Dragi Astra in Anitka!

Solze so mi tekle zaradi vaju sedaj, ko to berem. :((:((:(( Čeprav moje M še ni, pa tudi vem, da nisem :nosecka:. In izginja upanje da je laparo pomagala, saj je že 8 mesecev od tega. In zato vaju čisto razumem kako grozno je, ko človek obupa. Ko ne vidi več možnosti zase in za uresničitev svojih sanj.

Sploh v resnici ne vem, kaj naj vama rečem. Ker stavka "saj bo enkrat" tud jest ne morem slišat - grrrr! Verjetno je edina rešitev za nas, da se počasi sprijaznimo z usodo - in živimo naprej. da se ne pustimo popolnoma povoziti. Konec koncev živimo zase in bi morali sebi vedno dajati toliko da bi bili srečni.

Dragi A. in A. - jokajta, jokajta, ampak ne jezita se. Tako pač je. Čez 2 dni bosta že imeli nov zagon.

Z mislimi z vama, Špela :rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:

No, tudi meni je dons prteklo... Po svoje končno, ker sem itak že vedela, da ni nič, pa da sem zdaj vsaj mirna. :bravo: