Punce, pozdravljene!
Sporočam vam, da se nama je z možem v nedeljo, 2.8. malo pred polnočjo rodil Martin, težak 4240 g, dolg kar 56 cm z 37 cm obsega glavice.
Včeraj popoldne sva že prišla s porodnišnice domov, Martin pa sedaj pridno pančka. Nisem vam mogla prej sporočit, ker me je porod skoraj prehitel, mojemu pa tud nisem mogla naročat, naj vam piše, ker je še danes čisto raztresen in ne ve, kje se ga glava drži.
Bilo pa je tako:
V nedeljo zjutraj se z dragim odločiva, da greva k tašči na kosilo, ker se tako ali tako še najmanj en teden ne bo verjetno nič dogajalo. G mi je še v četrtek na pregledu rekla, da se mali sploh še ni spustil in da še nič ne kaže, da bi se kaj dogajalo. No, in tako se midva pejleva 100 km daleč k tašči. Že čez dan sem začela malo krvavet, ravno toliko, da sem imela skos mal krvave fleke na spodnjicah. Sem rekla, aha, najbrž čep odpada. Že popoldne sem čutila, da mi nekaj med nogami dol tišči, pa sem šla počivat. Zvečer se peljeva nazaj v Lj in me je spet tiščalo med nogami pa spodnji del trebuha me je malo začel zvijat. To se mi je že večkrat dogajalo, pa nisem posvečala pozornosti. Ob 9 zvečer prideva v stanovanje, ko me je vsake toliko časa spet začelo tiščat in malo bolet v spodnjem delu trebuha. V roku 15 minut pa me začne fejst tiščat, občutek ko da me na blato, in tudi 2x grem. Sem začela ful sopihat in to se je začelo ponavljati čedalje bolj pogosto. Sem bla prepričana, da sem kej čudnega pojedla. Ko me je začelo tako tiščat, da nisem mogla več stat in sem šla ležat, zraven sopiham ko lokomotiva, začne moj dragi švicat ko nor in pravi, če greva v porodnišnico. Jaz pa da ni potrebe, da se hodiva kazat, ker bodo sestre sam tečne in naju bodo poslale nazaj, ker nisem prepričana, ali so to popadki ali ne. Moj postane živčen in me popoka in pravi da greva se pokazat, da bova vsaj mirna. In tako greva. Popadki že tako pogosti, da ne pridem niti do avta v enem kosu. Se nekak odvlečeva do porodnišnice (ki je dve ulici stran) ob 22.15, me sestra kar hitro sprejme, pregleda in mi reče, naj oblečem haljo in ostal postopek. Men še vedno ni blo jasno, da bom tam kar ostala. Šele ko vidim mojega v hali, se postala še jaz napeta ko hudič in sem si želela, da grem domov, ker res nisem bla pripravljena to noč rodit. Prišla sem že 6 cm odprta, kar direkt v porodno sobo, mi predrejo mehur, popadki se začnejo vrstit hitro ko strela, nobenega odmora med popadki, kot so nas učili, tiščalo me je non stop, tko da sploh nisem čutla, kdaj je popadek in kdaj ni, bil je kar skos. Pravi babica, da bo še kar nekaj časa trajalo, ker sem prvorodka, pride čez dve minuti nazaj, me pogleda spodaj in se začne hitro oblačit: ooo, to je pa expres, bomo kar takoj rodili. Prideta 2 al 3 ta hujši popadki, ko je začel otrok pritiskat ven med popadkom. Takrat še ne smeš potiskat, sam je ful ful težko zadržat, ker kar rine ven. Pa prepričana sem bila, da se bo pokakala in polulala. Ampak se je treba kar sprostit, pa če kaj gre ven, pač gre, s tem predsodkom je treba opravit, ker ponavadi itak ne gre, sam občutek maš tak. Nato pa babica reče, naslednja dva popadka pritisnemo in rodimo. In točno to se je zgodilo. Takrat, ko misliš, da zdej pa res ne moreš več, da te bo konec, takrat si že na koncu in je že vse skor mimo. Sam iztis plodu je kar olajšanje, z veseljem pritisneš. Malega je kar odneslo ven, da ga je babica komi ujela. To je blo pa ob 23.39.
Predno so me odpeljali na oddelek, me vprašajo, če bom še prišla, sem rekla, da še, čeprav res ni enostavno rodit, ampak se da preživet.
Sem bla ful vesela, da je blo tako ekspresno, ker sploh nisem dojemala. Se pa splača čimdlje doma ostat, ker gre pol vse tako na brzino. Sedaj me še malo šivi bolijo, tko da na riti še ne sedim, ko pa bo to mimo, pa bo super.
No, to je moja zgodba, zdej pa grem vas malo za nazaj prebrat, da vidim, kaj se kaj dogaja priu vas.
lp