pa kaj pol, ja se hvalim ko reče: lala kuha papau, pa to pomeni Klara soka pila.
pišuka njen prvi stavek, čeprav ga malo po svoje pove.


meni je to čisto ok, zakaj pa ne bi bili ponosni na svoje otroke.




_____________________________

You can't fix stupid.

Lej, primerjave so naravne, zato beremo knjige, da vidimo, kako gre razvoj, zato se pogovarjamo,... s tem ni nič narobe, dokler se pač zavedaš variabilnosti narave. Eni prej drugi kasneje, eni kakšne stvari sploh nikoli. Einstein je 1. razred ponavaljal - zaradi matematike! Kaj se bom torej sekirala, če moja mala še ne govori, ullina pa reče že mufa (muha), pa pove, kaj jo boli, pa še en kup drugih zadev? Ja, hvalabogu za raznolikost, bil bi dolgčas, pa še preživeli ne bi brez nje!

Ronja je zelo motorična, obrnila se je že pri 2 m., shodila je sama brez kakršnega koli forsiranja ali postavljanja na nogice pred 1 letom, komot spleza kamor češ, zvira se in ne pade, tudi preval že zna, ko je bil ravno primer, čeprav noben od naju ni kak učitelj športne vzgoje, tak da nisva glih nek strašen vzor... Lejla se še vedno ni obrnila sama brez pomoči, pa je 3,5 m stara.
Govorit ne zna pa nič razen mama in babi . Eni pa enako stari, ti povejo celega vraga in pol! Samo gledaš! In kaj potem? Če kaj hoče, ji vedno rata razložit, pač brez besed. Zakaj bi mislia, da se mamica hvali, če pravi, da mala pri 1 letu že pove svoje ime? Ja, super zanjo! A ni fajn videt napredka svojega otroka?
Puzli pri Ronji ni šans. Ko so mi pisali ideje za zamotit malčka, da bi lahko zraven pospravljala, so mi predlagali recimo, naj mala lika, pa da naj s punčkami delamo isto - ona pa takrat (cca 16-17 m) sploh še ni osvojila koncepta punčke! Nobene miselne simbolične igre - potem pa v 14ih dneh skok, se je začela igrat s punčkami, jih hranit, oblačit, jim kuhat...

rija, jaz puzzlov še zdaj ne maram , pa sem 10x starejša. Pa je očitno res nekaj narobe z mano


POdpišem.

Tudi če kdo pretirava - pa kaj potem? So veseli napredka - saj me tudi rečemo, da bomo crknile od napora, pa smo daleč od tam, še niti skup ne padamo, pa da smo sestradane, pa smo samo lačne, da je tašča živ hudič, pa nam v bistvu samo dobro hoče - na svoj način, itd... Pretiravanje je pač sredstvo govora ali pisanja, da je le-to bolj zanimivo.

Ah, naša tamala pa je naturtalent - smo ji prvič dali rolerje pri 14 mesecih pa je takoj rolala sama, brez pomoči

se vidi, da ma dobrega učitelja

_____________________________

...vox populi...

Nima dobrega učitelja. To ima prirojeno. Po mami

odi nujno na FB

_____________________________

...vox populi...

To je tak različno-od otroka do otroka.
Naši starejši punci sta naprimer splavali z slabimi petimi leti-vodo sta naravnost oboževali, skakali...
Maj, moj prvi "moški" otrok se me je še lani (6 let) v vodi oklepal z rokami in nogami. IN to že od malega, pa ni imel nikoli kake slabe izkušnje. IN smo videli, da ga sami ne bomo naučili plavati, pa smo na morju angažirali plavalnega učitelja. V petih dneh je bil napredek minimalen. Malenkost bolj korajžno je šel v vodo...
Ko smo prišli z dopusta, smo ga dali v Vivat na enotedenski plavalni tečaj. Je splaval  tak tak, za silo. IN smo ga dali še en teden.
No, zdaj je res OK, fajn plava, se več ne boji vode, bolj sproščen.
In potem kot zanimivost še naša dvojčka.
Deklice v vodi uživa, z rokavčki "plava" tudi pol ure, sproščena, vesela...
Fantek se me zopet oklepa z rokami in nogami, brez tesnega telesnega kontakta ni variante, da bi bil v vodi...
No, kaj porečete na to???


_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.

srce, zdaj nič.....

zdaj mave z rahojco pametnejše delo

_____________________________

...vox populi...

jaz sem se pa tako zabavala brat te poste, ker sta potekali vde debati vzporedni....Bravo žene 

Kar se pa otrok tiče je Mič tako lepo napisala...Vsi smo si različni, pa čeprav celo iz iste familje...Sej te razumem tudi tebe, si imela pač slab dan


_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

mater sem to napisala za 5...se vidi, da je še zgodaj....

_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

da imaš veliko luštnih raznolikih otročkov!!!! V vsakem primeru smo ponosni na naše otroke...

Moja 3-letnica je pa včeraj avto šofirala, pa kaj!

Se hvalim, sam jz nisem tvoja kolegica.

Ja no... Meni se ne zdi čisto nič narobe, če je nekdo ponosen na dosežke svojih otrok, moti me pa to, da nekdo hvali otroke na ta način, da druge s tem ponižuje, kar je tako BTW delala moja mama, tako da me po mojem prijateljice ful niso marale in sem jim po mojem šla na živce. V šoli je bilo pa potem tako, čeprav ni bilo mame, ki bi se vmešavala - otroci so pač taki, da jim ni všeč, če je kdo boljši,pa tudi če se ne hvali. Zaradi vsega tega sem razvila eno tako mišljenje, da je inteligenca pač prednost, ampak samo če nekaj narediš z njo in sem vseeno ponosna na to, ker je to edino, kar ti nihče ne more vzeti (in edina pozitivna stvar, ki sem jo podedovala od staršev). In mi gre tudi na živce, ker je pa vseeno veliko odraslih ljudi, ki so bodisi preleni, da bi izkoristili sposobnosti, ki jih imajo (ker vsak ima kako), in jim je najlaže druge zatolčt dol...

Ko smo pa pri rolanju in teh stvareh, je pa tako, da naučit se rolat v enem dnevu, ni nemogoče. Otroci so marsičesa sposobni. Moj brat je namreč dobil rolerje pri treh letih in se je spustil dol po takem hribu, da se jaz v sanjah nebi in ni padel in to prvi dan,ko jih je dobil. Pri 8 letih je bil najmlajši tekmovalec v akrobatskem rolanju in vsega se je sam naučil, brez trenerjev. Pri 2,5 letih se je vozil s kolesom brez koleščkov, kdaj je shodil, pa ne vem, nekje pri 10 mesecih, kar je čist običajno (vem za otroka, ki je shodil pri 7). Stvar je v tem, da so takih stvari sposobni vsi kolikor toliko nadarjeni otroci, ampak jev se odvisno od vzgoje. Moj očim je sicer paraplegik, od prometne nesreče, ampak mi nikoli nismo zato na brata pretirano pazili in ga tolažili, če je padel, se opraskal. Zato si je pač upal vse. In nikoli se ni jokal, če je padel. Tud v vodo je skočil brez rokavčkov, ko ni znal plavat (mislim, sej včasih se čudim, kako je preživel...) in se ni jokal, ker je popil malo vode - smešeno mu je bilo. Malo je bilo pa tukaj neodgovornosti s strani staršev, to vsekakor moram priznat - ker bile so situacije, ko se čudim, kako je moj brat preživel. Mogoče tudi nista imela energije, da bi ga obvladala, ker je bil maksimalno živahen otrok. Pol smo ga tudi vpisali na tenis pri nekaj več kot 3 letih. In ej bil dober- ampak kaj se je zgodilo - pač moji niso vedeli točno, kako ravnat s to nadarjenostjo. In pri 11 letih, po nekaj letih intenzivnih treningov, so ga izpisali ker je kao predrago. Res nismo imeli denarja, ampak zanimali so se pa zanj vsi trenerji, tud tist od Katarine Srebotnik. Ampak žal se potem družina med seboj ni mogla zmenit in bi nekako zbali za treninge in vs epotrebno, tako da se je to končalo. Ker je moj brat tudi precej inteligenten drugače, ga je mama silila s šolo in mu je celo treninge prepovedala. Vedno je težila s to brezvezno šolo... In kaj je zdaj, moj brat je zamenjal že tri srednje šole, končno bo eno letos zaključil in je totalno zmedena osebnost in igra poker na računalniku cele dneve in misli, da se bo s tem preživljal.... Ker je enkrat kao dobil 1000 EUR prek spleta...

