::zaspan:

Joj,jaz sem pa komaj cakala,da pridejo obiski.A sem cudna:zmeden:?Ampak tamaucek je bil tako priden:angel:,da je vecinoma samo spal.Zbudil se je edino,ko je bil lacen.V glavnem,v porodnisnici mi je bilo zelooooo dolgcas pa se najdrazjim sem hotela pokazati kako imamo lepega fantka.
Doma je bilo podobno.Z veseljem sem sprejela napovedane obiske,tako da je bilo pri nas kar pestro,ampak meni je ustrezalo,ker sem bila po porodu kot rozca!

Pri meni je bilo nazalost tako, da sem imela polno sobo ljudi, ko sem sama prvic dobila otroka k sebi. Imela sem namrec komplikacije pri porodu (ovita popkovina) in so ga imeli na opazovanju, potem pa pozabli na mene, tako da so mi ga pripeljali sele cez 6 ur. Takrat je pa bila soba ze nabito polna..:((:((

:rozica: prvi dan: mož, starši, sestra, tast in tašča
:rozica:ostale dni pa mož, starši, sestra s fantom( ampak izmenično)
:rozica: za naslednič pa ne bom prvi dan žela nikogar, razen moža in sina.
:rozica: pa ne da sem nesramna, ampak meni tako odgovarja!!!!!

To pa tudi meni ne bi bilo prav. Mi smo bili sami 3 ure v porodni.... šele potem so prišli obiski.

Če bi bilo po moje, bi v porodnišnico prišel samo moj ljubi. Vsi ostali so mi bili odveč. Najmanj moteč mi je bil obisk moje mami. Tudi prve 2-3 tedne doma si nisem želela videt nikogar drugega. Sploh pri prvem otročku. Takrat bi se najraje za 2 meseca povsem osamila. Sedaj, po tretjem otročku sem najhitreje prišla k sebi in so me že po 2 tednih prišle obiskat najbližje prijateljice.
Drugače pa enostavno nisem prenesla obiskov. Nisem se želela pogovarjat z nikomer, razlagat kako je potekal porod, poslušat raznoraznih veleumnih izjav, kako je otroček komu podoben. Tisti prvi dnevčki naj bi bili po moje tako zelo intimni in dragoceni. Brez vseh motečih dejavnikov.
No, seveda, potem pa kmalu akcija in back to life.
Ne morem pomagat, takšna pač sem jaz:)-.
Pozdravčke, Nojči:sloncek::sloncek::sloncek: