nincrli, jaz ti bom poskušala kar tukaj odgovoriti. Za in proti je veliko stvari, pomembno je to, kako ustreza tebi. Ja, tebi, ne partnerju, ne njegovim staršem ali komurkoli drugemu. Po porodu se veliko stvari spremeni, meni se zdi po moji izkušnji, da nas nobene knjige ali forum ne morejo pripraviti na to kako zgleda življenje po porodu.
Jaz sem tukaj kjer živima sama za vse, nimam nobenih sorodnikov tukaj, prijatelji ti pa po porodu verjemi da čisto nič ne pomagajo, no, znaj priti pogledat in eno uro na kavici viset, ni pa to nobena pomoč, malo se samo lahko načvekamo in vmes pobrišemo par kupčkov, dojimo, uspavamo ipd. Pravzaprav sem opazila, da se vsi prijatelji po porodu kar lepo potuhnejo, sploh če sami nimajo majhnih otrok, ker jim naše pogovarjanje o dojenčku prej ali slej malo "presedejo". Nam je to nerazumljivo, oni pa bi seveda o vsem drugem čvekali, kar nas mamice, začuda po porodu čisto nič ne zanima, me samo o kolikah, spanju, količini popitega mleka in podobnem razmišljamo.
Torej, če se z njegovimi starši res dobro razumeš, kar predvidevam da se, glede na to da pri njih živiš in imaš občutek, da ti bodo priskočili nesebično na pomoč torej brez preveč pametnih nasvetov in moraliziranja (vseeno pa je pričakovati, da tiho pa res ne bodo, starši vedno poskušajo otrokom "pomagati" odvisno je koliko in kako ti to sprejemaš) ti predlagam, da prve tri mesece ostaneš tam kjer si. Zakaj? Nikoli ne veš, morda rodiš s CR. Jaz sem ga imela in verjemi, okrevanje je dolgo in če si sam za vse se prej ali slej sesuješ, pa ni nikjer nikogar, ki ga lahko pokličeš in prileti v 5 minutah.
Verjamem, da se ti zdi, da boš vse tudi sama zmogla in TUDI ZMOGLA BOŠ, sem tudi jaz, samo verjemi, da sem bila čisto na koncu z močmi in živci, padla sem v poporodno depresijo in je bilo kar hudo. Prvih 3 mesecev se z otrokom skoraj ne spomnim.
Sedaj si pa predstavljaj, kako zgledajo prvi meseci z . Poskušaj si samo eno noč nastaviti budilko vsaj 4x na vsaki dve uri, ko zazvoni se izstrelji iz postelje in idi za pol ure sedeti budna in prisebna v dnevno. Tokolikorat vsaj te bo otrok vsako noč, noč za nočjo zbudil in toliko časa boš morala biti budna da ga podojiš in spraviš nazaj spat. Fant ti bo tukaj lahko bolj malo pomagal, ker on dojit ne more in prej ali slej bi ti rekel, da on pač v službo hodi in se mora naspati. No, pa si samo predstavljaj, da se ta ritem nadaljuje še skozi cel dan. Resda novorojenčki veliko spijo, ampak v teh treh mesecih bodo kolike kakšno uro na dan vsak dan, otrok tudi zboli, ti pa se v treh mesecih eno noč ne boš naspala in še cel dan boš sama. Ali se ti ne zdi, da bi morda tista pomoč, ki ti jo tašča ponuja prišla prav? Predstavljaj si, da ti recimo ob vsem tem stresu nebi bilo treba kuhati, prat, pospravljati.......no, vsaj ne za celo gospodinjstvo in verjemi, ko boš imela roke do tal, ti bodo vsake roke, ki bodo otroka prijele še kako prav prišle.
Verjemi mi, prvi trije so res najtežji (in tudi na nek način najlepši!), tako da premisli, če lahko zdržiš te prve ti mesece še v domačem okolji, s tem, da ves čas veš, da to ni za vedno in kako pripombo pač malo preslišiš, kot pa da si sama za vse nekje daleč od vsake pomoči.
Glede selitve je pa tako, da ti bodo sigurno ali tvoji ali njegovi starši pomerkali da boš spakirala, pa pomoč boš sigurno imela, tvoj in kaki decsi bodo itak selili in ni ga vraga, ta ti kdo na drugi strani tudi ne bo pomagal, pa vse tudi ni treba na en dan narediti.
No, bila sem več kot dolga in več kot pametna, ampak bistvo mnenja sem menda povedala ravno zato, ker vem kako je biti sam.