Zato bom rekla takole - če je nkedo res nadarjen, ga je treba spodbujat - na zdrav način. Brez primerjanja - pač, smo si različni. Hvaljenje ti na konc itak nič ne pomaga. Treba je pač otroke ustrezno usmerit, moramo vedet, da se bodo našli škodoželjneži, ampak treba je pa bit realen. In če je nekdo res ful ful nadpovprečen--- čist po pravici povedano, si ne želim takih otrok, ker to je za starše velik napor, otroci pa tudi, marsikateri nima nič od otroštva.

Glede rolanja pa - tolk ko je moj brat bil nadarjen, sem pa jaz pač ravno obratno. Ko sem si končno kupila rolerje tam pri ene 20 letih, sem si jih boula in šla po cesti, ki je skoraj ravna, malo nagiba... In sem tako padla, da sem jaz pristala na eni strani ceste, sončna očala na drugi in se mi je ena stara mama okol 75 let ful smejala. Je rekla: "oprostite, ampak je res ful smešn..." Pol me je brat še isti dan naučil rolat po hribu dol - vsa čast mu... Me je vrglo ene 30x, ko mi je prvič uspel, sem rekla, OK znam, grem zdej not... Sam moj bratec se ni dal in sem mogla še dve uri rolat. No pol sem šla delat izpit za inštruktorja rolanja čez čas. Se da očitno vse naučit, pa če si še tak antitalent.

Saj to se hecaš, a ne? Saj to veš, da pomeni, da bi rada jedla kruh?

Evo, to sem tudi jaz mislila in slišala tovrstna priporočila, zatos em kupila take, ki ne letijo. In kaj je bilo? Vsi so se naučili rolat, samo moj otrok je solze pretakal in samo hodil na rolerjih, ker ni šlo. Potem sem mu pa ene Roches dala, malo prevelike, še od bratrancev, mu je pa šlo. Tako da to ni čisto res, čeprav sem tudi jaz bila prepričana, da je. Očitno je tu isto odvisno od otroka ali kako.

Navadne rolerje, pa na travo medvede oponašat. Hodiš tako, s stegnjenimi nogami in se gincaš na eno in drugo stren (uf težko razložit). Pol greš na beton in stojiš pri  miru, v širini bokov. Premkaš se isto, samo malo prestopaš z enega na drug roler. In se začne samo premikat. Ne nadaljevat, doker niso stabilni. Tisto rolanje, ta pravo, to je že "drugi rolerski korak". Ko gre tisto prvo malo hitrej, pol se samo še malo odriva z nogo.
Naučit premzat je pa tako: narišeš na tla pico in ribaš sir (z bremzo). Ful zabavno. To se še spomnim, na kak način smo učili. Pomembna je potem drža, pri ustavljanju (ravnotežje je malo nazaj, kot da se hočeš usest na stol - najbolj pogosto na začetku so padci naprej - po mojem...)

ja in, eno so talenti

naša mala in mali sta istočasno začela, mali prvi dan poštekal, mala še tretjo uro štorasta da je joj
pač niso rolarji za njo,... zna pa mala odlično nogomet

ja pa ja