13.02.2009, 15:36
1773
ja, najhuje je, ko te je skos strah, pa ne veš zakaj. otroka sem se bala prijet, videt, samo zato, ker me je kar dušilo, ko je bila ob meni.. ja, tudi sama sem si razlagala, da je depresija nekaj kar lahko sam prebrodiš..da je to pač stres.. občasen.. pa ni tako.. muka mi je blo vstat iz postelje. nisem maral nikogar videt, nisem mogla nič jest. sem že v prvem mesecu izgubila 20kg. in trpela, ko hudič na križu. že v porodnišnici. že pred porodom. tam sem stalno gledala skozi okno in se spraševala, če bom zdržala. zato sem 2x na dan dobila helex, da sem se malo umirila in spala. ker drugače se mi je vrtilo, ko sem zaprla oči.. sem mislila, da bom padla v nezavest. v prsih me je stalno dušilo, kar sem mislila, da je od nosečnosti-da mi tamala pritiska na pljuča, pa ni bilo tako. ker po porodu, ta občutek ni izginil.. pa mi je zdravnica rekla, da se zna zgodit, da bom imela pop. depresijo- pa zakaj niso že takrat ukrepal,če so vidli, da nisem ok?
. pa sem rekla, da ne, da ko pridem domov, bo vse ok. pa sem se motila. doma je blo isto, neprestan nemir v meni z izrazitimi telesnimi znaki. in brez volje do življenja. _____________________________
sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Drugače je sonček tako vabljiv, ampak veter pa ne...
bogi Žanko...
ji spet je.



