IZVIRNO SPOROČILO: Misek
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II
Nekateri pac to pricakujejo, da je otrok zacetek in konec sveta in da vmes ni drugega zivljenja.
In potem se cudimo, kje se najdejo vse te posesivne matere, ki so toliko zrtvovale za otroke.....
Čak`, čak`, čak`... Čakajta malo... Še zdaleč nisem pristaš tega, da se otroka povzdiguje na tron družinskega življenja za vsako ceno in brezpogojno in zdaj že splošno veljavnega mnenja, da je samo popolnoma ustrežljiv starš dober starš, ker že samo prepričanje o samoumevni pravilnosti in zveličavnosti takšnega modela starševstva istega postavlja v kontekst ideologije (v služenje trenutnemu sistemu, kakopak), čigar nasprotovanje načeloma rezultira v stigmatizaciji in marginalizaciji nesomišljenikov - avtorica teme.
Vendar...
Ključno v začetni temi - 4-mesečni otrok, 7-dnevno rajanje s pogojno udeležbo in na živce idoča tašča...
4-mesečni otrok naj bi bil neprestano v stiku z materjo/staršem (sploh, če gre za doječega otroka), če je le možno s čim krajšimi intervali odsotnosti... Blablabla, da ne serem preveč, vsi dobro vemo kako poteka starševstvo v prvih mesecih pa vse tja približno do enega leta. Torej ne gre tukaj za posesivnost ampak preprosto simbiotično povezanost med otrokom in materjo. Separacija naj bi se začela postopoma vpeljevati tam nekje okrog tretjega leta, kjer bi naj do večje veljave prišli oče in drugi skrbniki, čeprav so moji otroci ostajali brez atija in mamice mnogo prej, pa ni bilo nobenih problemov. Ko že govorimo o samostojnosti... V tem primeru se mlada mamica očitno še ni dobro zavedela svojega poslanstva, pa ne da bi obsojal.
Družba, ki mi pogojuje udeležbo pod točno določenimi pravili apriori vsiljujoč neprimernost otrokove prisotnosti, brez da se pretehtajo vse možnosti, je družba, ki ima do mene in mojega otroka nespoštljiv odnos, enako sebičen kot v obratnem primeru, če bi jaz mojo udeležbo pogojeval s prisotnostjo otroka. Ne verjamem, da ne obstaja način, da bi 7-dnevno druženje ne mogli organizirati tako, da od tega ne bi imeli koristi vsi.
Osebna dilema, ki spričo nezmožnosti sprejetja "pravilne" odločitve mlado mamico postavlja v notranje konfliktno situacijo, zaradi česar breme odgovornosti raje preloži na taščo, od katere se očitno pričakuje brezpogojno izpolnjevanje želja in potreb... Popolnoma infantilno in nedoraslo.