GRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!!! Sem že kar nekaj napisala, potem pa se mi je po nesreči vse zbrisalo!!!
No, pa še enkrat, sicer ne bom nikoli...
Tina, iskrene čestitke za Jona!!! Da bi bil zdrav in vesel in da bi vam čas tekel počasneje kot nam
Pa vse dobro in najboljše našima dvoletnikoma: Jure in Daša, želim vama predvsem obilo zdravja, ostalo bo pa že, kajne? ;)
In bravo Baniju za smučanje! Saj ne vem če se je sploh za čudit - on je itak od nekdaj motorično najnaprednejši marčevec! Kar pa se govora tiče... joj san, si me nasmejala z njegovimi pogruntavščinami! Soseda vzgojiteljica mi je rekla, da drugo (ali več) rojenci navadno spregovorijo kasneje, ker jih starejši bratje/sestre dobro razumejo tudi če jih mi ne. In se jim zato ni treba trudit, da bi lepo govorili. Me prav zanima kako bo s tem pri nas.
Katiandi, bravo, bravo, bravo za kostume! To si jih pa res lepo naredila. Koliko časa pa si porabila npr. za enega telebajska?
Zofy, ja svinjina je res problematična, to sem sama opazila na Primožu. Pa tudi kravje mleko poskusi črtat, baje se pozna pri krčih.
IZVIRNO SPOROČILO: Zofy
Smo pa bili dans 1. vsi 4 skupaj zunaj na sprehodu. Juliji se je ful fajn zdelo in je pomagala potiskat vozek. Mislim, da bo zelo rada imela buggy board, tako da moram hitro v akcijo in ga kupit. A še katera razmišlja o takem nakupu? Terida, kako se vaš pomožni stolček obnese?
Na to sem Zofy dejansko že odgovorila, a če zanima še katero: stolček se pri nas kar dobro obnese. Je sicer težko vozit voziček z njim, ko je Erika gor, ker je pač toliko težja od Primoža, da ga malo vleče na eno stran, a si ne predstavljam kako bi brez njega. Namreč, Erika se je do prihoda Primoža še vedno zelo rada vozila v vozičku in je bila čisto iz sebe, ko je videla, da je zdaj voziček Primožev. Potem pa smo ji BuggyPod hitro namontirali gor in se je takoj potolažila in ga vzljubila. Čeprav se zdaj že zmišljuje in ko gremo na sprehod se desetkrat premisli glede tega ali bi hodila ali bi se vozila...
Trma... kaj je to?

Pri nas je zadnje čase vedno bolj zanimivo. Pa ne gre toliko za to, da bi se kaj ihtala, a enostavno ne posluša in dela po svoje. Zadnjič sta bila sama z možem in se je od avta do bloka hotela nosit, moj je pa ni hotel nest. In se je začela trmat, da pa ne gre nikamor. In jo je moj pustil pri avtu samo (saj jo je videl, a vseeno ni bil preveč blizu) celih 15 minut, da bi se kao ustrašila in šla peš, a se sploh ni sekirala. Potem se je on naveličal in šel ponjo (potem je sicer pridno sama hodila do doma). Kaj naj človek naredi, če se ne pusti prepričat, ko si nekaj zabije v glavo. Še "prestrašit" je ne moremo!
Sicer pa smo nazaj v Ljubljani. Joj, zdaj sem tu že toliko let, da sem očitno pozabila kakšna ogromna razlika je med zimami v Gorici in Ljubljani! Ko smo se v soboto vozili gor je ravno snežilo! Groza, res! Upam, da se bo ta sneg letos končno umaknil, ker ga imam vrh glave in komaj čakam, da bomo lahko z otroki kaj več zunaj.
Zdaj pa moram res it, me dragi že pisano gleda, ker mora on uspavat Primoža medtem ko jaz tu tipkam

Nočko!